Ob svetovnem dnevu duševnega zdravja se na Inštitutu za proučevanje enakosti spolov – IPES oziramo na dva izjemna dneva, ki sta v Ljubljani povezala otroke, strokovnjakinje in strokovnjake, predstavnice in predstavnike institucij ter projektne partnerje iz Slovenije in Srbije. Zaključna konferenca mednarodnega projekta SPARK je bila priložnost, da po skoraj dveh letih raziskovanja, dela v šolah in neposrednega sodelovanja z otroki predstavimo ugotovitve, ki odpirajo precej pomembnejša vprašanja od tistih, s katerimi smo projekt začeli.
Kdo je dejal, da fantje ne jočejo?
S tem vprašanjem, ki ga je v svoji pesmi zastavila Ajda Gajski, smo 5. oktobra v Hiši Evropske unije v Ljubljani odprli zaključno konferenco projekta SPARK – Strengthening Psychological Awareness and Resilience for Kids. Ajda je pesem napisala kot učenka devetega razreda Osnovne šole Velika Dolina in z njo osvojila prvo mesto na mednarodnem otroškem natečaju MOJ GLAS, MOJ UM.
Njeno vprašanje je pomembnejše, kot se morda zdi na prvi pogled. Ne sprašuje namreč, ali fantje jočejo, temveč kdo jim je povedal, da tega ne smejo početi. Odgovor nas pripelje neposredno do odraslih, naših pričakovanj in nenapisanih pravil, ki jih otrokom pogosto posredujemo, ne da bi se tega sploh zavedali.
Prav s tem smo se na IPES skupaj s partnerji iz Slovenije in Srbije ukvarjali zadnji dve leti. Zanimalo nas je, kako spolni stereotipi vplivajo na duševno zdravje otrok, predvsem pa, ali zaradi pričakovanj o tem, kakšne naj bi bile deklice in kakšni fantje, njihove stiske prepoznavamo in razumemo različno. Ob današnjem svetovnem dnevu duševnega zdravja se nam zdi še posebej pomembno predstaviti, kaj smo ugotovili, kaj so nam povedali otroci in kakšne spremembe lahko na podlagi teh spoznanj pričakujemo od odraslih in institucij.
Zaključno konferenco z naslovom Katerega spola je duševno zdravje? smo namenoma organizirali 5. oktobra, na svetovni dan učiteljev. V projektu smo namreč vedno znova ugotavljali, da so prav učiteljice, učitelji in drugo pedagoško osebje pogosto prvi odrasli zunaj družine, ki opazijo, da se z otrokom nekaj dogaja. Od njih pričakujemo veliko, precej redkeje pa se vprašamo, ali imajo za prepoznavanje otroških stisk dovolj znanja, časa in strokovne podpore.
Kaj se zgodi, ko isto stisko pri deklici in fantu razumemo drugače?
Projekt SPARK, ki ga koordiniramo na IPES in je sofinanciran iz programa Evropske unije Državljani, enakost, pravice in vrednote (CERV), povezuje šest organizacij iz Slovenije in Srbije: IPES, Univerzo v Mariboru, Center za razvoj trajnostne družbe, Institut za javno zdravje Kragujevac, Osnovno šolo Branko Pešić iz Beograda in organizacijo ALFA Centar. Partnerstvo smo zasnovali tako, da povezuje raziskovanje, šolstvo, javno zdravje in civilno družbo, saj smo želeli vprašanje duševnega zdravja otrok obravnavati v širšem okolju, v katerem otroci odraščajo.
Raziskava med 131 strokovnimi delavkami in delavci osnovnih šol v Sloveniji in Srbiji je pokazala precejšnjo razliko med pripravljenostjo pomagati otrokom in zaupanjem v lastno sposobnost prepoznavanja njihovih čustvenih potreb. V Sloveniji je le 5,1 odstotka sodelujočih ocenilo, da so pri tem zelo samozavestni, v Srbiji pa 15,4 odstotka. Še posebej zanimivo je, da je bilo v Sloveniji 63 odstotkov vprašanih prepričanih, da se sami na otrokovo stisko odzivajo enako ne glede na spol. Ko so ocenjevali ravnanje svojih kolegic in kolegov, je enako menilo le še 29 odstotkov.
