Reproduktivno zdravje ostaja osredotočeno na potrebe heteroseksualnih parov in cisspolnih oseb. Ta heteronormativna perspektiva obravnava reproduktivne storitve kot orodje za tradicionalno načrtovanje družine, medtem ko zanemarja raznolike potrebe LGBTQI+ oseb. Kljub napredku na področju pravic LGBTQI+ ostajajo zdravstveni sistemi nepripravljeni na njihove specifične potrebe, kar ohranja izključenost, neenakost in stigmatizacijo. Na mestu je tako, da se vprašamo: kdo ostaja v teh razpravah spregledan in zakaj?
Reproduktivni zdravstveni sistemi po svetu so zgrajeni na predpostavki, da so glavni uporabniki_ce storitev heteroseksualni in cisspolni posamezniki_ce. Obrazci, politike in celo jezik, ki ga uporabljajo zdravstveni delavci in delavke, pogosto ignorirajo realnosti LGBTQI+ oseb in utrjujejo njihovo nevidnost. Ta izključenost, seveda, ni naključna – izvira namreč iz sistemskih predsodkov. Kot poudarja Judith Butler v Gender Trouble, takšni sistemi podpirajo binarne spolne norme in heteroseksualne ideale, pri čemer skoraj ni prostora za raznolikost.
Posledice teh predsodkov so za LGBTQI+ osebe zelo problematične: ko zdravstveni sistemi ne upoštevajo njihovih potreb, postane njihov dostop do osnovnih storitev zapleten in poln ovir. Ne glede na to, ali gre za postopke z medicinsko pomočjo pri oploditvi (ART), ohranjanje plodnosti ali celo osnovno zdravstveno oskrbo, LGBTQI+ osebe pogosto ne morejo koristiti pravic, ki jim pripadajo.
Ovire pri postopkih z medicinsko pomočjo pri oploditvi (ART)
Za istospolne pare in transspolne osebe je dostop do ART, kot so oploditev in vitro (IVF), intrauterina inseminacija (IUI) ali nadomestno materinstvo, pogosto izjemno zahteven. V nekaterih državah, kot sta Poljska in Madžarska, LGBTQI+ osebam uporabo ART v celoti prepovedujejo. Tudi tam, kjer je ART dostopen, so visoki stroški pogosto nepremostljiva ovira, zlasti za LGBTQI+ osebe, ki so že sicer pogosteje ekonomsko prikrajšane.
Ob tem diskriminacija ostaja resen problem. Raziskava iz Združenega kraljestva (2022) je pokazala, da se je skoraj 20 % LGBTQI+ oseb, ki so iskale storitve ART, srečalo z diskriminacijo ali onemogočanje same storitve.
Spregledana kriza plodnosti transspolnih oseb
Transspolne in nebinarne osebe se torej soočajo z edinstvenimi reproduktivnimi izzivi, ki jih zdravstveni sistemi pogosto ignorirajo. Hormonska terapija ali operacije za spremembo spola pogosto vodijo v trajno neplodnost. Kljub temu, možnost zamrznitve jajčnih celic ali sperme pred začetkom hormonske terapije ni vedno na voljo oziroma ni krita z zdravstvenim zavarovanjem.
Poleg tega se številne transspolne osebe srečujejo z diskriminacijo znotraj medicinske oskrbe. Zdravniki in zdravnice jim pogosto postavljajo neprimerna vprašanja ali izražajo osebne predsodke, kar transspolne osebe odvrača od iskanja pomoči in znižuje njihovo zaupanje v zdravstvene storitve in načela enake obravnave.
LGBTQI+ osebe so osebe, ki pogosto nosijo dodatno čustveno breme, saj morajo v življenju navigirati skozisisteme, ki ne priznavajo njihovih potreb, kar negativno vpliva na njihovo duševno zdravje in (partnerske)odnose. Žal stiki s številnimi ponudniki osnovnih storitev vezanih na reproduktivne zdravje, njihovo stisko pogosto dodatno utrjujejo.
Vključujoči zdravstveni sistemi, v katerih sta čisto vsem, ne glede na njihove osebne okoliščine, omogočena enak dostop in enaka obravnava, so osnova in ne nadstandard ali privilegij. Za odpravo neenakosti, s katerimi se soočajo LGBTQI+ osebe, so zato potrebne sistemske spremembe, ki bodo temeljile na nediskriminatornih praksah.
ANA PAVLIČ
Projekt VERA, ki ga sicer financira Netherlands Helsinki Committee (NHC) bo trajal 1 leto (1. 4. 2024 – 31. 3. 2025).
