Reproduktivno zdravje LGBTQI+ oseb: kdo ostaja spregledan?

Reproduktivno zdravje ostaja osredotočeno na potrebe heteroseksualnih parov in cisspolnih oseb. Ta heteronormativna perspektiva obravnava reproduktivne storitve kot orodje za tradicionalno načrtovanje družine, medtem ko zanemarja raznolike potrebe LGBTQI+ oseb. Kljub napredku na področju pravic LGBTQI+ ostajajo zdravstveni sistemi nepripravljeni na njihove specifične potrebe, kar ohranja izključenost, neenakost in stigmatizacijo. Na mestu je tako, da se vprašamo: kdo ostaja v teh razpravah spregledan in zakaj?

Reproduktivni zdravstveni sistemi po svetu so zgrajeni na predpostavki, da so glavni uporabniki_ce storitev heteroseksualni in cisspolni posamezniki_ce. Obrazci, politike in celo jezik, ki ga uporabljajo zdravstveni delavci in delavke, pogosto ignorirajo realnosti LGBTQI+ oseb in utrjujejo njihovo nevidnost. Ta izključenost, seveda, ni naključna – izvira namreč iz sistemskih predsodkov. Kot poudarja Judith Butler v Gender Trouble, takšni sistemi podpirajo binarne spolne norme in heteroseksualne ideale, pri čemer skoraj ni prostora za raznolikost.

Posledice teh predsodkov so za LGBTQI+ osebe zelo problematične: ko zdravstveni sistemi ne upoštevajo njihovih potreb, postane njihov dostop do osnovnih storitev zapleten in poln ovir. Ne glede na to, ali gre za postopke z medicinsko pomočjo pri oploditvi (ART), ohranjanje plodnosti ali celo osnovno zdravstveno oskrbo, LGBTQI+ osebe pogosto ne morejo koristiti pravic, ki jim pripadajo.

Ovire pri postopkih z medicinsko pomočjo pri oploditvi (ART)

Za istospolne pare in transspolne osebe je dostop do ART, kot so oploditev in vitro (IVF), intrauterina inseminacija (IUI) ali nadomestno materinstvo, pogosto izjemno zahteven. V nekaterih državah, kot sta Poljska in Madžarska, LGBTQI+ osebam uporabo ART v celoti prepovedujejo. Tudi tam, kjer je ART dostopen, so visoki stroški pogosto nepremostljiva ovira, zlasti za LGBTQI+ osebe, ki so že sicer pogosteje ekonomsko prikrajšane.

Ob tem diskriminacija ostaja resen problem. Raziskava iz Združenega kraljestva (2022) je pokazala, da se je skoraj 20 % LGBTQI+ oseb, ki so iskale storitve ART, srečalo z diskriminacijo ali onemogočanje same storitve. 

Spregledana kriza plodnosti transspolnih oseb

Transspolne in nebinarne osebe se torej soočajo z edinstvenimi reproduktivnimi izzivi, ki jih zdravstveni sistemi pogosto ignorirajo. Hormonska terapija ali operacije za spremembo spola pogosto vodijo v trajno neplodnost. Kljub temu, možnost zamrznitve jajčnih celic ali sperme pred začetkom hormonske terapije ni vedno na voljo oziroma ni krita z zdravstvenim zavarovanjem. 

Poleg tega se številne transspolne osebe srečujejo z diskriminacijo znotraj medicinske oskrbe. Zdravniki in zdravnice jim pogosto postavljajo neprimerna vprašanja ali izražajo osebne predsodke, kar transspolne osebe odvrača od iskanja pomoči in znižuje njihovo zaupanje v zdravstvene storitve in načela enake obravnave.

LGBTQI+ osebe so osebe, ki pogosto nosijo dodatno čustveno breme, saj morajo v življenju navigirati skozisisteme, ki ne priznavajo njihovih potreb, kar negativno vpliva na njihovo duševno zdravje in (partnerske)odnose. Žal stiki s številnimi ponudniki osnovnih storitev vezanih na reproduktivne zdravje, njihovo stisko pogosto dodatno utrjujejo.

Vključujoči zdravstveni sistemi, v katerih sta čisto vsem, ne glede na njihove osebne okoliščine, omogočena enak dostop in enaka obravnava, so osnova in ne nadstandard ali privilegij. Za odpravo neenakosti, s katerimi se soočajo LGBTQI+ osebe, so zato potrebne sistemske spremembe, ki bodo temeljile na nediskriminatornih praksah.  

ANA PAVLIČ

Projekt VERA, ki ga sicer financira Netherlands Helsinki Committee (NHC) bo trajal 1 leto (1. 4. 2024 – 31. 3. 2025).