Ana Pavlič
Programska direktorica Inštituta za proučevanje enakosti spolov, IPES
V sklopu projekta NAPREJ, ki skuša z različnimi aktivnostmi opolnomočati (mlade) Rome in Rominje za vprašanja in problematike povezane s konceptom enakosti spolov, je analiza stotine rešenih anonimnih vprašalnikov o izkušnjah z diskriminacijo (na podlagi etnične pripadnosti in spola) ter anti-ciganizmom, ki ga vsakdan živijo pripadnice in pripadniki omenjene manjšine, jasno razkrila, da opolnomočenje romskih skupnosti ne bo možno, brez vzporednega izobraževanja in senzibiliziranja sistemskih organizacij, ključnih javnih infrastruktur, ki lahko omogočajo uživanje človekovih pravic vsem in nikakor ne brez ozaveščanja o nujnosti preseganja stereotipiziranja s strani večinskega prebivalstva.
Danes obeležujemo 8. marec, mednarodni dan žensk; dan, ko se spominjamo napora in truda, ki so ga v boj za pravice žensk vložile prve pionirke na področju ženske emancipacije in enakosti spolov. 8. marec bo – po vsej verjetnosti – tudi letos za večino minil v znamenju praznih puhlic, rož in čokolad, ki z ničemer ne pričajo o stanju (ne)enakosti spolov v katerem ženske živimo še danes. Prav bi bilo, da bi beseda v teh dneh nanesla na problematiko povišanja femicidov v naši državi; na grozo v kateri, v dobi inflacije, živijo starejše samske ženske; na neznosno lahkost normaliziranja seksizma, šovinizma in psihičnega nasilja, ki je naš vsakdan; na razlike v plačah; na pokojninsko vrzel; na dejstvo, da se ženske, v različnih okoljih, za različnimi omizji, še vedno srečujemo z moškimi, ki menijo, da tam preprosto ne sodimo. Da motimo naravni red. Da je naše mesto drugje. Nekje v ozadju, tišini, za štedilnikom, med otroci?
Še bolj prav bi najbrž bilo, da bi, vsaj ob 8. marcu pomislili na tiste ženske, ki jih vse statistiske s katerimi bodo danes mahali oni (predvsem moški), ki se bojijo, da je enakopravnost šla že tako daleč, da smo že včeraj zavladale naravi in kulturi, ne zajamejo. One v številkah, ki kažejo na ženske v politiki, na ženske na najvišjih mestih odločanja, na ženske, ki jim je uspelo, preprosto ne živijo. Živijo drugje; v romskih naseljih, odmaknjene od zanimanja oči javnosti in pogosto pozabljene s strani institucij, ki v demokratičnih skupnostih obstajajo, da osnovne pravice, možnosti in priložnosti zagotavljajo vsem. Kakšen 8. marec bodo slavile one? In kako si ga predstavljamo mi, če nam je analiza, opravljena v sklopu projekta NAPREJ razkrila, da so v zgolj 5 % prejele podporo, če so se znašle v stiski? Kako jim bomo približali storitve, ki smo jim jih dolžni zagotavljati? Kako se bomo zoperstavili travmatičnim izkušnjam, ki so jim Rominje podvržene vsakič, ko obiščejo ginekologa_injo, zdravnika_co ali pediatra_injo, pa so tam soočene z grdimi pogledi in vsesplošnim nezaupanjem v njihove težave? Spodbujamo jih k izobraževanju, v šolah pa je njihov šolski uspeh omejen s “ciganskimi dvojkami”? Kakšen bo 8. marec, ko bodo za seboj zaprle vrata svojih domovanj? Analiza nam je razkrila, da ženske o diskriminaciji na podlagi spola vedo zelo malo, saj številne niso prepričane o tem, ali so že kdaj bile žrtve tovrstnih dejanj. Kljub temu, je poveden podatek, da v naši anketi ni sodeloval moški, ki bi kdaj doživel diskriminacijo na podlagi spola, medtem ko je slednjo že doživelo vsaj 40 % Rominj. V raziskavi smo sodelujoče spraševali tudi o tem, ali so že bili priča izvajanju diskriminacije na podlagi spola znotraj romskih skupnosti nad drugimi osebami. Najmanjših delež sodelujočih (30 %) je temu pritrdil, največji delež takšne diskriminacije nad drugimi še ni opazil (37 %), preostala tretjina pa je odgovorila, da ne ve ali je kaj takšnega že kdaj opazila. Očitno je, da je potrebno v prihodnosti velik poudarek poleg ozaveščanja o diskriminaciji kot takšni, nameniti tudi ozaveščanju o procesih in praksah skozi katere se izkazuje diskriminacija na podlagi spola, s posebnim poudarkom na spolnih stereotipih, spolnih vlogah in nasilju na podlagi spola. Zanimivo je, da so ženske znotraj romskih skupnosti tiste, ki so diskriminacijo na podlagi spola nad drugimi opazile dvakrat pogosteje od moških – slednje je gotovo povezano z dejstvo, da so Rominje tiste, ki so življenju v podrejenosti in drugosti, dnevno izpostavljene.
Prisilne poroke, strog patriarhalen red, normalizacija nasilja nad ženskami in trdovratnost spolnih stereotipov, ki jih je potrdila tudi naša analiza: tretjina v raziskavi sodelujočih moških se je strinjala s trditvijo »Ženske ne bi smele sodelovati pri vodenju skupnosti«. 40 % sodelujočih moških (43 %) je izrazilo strinjanje s trditvijo »Sprejemljivo je, da se dekleta zgodaj poročijo in se ne izobražujejo«, medtem ko se s to trditvijo ni strinjalo več kot 80 % sodelujočih žensk, skoraj polovica sodelujočih moških (49 %) se je strinjala s trditvijo »Za mlade moške je bolj pomembno, da se odločijo za izobraževanje in zaposlitev, kot za mlade ženske«, nas vodijo k vprašanju – kam bomo pozornost za 8. marec preusmerili mi? O kakšnem 8. marcu govorimo, če slavimo peščico tistih, ki jim je uspelo, ob tem pa pozabljamo na veliko množico spregledanih žensk, ki so zaradi intersekcijske diskriminacije od enakosti in celo od enakopravnosti oddaljene najdlje?!
»Podprto s sredstvi Programa ACF v Sloveniji 2014–2021«.