Ta razlika odpira vprašanje, o katerem v razpravah o duševnem zdravju otrok govorimo premalo. Odrasli lahko zelo dobro poznamo spolne stereotipe, se zavedamo njihove škodljivosti in jih pri drugih celo hitro prepoznamo, pa to še ne pomeni, da ne vplivajo tudi na naše lastne odzive. Dekličin umik lahko razumemo kot žalost, fantovo jezo pa kot disciplinsko težavo, čeprav se za obema vedenjema morda skriva podobna stiska.
Ko smo o njihovih izkušnjah vprašali 221 otrok, starih od 9 do 16 let, smo dobili še nekoliko drugačen pogled. V Sloveniji je 50,4 odstotka otrok izrazilo vsaj nekaj zaskrbljenosti, da bi pogovor o duševnem zdravju v šoli lahko razumeli kot znak šibkosti. Skoraj vsak četrti otrok je povedal, da o svojih čustvih pogosto ali vedno molči, ker ga skrbi odziv drugih. V stiski se otroci najpogosteje obrnejo na starše in prijatelje, precej redkeje pa na učiteljice, učitelje in šolsko svetovalno službo.
Posebej zgovorne so bile njihove izkušnje z odzivi odraslih. Fantje so pogosteje deležni sporočila, naj bodo močni, medtem ko so deklice pogosteje deležne spodbude in tolažbe. Besede »bodi močan« so lahko izrečene z najboljšimi nameni, toda otrok jih lahko razume tudi kot navodilo, da mora svoja čustva obvladovati sam in jih pred drugimi raje skriti.
Kot je ob predstavitvi rezultatov poudarila Ana Pavlič, programska direktorica IPES in vodja projekta SPARK, je prav v tem eno osrednjih vprašanj projekta: »Duševno zdravje nima spola, ga pa pogosto imajo naša pričakovanja – in z njimi tudi način, kako stisko prepoznamo, kako jo razumemo in kakšnega odziva je otrok na koncu deležen.«
Otroci so nam povedali precej več, kot smo jih sprva vprašali
Zaključno konferenco smo začeli z otvoritvijo mednarodne razstave MOJ GLAS, MOJ UM, ki je nastala na podlagi istoimenskega otroškega natečaja. Na njem je sodelovalo več kot 1.500 otrok iz 48 šol v Sloveniji in Srbiji, ki so ustvarili več kot 600 risb, pesmi, zgodb, fotografij in videoposnetkov.
Med nagrajenimi ustvarjalkami je bila tudi Nikolina Stevanović iz Srbije, avtorica dela Čuješ li me?, ki se je otvoritve razstave osebno udeležila. Že sam naslov njenega dela je na svoj način povzel vprašanje, ki nas je spremljalo skozi celoten projekt: ali otrokom resnično prisluhnemo, kadar nam poskušajo povedati, da jim je težko?
Razstavo smo odprli skupaj z varuhinjo človekovih pravic Republike Slovenije dr. Simono Drenik Bavdek, poslanko Državnega zbora Saro Žibrat, direktorico Instituta za javno zdravje Kragujevac prof. dr. Snežano Radovanović, ravnateljico beograjske Osnovne šole Branko Pešić Jeleno Vlajnić in Tomislavom Silajem s Predstavništva Evropske komisije v Sloveniji.
