Kadar govorimo o reproduktivnih pravicah, govorimo o pravicah, ki se nanašajo na sposobnost posameznikov in posameznic, da sprejemajo odločitve o svojem reproduktivnem zdravju in spolnosti. Svetovna zdravstvena organizacija reproduktivno zdravje sicer opredeljuje s pravicami, »ki zadevajo spolnost, enakost spolov, partnerstvo, materinstvo in starševstvo«. Gre torej za pravice, ki poleg storitev vključujejo še dostop do informacij in sredstev, ki omogočajo ljudem, da lahko varno in učinkovito upravljajo svoje reproduktivno zdravje in načrtujejo družine.
Reproduktivne pravice so se na seznam univerzalno priznanih človekovih pravic uvrstile šele nekaj desetletij nazaj (1994), na kairski konferenci o prebivalstvu in razvoju. Večina držav članic Združenih narodov, med katerimi je bila tudi Slovenija, je takrat pritrdila, da brez priznavanja in uresničevanja temeljnih reproduktivnih pravic žensk, ne bomo mogli govoriti o napredku in razvoju. Z drugimi besedami: tri desetletja nazaj so države sklenile, da brez osnovnih pravic žensk v družini in družbi kot skupnost v razvoju zaostajamo. Leto kasneje se je mednarodna razprava o spolnih in reproduktivnih pravicah umestila tudi na dnevni red pekinške svetovne konference o ženskah, od takrat pa so del številnih mednarodnih dokumentov in nacionalnih zakonodaj. A kot je to žal v praksi z vsemi pravicami in zakoni, ki bi lahko – v utopičnem svetu – dejansko pripomogli k spodbujanju enakosti spolov v praksi, so tudi reproduktivne pravice posledica družbenih bojev, ki se še zdaleč niso končali.
Kljub temu, da nas osnovno poznavanje reprodukcije uči, da je vloga reproduktivnega zdravja opredeljena z aktivnostjo moških in žensk, moramo vedeti, da je skozi zgodovino ceno za reproduktivno zdravje oziroma s tem povezane težave, plačevala predvsem ženska. Vse to je gotovo močno povezano s stereotipno vlogo ženske kot primarne roditeljice, ki je za otroka (po tradicionalnem prepričanju edina) odgovorna od spočetja naprej. Če k temu dodamo zgodovinsko privzeto težnjo po nadzorovanju spolnosti žensk (s strani moških v haljah različnih barv), nas ne more čuditi vznemirjenje slovenske javnosti, ki je še nekaj dni nazaj javno govorila o tem, da splava v slovenski ustavi ni zagotovljenega, prav tako pa se s strahom vzdrži vsake omembe pravice do abortusa v kateri lahko na naših tleh ženske uživamo že od časa bivše Jugoslavije.
Ne glede na selektivnost našega zgodovinskega spomina dejstvo ostaja: v Jugoslaviji je bila pravica do splava uzakonjena že leta 1952, leta 1974 pa je Socialistična federativna republika Jugoslavija postala ena prvih držav, ki so pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok zapisale v ustavo. Še več, o abortusu in potrebi po varnih in ustreznih pogojih za zagotavljanje slednjega so avtorice začele pisati leta 1925 v Ženskem listu. V Sloveniji se je, verjetno tudi zaradi prej omenjenih člankov, o splavu bolj začelo govoriti leta 1929, ko je bila v Kraljevini Jugoslaviji uzakonjena medicinska indikacija za splav. V tridesetih letih je Angela Vode, borka za pravice žensk, na sestanku Ženskega pokreta, feministične organizacije, katere cilj je bila državljanska in družbena enakopravnost žensk, podala pobudo za legalizacijo splava iz socialnih razlogov. Kasneje je pravico do splava, na peti državni konferenci Komunistične partije Jugoslavije leta 1940, omenila tudi Vida Tomšič. Pot do uradne, zakonske določitve tega pomembnega civilizacijskega dosežka pa še zdaleč ni bila enostavna.
