V senci družbenih in spolnih stereotipov ter izzivov, ki so in še vedno zaznamujejo romsko skupnost, tokrat objavljamo kolumno Lidije Šömen iz Zavoda za socialni razvoj Murska Sobota. Lidija je svoje znanje in energijo v zadnjih letih usmerila v različne projekte, ki so bili namenjeni razvoju romske skupnosti, še posebno pa k izboljšanju položaja romskih žensk. V svoji kolumni, ki je nastala v okviru projekta NAPREJ, osvetljuje nevidne zgodbe romskih žensk, ki so pogosto prezrte v širši družbi. Razkriva njihove izzive, sanje in prizadevanja za boljšo prihodnost, hkrati pa poudarja pomembnost ozaveščanja o romski kulturi in njenem bogastvu, ki ga prinašajo v raznolikost lokalne skupnosti.
Nevidne zgodbe romskih žensk
Lidija Šömen, Zavod za socialni razvoj Murska Sobota
Življenje žensk v veliki meri določa okolje, v katerem se rodimo. Patriarharna družba, s strogimi, religiozno obarvanimi zakoni ženskam odvzema pravico do svobodne izbire skoraj na vseh področjih, ki oblikujejo življenje posameznika. Odprta demokratična družba ženskam omogoča bolj svobodno življenje. Življenje vsakega novorojenega bitja pa najbolj oblikuje družina, njihov pogled na svet, znanje, delavnost, izobrazba, srčnost, ljubezen. Ženske v svojem življenju imamo številne vloge – so hčere, sestre, prijateljice, sošolke, sosede, punce, sodelavke, žene, mame, tete, babice, pa še kakšna bi se našla. Vsaka od teh vlog od posameznice nekaj zahteva in družba v tej vlogi od nje pričakuje. Ali ženske vse to zmoremo?
1) »Kaj je?«
Ko se staršem rodi otrok, se vse začne pri spolu.
Je fantek? Je deklica? Eni starši si oddahnejo, drugi se prestrašijo – tako pri fantkih kot pri deklicah. Družba ima že vnaprej programirana pričakovanja do enih in drugih. Enim je življenje v določenem okolju lažje, drugim težje. Okolje, v katerem ti mali ljudje odraščajo, jih oblikuje. Najpomembnejša je družina kot osnovna celica, na oblikovanje osebnosti novega družinskega člana pa vpliva tudi razširjena družina, lokalna skupnost, država in ves svet, še posebej, če govorimo o depriviligiranih skupinah. Mednje nedvomno spadajo tudi Romi.
V Sloveniji med Romi obstajajo velike razlike glede sobivanja z večinskim prebivalstvom, glede asimilacije, dosežene izobrazbe, zaposlovanja,… V Pomurju živeči Romi živijo bistveno bolje od Romov na Dolenjskem in še kje po svetu, zahvala pa gre posluhu lokalnih oblasti glede formiranja romskega naselja pred več kot 100 leti, vzpostavitvi vrtca v romskem naselju Pušča pred 70 leti, kjer so se otroci prvič srečali s slovenščino, bližina Avstrije pa je predvsem moškim omogočila delo.
Kaj se pa pričakuje od romske ženske? Najverjetneje vse! Da je dobra žena, mati, lepa, urejena, da opravlja vsa gospodinjska dela, vzgaja otroke,…
Najpogostejši scenarij življenja mlade Rominje je, da se hitro zaljubi, prehitro zanosi, pusti šolo ali službo in se posveti družini. Tradicionalno imajo otrok toliko, kolikor jih spočnejo in živijo stihijsko, vsak dan posebej. Večina teh mladih žensk popolnoma pozabi na svoje sanje in cilje ter se podredi partnerju in družini. Nekatere so srečne, nekatere ne.
Mnoge se soočajo z velikimi izzivi – so podizobražene, brezposelne, bivajo v neustreznih bivališčih, mnoge so samohranilke ali celo mladoletne matere, ekonomsko odvisne, mnoge imajo s partnerjem problematičen odnos ali so bile celo žrtev dogovorjene poroke,… Vse to pa vpliva na psihofizične sposobnosti žensk, ki ne zmorejo izpolniti vseh pričakovanj parterja in okolice. Ne zmorejo vse in ne zmorejo vedno! Čeprav je to stereotip, se v večini primerov zgodi ravno to.
Podizobraženost ali celo nepismenost pomeni odrezanost od družbenega dogajanja, neinformiranost in neozaveščenost. To vodi do nepoznavanja pravic in nepoznavanja delovanja javnih institucij, kot so izobraževalne, zdravstvene in socialne ustanove. Posledično se težave samo kopičijo in tak način življenja se prenaša na otroke.
Zato je neizmerno pomembno, da se širša skupnost zaveda problematike in uvaja programe za preprečevanje revščine in zmanjševanje razvojnih razlik med romsko in neromsko populacijo.