Odločitev, da konferenco začnemo prav z otroškimi deli, je bila povsem namerna. Odrasli smo imeli za razprave o duševnem zdravju na voljo ves dan, otrokom pa smo želeli dati besedo že na začetku. Njihova dela so namreč pokazala nekaj, kar smo pozneje prepoznavali tudi v raziskavah in neposrednem delu z njimi. Otroci o duševnem zdravju praviloma ne razmišljajo skozi diagnoze in strokovne obravnave, temveč skozi svoje vsakodnevne izkušnje. Zanima jih, ali jih kdo opazi, ali se v šoli počutijo varne, ali lahko povedo, da so žalostni, jezni ali prestrašeni, in predvsem, kaj se bo zgodilo, če to povedo na glas.
Podobna sporočila smo slišali že decembra 2025, ko smo v Mariboru in na Ptuju organizirali prvi Mednarodni otroški vrh SPARK. Na njem je sodelovalo 69 otrok iz Slovenije in Srbije, ki so tri dni razpravljali o duševnem zdravju, spolnih stereotipih in svojih izkušnjah v šoli. Priporočila, ki so jih oblikovali sami, so osebno predstavili predsednici Državnega zbora dr. Urški Klakočar Zupančič in namestniku varuhinje človekovih pravic dr. Jožetu Ruparčiču, nagovorili pa sta jih tudi predsednica republike dr. Nataša Pirc Musar in evropska poslanka Irena Joveva.
Otroci so bili pri svojih zahtevah precej konkretni. Želeli so, da jim odrasli prisluhnemo, še preden njihove stiske postanejo prehude, da jim dovolimo izražati čustva brez pravil o tem, kaj je primerno za deklice in kaj za fante, ter da jih vključujemo v odločitve, ki zadevajo njihova življenja. Opozorili so tudi na pomen sodelovanja med odraslimi, saj otrok, ki potrebuje pomoč, ne bi smel biti prepuščen temu, ali se bodo institucije med seboj znale dogovoriti.
Otroci niso pričakovali, da bomo odrasli namesto njih rešili vsako težavo. Želeli so predvsem vedeti, na koga se lahko obrnejo, ko jim je težko, in da bodo odrasli njihove stiske vzeli resno.
Ko ugotovitve prenesemo v razred, se začnejo spreminjati tudi pričakovanja
V projektu SPARK smo veliko pozornosti namenili vprašanju, kako raziskovalne ugotovitve prenesti v vsakodnevno delo z otroki. Zavedali smo se namreč, da samo poznavanje spolnih stereotipov še ne pomeni, da se bodo spremenili tudi naši odzivi nanje.
Zato smo skupaj s partnerji razvili različne izobraževalne aktivnosti, praktična gradiva in intervencije, namenjene prepoznavanju čustev, zmanjševanju spolnih stereotipov ter krepitvi duševnozdravstvene pismenosti.
Med njimi je bil tudi Lov na zaklad za duševno zdravje, ki smo ga v Sloveniji in Srbiji izvedli tridesetkrat ter vanj vključili 617 otrok. Aktivnosti so bile zasnovane tako, da so otroci skozi igro, sodelovanje in reševanje izzivov razmišljali o čustvih, medsebojnih odnosih, stereotipih in iskanju pomoči.
Rezultati evalvacije so pokazali spodbudne kratkoročne spremembe. Delež otrok, ki menijo, da je sprejemljivo, da fant joka, se je povečal z 68 na 86 odstotkov. Delež otrok, ki prošnje za pomoč ne razumejo kot šibkosti, se je povečal s 66 na 87 odstotkov, delež tistih, ki zavračajo pričakovanje, da morajo biti deklice vedno prijazne in nikoli jezne, pa z 61 na 82 odstotkov.
Posebej pomemben je podatek, da se je delež otrok, ki poznajo telefonsko številko za pomoč ali spletni vir podpore, povečal z 38 na 78 odstotkov.
Gre za kratkoročne učinke, ki jih ne moremo enačiti z dolgoročnimi spremembami vedenja. Kljub temu pa kažejo, da se lahko tudi pričakovanja, ki jih otroci skozi odraščanje poslušajo doma, v šoli in med vrstniki, začnejo spreminjati, kadar dobijo priložnost, da jih prepoznajo, o njih razmišljajo in jih postavijo pod vprašaj.