Leta 1951 je namreč prišlo do pomembnega preobrata, izglasovan je bil nov kazenski zakonik, ki je določal, da se kaznuje le izvršilec_ka abortusa, ženske, ki se je za splav odločila, pa ne. Na podlagi omenjenga novega kazenskega zakonika je bila leta 1952 izdana Uredba o postopku za dovoljeno odpravo ploda, ki je legalizirala splav iz medicinskih, pravnih in zdravstveno-socialnih razlogov, a kljub temu je ta nova uredba za ženske v praksi pomenila ponižujoč postopek uveljavljanja možnosti abortusa, zato se je še naprej veliko žensk odločalo za ilegalni splav, ki je v 50. letih naraščal, s tem pa tudi umrljivost žensk, saj ni šlo – kot se marsikje dogaja še danes – za dejansko zniževanje števila abortusov, temveč za siljenje žensk, da slednjega opravljajo v nestrokovnih in v neprimernih higienskih razmerah.
Leta 1953 so ginekologinje in ginekologi na Kongresu ginekologov in porodničarjev Jugoslavije zahtevali, da se splav kot družbeno škodljiv pojav prepove, koncept kontracepcije pa so označili kar za depopulacijski ukrep. Kljub temu medicinskemu pritisku na demoniziranje žensk do zakonskih sprememb ni prišlo. Država se je namesto tega odločila za postopno liberalizacijo splava, ki je preprečila nestrokovno opravljene nelegalne splave, ter za spodbujanje in promocijo pospešene uporabe kontracepcije: v sredini 50. let se je začelo širjenje informacij o kontracepciji z raznimi časopisnimi članki in brošurami, leta 1958 je z ustanovitvijo kontracepcijskih posvetovalnic nastopila velika razširitev kontracepcije po celotni Sloveniji. Leta 1960 je bil v Sloveniji splav dovoljen tudi na podlagi socialnih indikacij. Skupščina Socialistične Republike Slovenije je leta 1974 sprejela Resolucijo o načrtovanju družine in družbenih prizadevanjih za njen nastanek in varnost, leta 1977 pa je bil razglašen Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Ta zakon je, končno, pomenil izpolnitev ustavne pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok.
Pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok je danes v Sloveniji zagotovljena v 55. členu Ustave Republike Slovenije (1991), ki se glasi: »Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.« Pravica do splava pa je urejena v Zakonu o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, ki opredeljuje ukrepe za preprečitev nezaželene nosečnosti ali rojstva, tj. kontracepcija, sterilizacija in umetna prekinitev nosečnosti. Splav se opravi na zahtevo nosečnice, če nosečnost ne traja več kot deset tednov, ne glede na starost nosečnice. Če nosečnost traja dlje od desetih tednov, o prekinitvi nosečnosti odloča tričlanska komisija, katere del sta dva zdravnika_ica in socialni delavec_ka.
V imenu skrbi za ohranjanje t. i. »pravih družin, ki edine lahko sooblikujejo prave družbe«, mnoge skupnosti manipulirajo s pravico do abortusa tako, da ženske (ki so svojo odločitev že sprejele), silijo v dodatne pogovore s strokovnjaki, ali pa jim celo pripisujejo določeno časovno obdobje, ki mora miniti predno se storitev umetne prekinitve nosečnosti lahko izvede. Druge države imajo izvoljene politike, ki bi radi omejevali kontracepcijo, splav umaknili iz košarice obveznega zdravstvenega zavarovanja ali pa ga kar prepovedali. Prav blizu nas je tudi država v kateri so ženske desetletja lahko koristile to selektivno pravico, danes pa je prepovedana. Česa se moramo iz tega naučiti?
ANA PAVLIČ
Projekt VERA, ki ga sicer financira Netherlands Helsinki Committee (NHC) bo trajal 1 leto (1. 4. 2024 – 31. 3. 2025).
