Projekt FORTUNA je v Mariboru (Slovenija) gostil tridnevno mednarodno srečanje, na katerem so se zbrali izbrani člani večdeležniških akcijskih skupin (Multistakeholder Action Groups – MSAG) iz Srbije in Slovenije ter projektni partnerji. Srečanje, ki je potekalo v seminarski sobi Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca Maribor, je ponudilo osredotočen prostor za usklajevanje praktičnih ukrepov za zmanjševanje presečne diskriminacije Romov na področju zdravstvenega varstva. Delovna jezika sta bila srbščina in angleščina, kar je omogočilo vključujoče sodelovanje obeh nacionalnih delegacij in širše projektne ekipe.
Program se je začel s sprejemno večerjo, ki je postavila sodelovalen ton nadaljnjim delovnim zasedanjem. Uradno odprtje so zaznamovali nagovori g. Srečka Vilarja, podžupana Mestne občine Maribor; ge. Maje Mamlić, predstavnice Zagovornika načela enakosti Republike Slovenije; in dr. Christosa Oikonomidisa, predstavnika OE Maribor Nacionalnega inštituta za javno zdravje. V svojih nastopih so poudarili dvojni cilj projekta: doseči takojšnje, praktične izboljšave pri dostopu Romov do zdravstvenih storitev ter oblikovati prenosljiv model vključujočega upravljanja in načrtovanja raznolikosti, ki ga je mogoče uporabiti tudi v drugih evropskih kontekstih.
Prvi del srečanja je bil namenjen predstavitvam po državah. Srbska delegacija je predstavila proces MSAG, ki je potekal med marcem in oktobrom 2025. V treh srečanjih je skupina opredelila najnujnejše ovire pri dostopu, pregledala obstoječe institucionalne prakse in soustvarila izvedbeni okvir. Slovenski MSAG je predstavil Peter Beznec, direktor Centra za zdravje in razvoj Murska Sobota, ki je skupaj s projektnim partnerjem CRTD usklajeval slovenski proces. Tudi v Sloveniji so potekala tri srečanja MSAG, ki so privedla do priprave Načrta raznolikosti za Slovenijo. Obe predstavitvi sta ponudili jedrnat, a vsebinsko bogat pregled izvedenih participativnih korakov, zbranih dokazov in izkušenj skupnostnih akterjev ter zdravstvenih ustanov ter praktične usmeritve predlaganih ukrepov.
Na podlagi nacionalnih predstavitev je sledil osrednji vsebinsko-tehnični del mariborskega srečanja, tj. usklajevalna delavnica. Udeleženci so bili razdeljeni v tri mešane skupine – vsaka je vključevala predstavnike iz Slovenije in Srbije – z nalogo oblikovanja praktičnih, pilotno izvedljivih ukrepov za tri ciljne skupine: romske moške, romske ženske in zdravstvene ustanove.
Skupina, osredotočena na romske moške, je opredelila štiri glavna zdravstvena področja, ki so ključna za moške nasploh in še posebej izrazito prisotna v številnih romskih skupnostih: rak prostate, rak debelega črevesa in danke, pljučne bolezni ter srčno-žilna obolenja. Razprava je poudarila vztrajne kulturne ovire pri odprtem pogovoru o uroloških in spolno-zdravstvenih temah; v nekaterih okoljih se rak prostate napačno povezuje z erektilno disfunkcijo, kar še povečuje stigmo in izogibanje preventivnim pregledom. Skupina je kot obetavno prakso izpostavila pristop »žive knjižnice« – povabilo posameznikom, da delijo resnične izkušnje, s čimer se destigmatizira presejanje in zdravljenje ter spodbuja iskanje pomoči. Zdravstveni mediatorji so bili prav tako prepoznani kot učinkoviti posredniki med storitvami in skupnostjo, vendar so udeleženci poudarili odsotnost sistemskih, dolgoročnih rešitev za njihovo zaposlovanje, usposabljanje in financiranje. Med plenarno izmenjavo ugotovitev je duševno zdravje izstopilo kot peto prednostno področje, saj številne romske skupnosti zaznamujejo visoki socialni pritiski ter kumulativni učinki stigme, diskriminacije in gospodarskih stisk.
Skupina, ki se je posvetila romskim ženskam, je ugotovila kontekstualne razlike med Srbijo in Slovenijo, a tudi številne podobnosti. Ženske pogosto nosijo glavno odgovornost za reprodukcijo, skrb za otroke in gospodinjstvo, kar povzroča izrazito »pomanjkanje časa« in omejuje njihovo zmožnost skrbi za lastno zdravje. Udeleženke so pozvale k trajnim, kulturno odzivnim ozaveščevalnim kampanjam, ki upoštevajo te omejitve, uporabljajo zaupanja vredne komunikacijske kanale ter dajejo prednost praktičnim informacijam o preventivni oskrbi in razpoložljivih storitvah. Razprava je tudi poudarila, da morajo biti sporočila soustvarjena z romskimi ženskami, da bodo resnično ustrezna, ter da je treba pri načrtovanju storitev upoštevati ovire, kot sta pomanjkanje varstva otrok in neustrezni termini, ki pogosto onemogočajo udeležbo.
Skupina, ki je obravnavala zdravstvene ustanove, je ugotovila, da v Sloveniji trenutno ni formalne, sistemsko urejene funkcije zdravstvenih mediatorjev (obstajajo le ad hoc ali lokalne rešitve). V obeh kontekstih se je kot najučinkovitejši izkazal neposreden pristop, s posebnim poudarkom na ključni vlogi medicinskih sester – zlasti patronažnih sester – pri vključevanju družin, svetovanju in pomoči pacientom pri orientaciji v sistemu. Opremljanje zdravstvenega osebja s kratkimi, dostopnimi informacijskimi gradivi (npr. o ginekoloških pregledih, cepljenjih in drugih preventivnih storitvah) je bilo prepoznano kot praktičen ukrep, ki ga je mogoče hitro uvesti, skupaj s ciljnimi usposabljanji za krepitev komunikacijskih spretnosti in kulturne občutljivosti.
Skupni zaključki vseh treh delov dela so se združili v enotno agendo:
- zmanjševanje stigme in dezinformacij s pomočjo zaupanja vrednih posrednikov in pripovedovanja življenjskih izkušenj;
- prepoznavanje in naslavljanje časovnih ter skrbstvenih bremen, ki omejujejo dostop žensk do storitev;
- ter usmerjanje zdravstvenih ustanov k proaktivnemu, na medicinskih sestrah temelječemu pristopu, dopolnjenemu z enostavnimi, kakovostno oblikovanimi informacijskimi orodji.
Razprave so večkrat poudarile potrebo po sistemskih, trajnostnih mehanizmih – zlasti za vloge mediatorjev in patronažno delo – namesto kratkoročnih projektov, da bi se obetavne prakse lahko razširile in ohranile.
Usklajevalna delavnica je tako oblikovala jasno čezmejno soglasje o prioritetah za romske moške (presejanje in zmanjšanje stigme na področjih urologije, srčno-žilnih, pljučnih in duševnih bolezni), romske ženske (časovno prilagojene, soustvarjene ozaveščevalne in dostopnostne podpore) ter zdravstvene ustanove (na sestrah temelječ proaktiven pristop in praktični materiali). Udeleženci so potrdili vrednost mediatorjev in metode žive knjižnice, vendar poudarili potrebo po stabilnih, sistemskih rešitvah. Ti izsledki bodo vodilo pri pripravi pilotnih ukrepov in podpornih orodij za njihovo izvajanje v zdravstvenih sistemih Slovenije in Srbije.