2. »Kaj bom, ko bom velik?«
Vsak otrok ima sanje o tem, kaj bo, ko bo velik. Otrokom so najbližji poklici in opravila, ki jih opravljajo njihovi starši. Te poznajo in so jim blizu. Nekateri starši so zaposleni, nekateri niso. Starši so vzgled, ne glede na to, kaj delajo. Če je mama skrbna, redoljubna, ljubeča, dobra kuharica in gospodinja, ta znanja nezavedno prenaša na otroke. Če je staršem pomembno, da se učimo, prebiramo knjige, dobro računamo in smo uspešni v šoli, nas s tem nezavedno spodbujajo. Če je oče spreten z orodjem, skrben gospodar in iznajdljiv pri hišnih opravilih, bodo nekaj tega znanja dobili tudi otroci. Če se v družini poje, pleše in smeje, se bo radost prenesla tudi na otroke.
Kaj pa se dogaja z otroci, ki odraščajo v neurejenem okolju, kjer prevladuje nerazumevanje, prepiri, morda celo nasilje, v družinah, kjer je prisotno pomanjkanje materialnih in duhovnih dobrin, kjer starši ne zmorejo biti starši? Tudi tega življenjskega vzorca se otroci naučijo od svojih staršev.
Na poti odraščanja otroke spremljajo tudi izobraževalne ustanove, kjer jim skušajo podati čim več znanja o človekovem razvoju, življenju, o poklicih,… Je to dovolj, če za tem ne stojijo tudi starši in podporno okolje? Pravijo, da težko dajemo ali sprejemamo nekaj, česar sami nismo bili deležni. V tem je veliko resnice! Tudi, ko gre za ljubezen, prijaznost, nežnost, sočutje, razumevanje, poslušanje, spoštovanje. Kaj moramo storiti kot družba, da bodo teh vrednot deležni vsi ljudje, ne glede na spol, starost, vero, barvo kože, spolno usmerjenost, izobrazbo in družbeni status?
To je vprašanje za vsakogar izmed nas. Družbene spremembe se dogajajo le, če potrebo po spremembi ozavestijo posamezniki in vsak pri sebi začenja spreminjati slabo na boljše.
3. Odraščanje in spolnost
Starši pogosto pravimo: » Kam so od izginila ta leta? Bil/a je otrok, zdaj je mladenič/mladenka!« A odraščajočim mladim se ne zdi tako! V času odraščanja se srečujejo s številnimi izzivi in pastmi. Katere so in kako jih premagujejo? Otroci med drugim in šestim letom začnejo raziskovati svoje telo, ugotavljajo razlike med dečki in deklicami, se dotikajo spolovil in vse to je normalni psihoseksualni razvoj otrok. Mnoge starše, še posebej nevedne, pa takšno vedenje prestraši in reagirajo povsem napačno. Pred drugimi jim je nerodno, na otroke se jezijo ali jih kaznujejo in jim vzbujajo občutke sramu. Spolni razvoj otrok ni odvisen samo od biologije, ampak nanjo vplivajo tudi dejavniki družine – vzgoja in vzgledi. Zato je zdrav odnos do spolnosti ključnega pomena za normalen psihosocialni razvoj otroka. V romskih družinah je spolnost bolj kot ne tabu tema. Naslednja težava so utesnjene bivanjske razmere, kjer otroci pogosto spijo v skupnih spalnicah s starši in so prisotni, ko starši spolno občujejo. V družinah, kjer ni ljubečih odnosov, otroci dobijo napačne predstave o spolnosti in zdravih odnosih in jih prenašajo v svoje odraslo življenje.
Spolna zrelost se pri deklicah začne s prvo menstruacijo. Najlepše je, če se o tem lahko pogovori z mamo ali starejšo sestro in dobi odgovore na vprašanja, ki jo mučijo. Žal vse mame nimajo tega znanja ali čuta odgovornosti, niti vse deklice nimajo starejših sester. Pa tudi h ginekologu pred nosečnostjo gredo le redka romska dekleta. Če dekleta dobijo prve informacije o spolnosti iz spletnih pornografskih strani, prve izkušnje pa na grobo s sosedovim fantom, to ni najboljša popotnica za zdravo in srečno spolno življenje, v katerem ženska odloča o svojem telesu, se zna zaščititi in sprejema odgovornost za svoja dejanja.
4. Odraščanje in šolanje
Tudi v času šolanja se otroci srečujejo s številnimi izzivi in pastmi.