V projektne aktivnosti smo skupaj neposredno vključili več kot 2.180 otrok, kar je preseglo prvotno zastavljeni cilj. Ob tem smo razvili tudi priročnik Občutek varnosti (Feeling Safe to Feel) za pedagoško osebje, spletna izobraževanja SPARK Masterclass ter digitalna orodja, med katerimi sta e-učilnica Mind Maze in digitalna soba pobega.
Pomembno se nam zdi, da ta gradiva ostajajo prosto dostopna tudi po zaključku projekta. Nastala so namreč kot odgovor na potrebe, ki so jih v raziskavah izrazili otroci in strokovno osebje, zato je njihova vrednost predvsem v tem, da jih je mogoče uporabljati pri vsakodnevnem delu v šolah.
Otrokova stiska ne pozna institucionalnih pristojnosti
Prav vprašanje odgovornosti odraslih in institucij je bilo v ospredju osrednje strokovne okrogle mize zaključne konference, ki jo je moderirala Ana Pavlič.
V razpravi so sodelovale dr. Nina Krohne, psihologinja in raziskovalka na Slovenskem centru za raziskovanje samomora Univerze na Primorskem, dr. Agata Zupančič z Ministrstva za zdravje, Helena Valas s področja politik enakih možnosti, Brigita Mokbel, koordinatorka za preprečevanje nasilja na Centru za socialno delo Dolenjska in Bela krajina, ter dr. Brigita Rupar, dolgoletna strokovnjakinja na področju vzgoje in izobraževanja, supervizorka in sodelavka Društva Zaupni telefon Samarijan.
Razprava je vprašanje duševnega zdravja otrok povezala z različnimi strokovnimi področji, od psihologije in javnega zdravja do socialnega varstva, preprečevanja nasilja ter vzgoje in izobraževanja. Odprli smo tudi zahtevnejša vprašanja o tem, kako danes razumemo in obravnavamo otroške stiske ter ali so obstoječi pristopi dovolj občutljivi za razlike med otroki.
Pri dekletih in fantih se lahko duševne težave izražajo različno, vendar pri razumevanju teh razlik ne smemo spregledati družbenih pričakovanj. Dekleta pogosteje spodbujamo k izražanju čustev, skrbnosti in vzdrževanju odnosov, medtem ko fantom še vedno pogosto sporočamo, da morajo biti samostojni, vzdržljivi in sposobni svoje težave obvladovati sami. Takšna pričakovanja lahko vplivajo na pripravljenost otrok, da o svojih stiskah spregovorijo, pa tudi na način, kako njihove težave razumejo odrasli.
Ob tem se zastavlja pomembno vprašanje za javnozdravstvene politike. Če vemo, da otroci odraščajo z različnimi pričakovanji in izkušnjami, ali lahko predpostavljamo, da bodo povsem enaki preventivni pristopi za vse tudi enako učinkoviti? Spolno občutljiva obravnava pri tem ne pomeni, da deklice in fante vnaprej razvrščamo v različne skupine, temveč da pri načrtovanju podpore upoštevamo okoliščine, ki lahko vplivajo na njihove izkušnje in potrebe.
Razprava je odprla tudi vprašanje otrok, ki odraščajo v družinah, kjer je prisotno nasilje. Njihove stiske ni mogoče razumeti ločeno od okolja, v katerem živijo, prav tako otrok, ki nasilje opazuje ali posluša, ne moremo obravnavati kot nekoga, ki ga nasilje neposredno ne zadeva. Posledice takšnih izkušenj se lahko kažejo v otrokovem vedenju, odnosih, učnem uspehu in duševnem zdravju, zato je še posebej pomembno, da odrasli sprememb v njegovem vedenju ne razlagamo prehitro ali zgolj skozi disciplinsko perspektivo.
