Kadar govorimo o reproduktivnih pravicah, se pogosto osredotočamo zgolj in samo na ženske, pri čemer navadno izpostavljamo njihove najrazličnejše (predvsem telesne) izkušnje z nosečnostjo, porodom, umetno prekinitvijo nosečnosti in kontracepcijo. Vse omenjeno gotovo predstavlja temelj ženske neodvisnosti in velike dosežke emancipacije, pa vendar, to nikakor ne sme pomeniti izključitve moških iz debat o reproduktivnem zdravju. Reproduktivne pravice so namreč temeljne človekove pravice, ki ne pripadajo le enemu spolu. Zakaj se navkljub temu še vedno dogaja, da so moški iz teh razprav izključeni, ali pa, celo sami prevzemajo zgolj pasivno vlogo in o svojem reproduktivnem zdravju največkrat molčijo?
Družbeni in kulturni stereotipi so moške postavili v vlogo nemih opazovalcev, v najboljšem (ali najbolj naprednem primeru) pa podpornih partnerjev kadar gre za vprašanja reproduktivnega zdravja. Te norme, ki jih kot družba nereflektiramo prenašamo iz generacije v generacijo, ne škodujejo le ženskam, ki nosijo nesorazmeren delež odgovornosti, temveč tudi moškim, saj jih izključujejo iz pomembnih odločitev, ki vplivajo na njihova lastna telesa, na njihove odnose in na njihove družbene vloge.
Skrita mesta moških znotraj reproduktivnega zdravja – od kontracepcije do neplodnosti
Kontracepcija predstavlja enega ključnih stebrov reproduktivnega zdravja, ki pa – pričakovano – v veliki večini ostaja odgovornost žensk. Po podatkih UNFPA (2020) kar 72 % bremen povezanih s kontracepcijo nase prevzemajo ženske, čeprav obstajajo učinkovite moške metode, kot so denimo kondomi ali vazektomija, za katere pa se moški odločijo bolj poredkoma: manj kot 13 % heteroseksualnih parov redno uporablja kondome, podobno je z vazektomijo. Medtem ko je omenjena metoda kontracepcije v nekaterih državah, kot sta denimoKanada in Nova Zelandija, bolj pogosta (20–25 % moških), jo v državah, kot so Slovenija, Italija in Poljska, uporablja manj kot 1 % moških. Razlogi za to segajo od pomanjkanja informacij do kulturnih predsodkov, ki moške odvračajo od »trajnih« metod kontracepcije. Raziskava, ki so jo opravili v Veliki Britaniji (FPA, 2022) razkriva, da 40 % moških meni, da je kontracepcija “pretežno ženska odgovornost”. To prepričanje odseva globoko zakoreninjene družbene norme, ki določajo ženske za glavne varuhinje reproduktivnega zdravja. Ob tem je nujno omeniti tudi dogajanje ob boku raziskovanju hormonskih tablet za moške, ki so bile večkrat ustavljene zaradi domnevnih stranskih učinkov, kar jasno kaže na dvojni standard: medtem ko se od žensk pričakuje, da bodo sprejele vse neželene učinke (npr. nihanje razpoloženja, povečanje telesne teže), so ti isti učinki za moške pogosto sprejeti kot zadosten razlog za opustitev raziskav.
Sram, stigma, moški in neplodnost
Kaj pa moški in neplodnost? Neplodnost prizadene približno 15 % parov po svetu, pri čemer so v 40–50 % primerov vzroki za neplodnost para povezani z moškimi oziroma njihovim zdravjem (WHO, 2023). Kljub temu,je moška neplodnost tema, o kateri redko slišimo. Trdovratne spolne norme, ki od moških pričakujejo, da so”plodni” in nasploh spolno sposobni in pripravljeni, skupaj s stereotipi o moški “moči” in trdnosti, ustvarjajo globoko stigmo okoli vprašanja moške neplodnosti. Ni presenetljivo da so številne raziskave potrdile, da moški z diagnozo neplodnosti pogosto občutijo sram, depresijo in celo družbeno izolacijo. Poleg tega je v številnih državah (tudi v Sloveniji) dostop do testiranja moške plodnosti omejen in slabo promoviran, kar dodatno povečuje s tem povezano stigmo in sram. Večina moških se tako sploh ne zaveda, da bi lahko bili oni sami vzrok za neplodnost, kar pogosto vodi do prepoznega iskanja pomoči. Ženske se zato pogosto čutijo prisiljene, da nosijo celotno breme neplodnosti same – tako v čustvenem kot fizičnem in nenazadnjem širšem, družbenem smislu. Nas potemtakem lahko preseneti dejstvo, da so ženske tiste, ki tudi aktivneje iščejo informacije, načrtujejo obiske pri zdravnikih in sodelujejo pri zdravljenju, moški pa pogosto ostajajo v ozadju, ob strani? Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (2023) namreč več kot 50 % moških, ki se soočajo z neplodnostjo, nikoli ne poišče zdravniške pomoči.
Družba, žal in še vedno, tradicionalno dojema reprodukcijo kot pretežno “žensko vprašanje”, zato se večina raziskav, medijskih prispevkov in zdravstvenih obravnav osredotoča na ženske telesne procese. Moški pa pri vprašanjih reproduktivnega zdravja ostajajo skoraj nevidni, kar ustvarja vtis, da njihova vloga v reprodukciji ni pomembna.
Če želimo doseči resnično enakost na področju reproduktivnih pravic je ključno, da dekonstruiramo predstave, ki moškim preprečujejo aktivno sodelovanje na področjih reproduktivnega zdravja. Moška vloga pri reproduktivnem zdravju namreč ni in ne sme ostati samo izbira – je nuja, temelj, ki lahko izboljša kakovost življenja vseh.
Zdravstveni sistemi morajo postati bolj vključujoči, pri čemer bi veljalo razvijati storitve, ki enakovredno obravnavajo potrebe moških in žensk. V javnih in zasebnih prostorih pa bi morali spodbujati odprt pogovor o temah, kot sta kontracepcija in neplodnost, brez občutka sramu ali stigme, ne glede na naš spol.
ANA PAVLIČ
Projekt VERA, ki ga sicer financira Netherlands Helsinki Committee (NHC) bo trajal 1 leto (1. 4. 2024 – 31. 3. 2025).
