#Kolumna 2: Pogled na romsko skupnost skozi oči dijaka

Pogled na romsko skupnost skozi oči dijaka

Črtomir Kelenc, dijak Dvojezične srednje šole Lendava

Romska skupnost kot celota igra veliko vlogo v mojem življenju, še posebej, če to primerjam s stiki, ki jih z romsko skupnostjo imajo drugi mladi moje starosti. Romi so skozi vsa dosedanja obdobja mojega življenja v njem imeli takšno ali drugačno vlogo. Menim, da je moj pogled na Rome, njihovo skupnost in njihovo kulturo prav zaradi tega drugačen kot pogled mojih vrstnikov. Tudi zato, ker sem imel priložnost, da sem z njimi bil v stiku od majhnega.

Glavni razlog za to, da imam sam drugačne izkušnje z Romi, je moje družinsko ozadje, saj se moja mama z njimi, njihovim vključevanjem v skupnost in izobraževanjem ukvarja poklicno, prav tako pa tudi moj oče, ki je policaj. Medtem ko so mi mamine izkušnje omogočile vpogled v svetle plati skupnosti in posameznikov v njej, predvsem s številnimi zgodbami o njihovih uspehih in primeri dobrih praks, ki jih je s sodelavci uspešno izvedla v okviru različnih projektov, mi očetove izkušnje omogočajo vpogled v temne plati skupnosti in posameznikov v njej, ki se ne morejo izogniti znanim vzorcem vedenja, ki so družbeno nesprejemljivi. Prav zaradi tega na Rome, romsko skupnost in težave,  s katerimi se soočajo, lahko gledam drugače. Brez družbenega filtra. Poznam njihovo svetlo in temno plat. 

Romska skupnost se mi kot celota zdi izjemno zanimiva. Njihova kultura in običaji so nekaj posebnega v evropskem prostoru. Seveda, je razlog za razvoj te kulture dejstvo, da so Romi priseljenci iz Indijskega subkontinenta. Morda se tradicionalne vrednote in običaji skupnosti večinskemu prebivalstvu zdijo nazadnjaški, vendar menim, da se morajo ohraniti, saj z vse večjo asimilacijo skupnosti izginjajo. Prav njihove vrednote, običaji in kultura so namreč tako blagoslov kot tudi preklestvo skupnosti. So povzročitelj etnične segregacije in distance od večinskega prebivalstva, vendar hkrati tisto, kar jih naredi unikatne.

Nikoli me ni bilo sram priznati, da imam romske prijatelje, čeprav se to mnogim (še posebej iz urbanih centrov) zdi  nekaj eksotičnega, a je to zame popolnoma normalno. Že s sedmimi leti sem obiskoval romsko naselje Kamence. V sklopu organiziranega tabora, na katerem je sodelovala tudi moja mama,sem imel prve stike z Romi moje starosti. Z nekaterimi sem navezal prijateljske stike. Takrat sem začel spoznavati romsko skupnost »od znotraj« in dobil vpogled v njihovo življenje. Seveda se ti stiki niso ohranili.

Vendar se moja izkušnja s skupnostjo ni zaključila. Priložnost sem imel spoznati Rome ki so »izstopali iz povprečja«. To so bili člani Romskega akademskega kluba. Takoj sem opazil vlogo, ki jo igra izobrazba v celostnem razvoju. Še posebej pri pripadnikih te manjšine. Večina Romov živi v prepričanju, da nikoli ne bodo uspeli, vendar so ti mladi izobraženci bili tisti, ki so nasprotovali temu prepričanju skupnosti.

Seveda pa ne smem pozabiti Romov iz romskega naselja Dolga vas. Spoznal sem veliko mladih, s katerimi sem obiskoval šolo. Z mnogimi ohranjam tesne stike. Še posebej z Leonardom, ki me je sprejel kot enega izmed »svojih«, ker sem ga tudi jaz sprejel kot sebi enakega. Menim, da ljudje prijateljev ne bi smeli izbirati na podlagi dejstev, ki jih ni mogoče spremeniti. Izbrati bi jih morali na podlagi tega, kakšni so kot ljudje. Zato lahko samozavestno trdim, da veliko Romov nasprotuje stereotipom, ki jih spremljajo skozi življenje. Vendar pa se kljub temu ne morem izogniti dejstvu, da jih nekateri Romi upravičujejo in s tem diskreditirajo celotno skupnost.