Velik del odgovornosti za prepoznavanje teh stisk danes nosijo šole. Toda učiteljice in učitelji niso terapevti, prav tako šolske svetovalne službe ne morejo nadomestiti ustrezne zdravstvene in socialne obravnave. Potrebujemo jasne poti sodelovanja, dostopno strokovno podporo in predvsem razumevanje, da se otrokova stiska ne konča tam, kjer se končajo pristojnosti posamezne institucije.
Če je duševno zdravje otrok odgovornost vseh, mora biti jasno tudi, kdo je odgovoren za posamezne korake, ko otrok pomoč dejansko potrebuje.
Kaj smo se naučili v Sloveniji in Srbiji?
Mednarodno sodelovanje je bilo eno najpomembnejših izhodišč projekta SPARK, zato smo na zaključni konferenci posebno pozornost namenili tudi izkušnjam partnerjev, ki so projektne aktivnosti izvajali neposredno v šolah in lokalnih okoljih.
Na mednarodnem panelu Od projekta do spremembe – SPARK v praksi v Sloveniji in Srbiji so sodelovale prof. dr. Ivana Simić Vukomanović z Instituta za javno zdravje Kragujevac, izr. prof. dr. Danijela Lahe z Univerze v Mariboru, učiteljica Ljubica Jovović z Osnovne šole Branko Pešić v Beogradu in ravnateljica Osnovne šole Breg Jasna Brec.
V ospredju pogovora so bile izkušnje, ki jih je mogoče pridobiti šele takrat, ko raziskovalne ugotovitve in načrtovane aktivnosti prenesemo v razred. Kako otroci sprejemajo pogovore o duševnem zdravju? Katera vprašanja jih najbolj zanimajo? Kako se na vsebine odziva pedagoško osebje in kaj se mora zgoditi, da takšne aktivnosti ne ostanejo zgolj del časovno omejenega projekta?
Prav sodelovanje slovenskih in srbskih partnerjev nam je omogočilo, da smo ista vprašanja obravnavali v različnih družbenih in šolskih okoljih. Raziskave so pokazale nekatere razlike v zaznavanju spolnih stereotipov in duševnega zdravja, izkušnje neposrednega dela z otroki pa so nas vedno znova vračale k podobnim potrebam: občutku varnosti, zaupanju v odrasle in možnosti, da otrok o svojih čustvih spregovori brez strahu pred obsojanjem.
Pomemben prispevek k programu so pripravili tudi učenke in učenci Osnovne šole Breg s Ptuja, ki so s predstavo Sestrska skrivnost vprašanja čustev, odnosov in medsebojnega razumevanja predstavili skozi gledališko ustvarjanje. Otroci so tako tudi na zaključni konferenci sodelovali kot ustvarjalke in ustvarjalci vsebin, o katerih smo odrasli razpravljali.
Popoldanski del konference je zaznamovalo predavanje Mirjane Jelančič, dolgoletne ravnateljice in učiteljice Osnovne šole Sava Kladnika Sevnica ter finalistke izbora Naj učitelj. V predavanju Ko je otrok dobro, se ustvari prostor za učenjeje pozornost namenila vsakodnevnim odnosom v šoli, pomenu predvidljivega in varnega okolja, prepoznavanju čustev ter odzivanju na otrokovo stisko in nasilje.
S tem smo se ob koncu prvega dne vrnili k vprašanju, ki je bilo pomembno že ob začetku projekta. Koliko lahko za duševno zdravje otrok naredimo znotraj njihovega vsakodnevnega okolja in kaj moramo zagotoviti odraslim, da bodo pri tem uspešnejši?
Iz konferenčne dvorane v institucije: drugi dan SPARK-a v Ljubljani
Zaključna konferenca se za naše partnerstvo ni končala z zadnjim predavanjem v Hiši Evropske unije. Naslednji dan, 6. oktobra, smo skupaj s kolegicami in kolegi iz Srbije nadaljevali program, ki je bil za nas še posebej pomemben.
Po dveh letih raziskovanja, številnih delavnicah, pogovorih z otroki, usposabljanjih pedagoškega osebja in oblikovanju priporočil smo namreč želeli ugotovitve projekta predstaviti tudi institucijam, ki imajo pomembno vlogo pri oblikovanju politik in zagotavljanju podpore otrokom.
Dan smo začeli na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, kjer nas je sprejel asist. Matej Vinko, dr. med., specialist javnega zdravja, vodja Centra za duševno zdravje NIJZ in Nacionalnega programa za duševno zdravje MIRA. Srečanje smo namenili vprašanjem zgodnjega prepoznavanja duševnih stisk, preventivnega delovanja in povezovanja različnih strokovnih področij pri skrbi za duševno zdravje otrok.
Za naše partnerje iz Srbije je bil obisk tudi priložnost za neposredno spoznavanje slovenskih pristopov na področju javnega duševnega zdravja, za nas pa dragocen prostor za izmenjavo izkušenj in razmislek o tem, kako lahko ugotovitve SPARK prispevajo k nadaljnjemu razvoju preventivnih aktivnosti.
Sledil je sprejem pri Varuhu človekovih pravic Republike Slovenije, kjer smo predstavili projektne ugotovitve in priporočila, ki so jih s svojim sodelovanjem sooblikovali otroci iz obeh držav.
V projektu smo veliko govorili o pravici otrok, da so slišani in vključeni v odločitve, ki vplivajo na njihova življenja. Zato je bilo za nas posebej pomembno, da smo njihova sporočila predstavili tudi instituciji, katere poslanstvo je varovanje človekovih pravic.
Drugi dan smo sklenili z obiskom Državnega zbora Republike Slovenije, kjer smo nadaljevali predstavitev rezultatov projekta in priporočil za izboljšanje duševnega zdravja otrok.
Obiski vseh treh institucij so predstavljali pomembno nadaljevanje dela, ki smo ga začeli že decembra 2025 na Mednarodnem otroškem vrhu SPARK. Takrat so otroci svoja priporočila prvič neposredno predstavili predstavnikom najvišjih državnih institucij, tokrat pa smo jih skupaj s partnerji prenesli v nadaljnje strokovne in institucionalne pogovore.
Posebej dragoceno se nam zdi, da smo lahko oba dneva preživeli skupaj s partnerji iz Srbije, s katerimi smo v zadnjih dveh letih razvili veliko več kot zgolj uspešno projektno sodelovanje. Skupno delo, številni pogovori, izmenjava izkušenj in tudi izzivi, s katerimi smo se srečevali pri izvajanju aktivnosti, so ustvarili partnerstvo, za katero si želimo, da bi se nadaljevalo tudi po uradnem zaključku SPARK-a.
Dva dneva v Ljubljani sta tako povezala tisto, kar smo v projektu ves čas poskušali povezovati: izkušnje otrok, strokovno znanje, vsakodnevno pedagoško prakso in institucije, ki lahko prispevajo k širšim sistemskim spremembam.
Kaj ostaja po SPARK-u?
Projekt SPARK smo februarja letos kot primer dobre prakse predstavili v Bruslju, kjer je Evropska komisija prepoznala vrednost našega pristopa k povezovanju duševnega zdravja otrok in enakosti spolov. Novembra se bomo v Bruselj vrnili, tokrat s konkretnimi rezultati, izkušnjami in priporočili, ki so nastala v skoraj dveh letih sodelovanja z otroki, pedagoškim osebjem ter strokovnjakinjami in strokovnjaki iz Slovenije in Srbije.
Ob zaključku projekta smo posebno pozornost namenili tudi vprašanju, kako zagotoviti, da bodo razvita gradiva in pridobljeno znanje ostali dostopni vsem, ki jih pri svojem delu potrebujejo.