Dejstvo, da vse več Romov obiskuje šolo in zaključuje tudi srednjo šolo se mi zdi kot izjemno pozitivna pridobitev k razvoju družbe kot celote. Še posebej v naši regiji. Menim, da prav zaradi te subtilne vendar nujne delne asimilacije Romi postajajo vedno bolj vključeni v družbo, saj postajajo kultivirani po standardih večinskega naroda. Vendar neizogibno dejstvo je, da prav zaradi tega romska kultura iz generacije v generacijo izginja. Mladi Romi pozabljajo svoj izvor z namenom, da bi jih večinsko prebivalstvo sprejelo. Menim, da je težava tukaj na obeh straneh. Večinsko prebivalstvo ne ve sprejemati drugačnosti in drugačnih kultur. Le-te pa se ne vedo prilagoditi brez delne asimilacije. Menim, da bi v tem primeru bila iniciativa za akulturacijo najučinkovitejša rešitev, vendar dejstvo je, da napisane povedi zvenijo lažje izvedljive kot je realna slika tega problema.

Sam vidim vključenost mladih Romov v družbo, še posebej v šoli kot neko pozitivno stvar, saj več ni toliko distance med Romi in drugimi mladimi. Vendar to so le določeni primeri. To ni celotna slika. Mnogo mladih pripadnikov skupnosti se z namenom, da bi se počutili sprejete prične povezovati z drugimi priseljenimi manjšinami v lokalnem okolju. Te manjšine imajo deljene determinante družbenega statusa, kot so nizko ekonomsko stanje, malo družbene moči in ugleda. Zaradi tega se posamezniki, ko se povežejo počutijo bolj sprejete. Vendar to povezovanje mladih priseljencev, še posebej fantov ima tudi temno plat. Te skupine tvorijo svojo subkulturo, ki je prevzela motive balkanske subkulture. S psihološkega vidika je dejstvo, da se ljudje počutimo močnejše, če smo povezani v večje »pleme«. Posledica te povezanosti je tudi manj racionalno presojanje dejanj, ki jih bodo naredili. Prav zaradi tega še vedno mnogo mladih Romov velikokrat hodi po tankem ledu legalnega vedenja, s tem pa v senco postavijo vse ostale mlade Rome, ki v družbi funkcionirajo kot normalni posamezniki in nimajo ozadja, ki jih spodbuja k moralno nesprejemljivemu vedenju.

Romi so v izobraževalnem sistemu velikokrat prikrajšani. K temu botruje veliko raznih dejavnikov. Poglavitni dejavnik so družinski vzorci, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. Uspeh na akademskem področju se komaj sedaj uveljavlja kot nek standard v skupnosti. Prav zaradi nespodbudnega ozadja mnogo Romov ne zaključi svojega izobraževanja, kljub temu, da te to iz generacije v generacijo izboljšuje.

Problem za akademski neuspeh mladih Romov vidim tudi v profesorjih. Večina profesorjev na osnovnih in srednjih šolah ni pravih pedagogov. Vendar za to niso krivi sami. Fakulteta jih je naučila, kako postati »dober piflar« in ne kako dober pedagog. Učenje iz knjig jim ni dalo znanja, kako ravnati v situacijah, v katerih morajo motivirati mlade, katerim izobrazba ni glavna vrednota. To pa se pogosto pojavlja pri Romih. Pogosteje kot pri večinskem prebivalstvu. Prav zaradi tega, ker nimajo znanja kako se soočiti s takimi izzivi raje ne naredijo nič. Posledica tega pa je, da se mladi Romi ne znajdejo v celotnem sistemu in ne zaključijo svojega izobraževanja.

Iz generacije v generacijo se problem vključenosti mladih Romov izboljšuje. Vendar bo popolna vključenost Romov imela tudi negativne posledice. Ne samo pozitivne. Glavna pozitivna posledica vključenosti Romov bo ta, da bodo lahko v celoti postali funkcionalni člani družbe in v njej delovali kot njen del, ne pa manjšina. Negativna posledica pa bo vidno izginotje njihove kulture, ki jih naredi unikatne. To je neizogiben izziv s katerim se moramo soočiti vsi in ne samo posamezniki v družbi. Vsaka sprememba ima pozitivne in negativne lastnosti vendar moramo kolektivno stremeti k temu, da bomo se negativnim izognili koliko se le da in sprejeli pozitivno plat kot neko dodano vrednost družbi, ki bo prispevala za lepši jutri. 

»Podprto s sredstvi Programa ACF v Sloveniji 2014–2021«.