Zato smo vzpostavili spletno platformo SPARK, na kateri so zbrani raziskovalni rezultati, izobraževalna gradiva in praktična orodja, razvita v okviru projekta. Med njimi so priročnik Občutek varnosti (Feeling Safe to Feel), namenjen pedagoškemu osebju, spletna izobraževanja SPARK Masterclass, interaktivna e-učilnica Mind Maze, digitalna soba pobega ter priporočila otrok in strokovnjakov_inj za izboljšanje duševnega zdravja v šolskem okolju.
Platforma bo ostala dostopna tudi po uradnem zaključku projekta, s čimer želimo omogočiti nadaljnjo uporabo gradiv pri pouku, svetovalnem delu, strokovnem izobraževanju in drugih dejavnostih, namenjenih krepitvi duševnega zdravja otrok.
Ob tem pa se vračamo k vprašanju, ki nas je spremljalo skozi celoten SPARK. Koliko lahko spremenimo, če o duševnem zdravju govorimo pogosteje, pri tem pa ne prepoznamo pričakovanj, ki vplivajo na to, kako razumemo otrokova čustva in vedenje?
Danes imamo na voljo precej več znanja o duševnem zdravju kot pred desetletji. Bolje poznamo dejavnike tveganja, vse več pozornosti namenjamo preventivi in poudarjamo pomen pravočasnega iskanja pomoči. Toda raziskovalne ugotovitve SPARK kažejo, da otrokova pripravljenost spregovoriti o svojih težavah ni odvisna zgolj od tega, koliko ve o duševnem zdravju. Pomembno je tudi, kakšne odzive pričakuje od odraslih in vrstnikov ter ali se v svojem okolju počuti dovolj varnega, da lahko pove, kako se v resnici počuti.
Fant, ki je odraščal ob sporočilih, da mora biti močan in svojih težav ne sme pokazati, bo morda težje priznal, da potrebuje pomoč. Deklica, od katere pričakujemo, da bo vedno prijazna, razumevajoča in skrbna do drugih, pa bo morda svojo jezo ali nezadovoljstvo razumela kot nekaj, česar ne bi smela občutiti. V obeh primerih lahko pričakovanja odraslih vplivajo na to, kako otroci razumejo lastna čustva in ali jih bodo pripravljeni izraziti.
Prav zato spolnih stereotipov ne moremo obravnavati kot obrobnega vprašanja duševnega zdravja otrok. Njihov vpliv se lahko pokaže že pri tem, katero vedenje razumemo kot znak stiske, kdaj se nam zdi potrebno ukrepati in kakšno podporo otroku ponudimo.
SPARK je pokazal, da se lahko takšna pričakovanja spreminjajo. Otroci so skozi projektne aktivnosti pokazali, da so pripravljeni razmišljati o svojih čustvih, postavljati pod vprašaj ustaljene predstave o deklicah in fantih ter odkrito govoriti o tem, kaj potrebujejo od odraslih. Ob tem so nas opozorili tudi na nekaj, kar bi moralo biti samoumevno: kadar otrok pove, da mu je težko, mora vedeti, da ga bomo poslušali in njegovo stisko vzeli resno.
Ob svetovnem dnevu duševnega zdravja zato na IPES zaključujemo projekt z jasnim sporočilom, da morajo ugotovitve SPARK ostati del nadaljnjih strokovnih razprav, pedagoške prakse in oblikovanja politik. Dve leti raziskovanja in neposrednega dela z otroki sta nam dali dovolj razlogov, da se teh vprašanj lotevamo še bolj sistematično.
In če se vrnemo k Ajdinemu vprašanju, s katerim smo odprli zaključno konferenco – kdo je dejal, da fantje ne jočejo? –, je morda najpomembnejše spoznanje SPARK prav to, da moramo odgovor najprej poiskati pri sebi.
Duševno zdravje nima spola. Otrokom se ni treba spremeniti, da bi ustrezali našim pričakovanjem. Spremeniti se mora naš pogled nanje.
Projekt SPARK – Strengthening Psychological Awareness and Resilience for Kids je sofinanciran s sredstvi Evropske unije v okviru programa Državljani, enakost, pravice in vrednote (CERV).