Šola je okolje brez staršev, kjer se od vseh otrok pričakuje, da bodo vlagali trud in energijo v doseganje učnih uspehov. Otroci, ki imajo doma podporno okolje, kjer jih družina vzpodbuja, lažje dosegajo dobre rezultate in praviloma dokončajo šolanje. Nenapisano pravilo je, da vsaka generacija v romski družini doseže višjo stopnjo izobrazbe. V Pomurju je že več Romov doseglo univerzitetno stopnjo izobrazbe in v okviru Romskega akademskega kluba delujejo kot vzgled šolajočim romskim otrokom. Če starši majhnim otrokom vzbudijo željo po prebiranju knjig, otroci obogatijo besedni zaklad, se znajo izražati, razumejo prebrani tekst in se lažje učijo. Otroci, ki doma nimajo teh možnosti, pa lahko dostopajo do knjig v knjižnicah, če le starši to podpirajo. Spet pridemo do zaključka, da se vse začne in konča v družini. Po zaključku osnovne šole nekateri, predvsem pomurski Romi nadaljujejo šolanje v poklicnih šolah, redki tudi v gimnaziji. Je pa šola tudi okolje, kjer se romski otroci vsak dan soočajo z neromskimi otroci, kjer je prisotno dosti stereotipov in stigmatizacije na podlagi porekla, barve kože in kraja bivanja. Tudi neromski otroci imajo za svoje vzornike starše in kar se Janezek nauči, to Janez zna. Nestrpnost do romskega prebivalstva je še posebej izražena na Dolenjskem, kjer imajo Romi zelo slabe življenjske pogoje, v naseljih je prisotno veliko kriminala in nasilja.
Tako se mladi Romi soočajo z izključevanjem, obsojanjem, nesprejemanjem, kar v njih prebudi revolt in postanejo natanko takšni, kot jih že vnaprej obsojajo. In spet je naloga civilne družbe, da sprejme programe in ukrepe za preprečevanje nestrpnosti do drugačnih.
5. Odraščanje in prva ljubezen
Ljubezen je pojem, ki mu šele vsak posameznik da vsebino, obliko in vrednost.
Pri Romih se običajno prve ljubezni končajo s poroko, prvim, drugim, tretjim, četrtim otrokom,… Zakaj? Ker v romski skupnosti velja, da ko Rominja prvič spi z nekom, se dejansko z njim poroči. Od nje se pričakuje, da v zakon vstopa nedolžna, medtem, ko večjo spolna aktivnost pri dečkih Romi odobravajo z občudovanjem. Vsaka ženska hrepeni po pristni, globoki, izpolnjujoči, nežni ljubezni in si želi srečnega življenja. A vsaka prva ljubezen se ne konča, kot pravljica.
Najtežje je dekletom, ki zanosijo mlade, so brez šole, brez poklica, brez delovnih izkušenj, se preselijo k fantu, kjer so v popolnoma podrejenem položaju in pod takšnimi pogoji začnejo živeti družinsko življenje. Koliko so stara ta dekleta, ki bodo kmalu mamice? Mnoge so mladoletne. Jim je mama uspela povedati vse, kar morajo vedeti o življenju? Jim je znala vse to razložiti? Jih je naučila gospodinjiti, gospodariti? Koliko so stari ti fantje, ki bodo kmalu očetje? Imajo šolo, poklic, delovne navade in izkušnje? So sposobni vzdrževati mlado družinico?
Prva ljubezen je kot popek vrtnice, ki v mnogih primerih ovene, še preden se razcveti. Še huje pa je, če ni ljubezni, ampak dogovorjena poroka. In to je le nekaj izzivov, s katerimi se v dobi odraščanja soočajo mlade romske ženske.
6. Partnerski odnos
Princ na belem konju – to je idealiziran partner, ki ga ni. Po prvem udaru ljubezni pride čas streznitve, realnosti, v kateri je potrebno živeti in preživeti. Naenkrat se poraja stotine vprašanj – Kdaj in kako bova končala šolo? Kje in s kom bova živela? Kaj bova delala? Kako se bova preživljala? Tudi, če smo srečno izbrali v prvo, ljubezen, sreča, radost ne pride sama, zanjo se je potrebno truditi vsak dan znova, sklepati kompromise, se pogovarjati, iskati rešitve in vztrajati, tudi ko ni lahko. Kako pa je dekletom, ki so jih starši poročili brez, da bi upoštevali njene želje? To so dogovorjene poroke, kjer starši mlado hčerko obljubijo / prodajo snubcu, ki je običajno starejši moški. Demokratične družbe se zavzemajo za izkoreninjenje takšnih običajev, saj to ni nič drugega kot trgovina z ljudmi. A ni podobno v svetu kraljev, kraljic, princev in princes, kje velja pravilo, da se »modra kri« ne sme redčiti z »navadno rdečo«? Partnerski odnos pomeni enakopravno sodelovanje dveh partnerjev v vsakdanjem življenju, kjer vsak prispeva v skupnost po svojih močeh – s svojim delom, energijo, ljubeznijo. Partnerski odnos najlažje deluje v okolju brez pomanjkanja materialnih dobrin in pozitivnih čustev. In spet smo pri zaključeni izobrazbi, zaposljivosti, delu, izpolnjenem življenju, samostojnosti in neodvisnosti.
7. Sem mama
Ženske imamo privilegij, da lahko ustvarjamo nova življenja, rodimo potomce in skrbimo za kontinuiteto človeštva nasploh. Večina žensk materinstvo dojema kot izpolnjenje življenja, poslanstvo, radost. Z rojstvom otroka mati prevzame vso odgovornost in skrb, da ta otrok preživi, saj je popolnoma odvisen in nemočen. Te naloge se ženske lotevamo na različne načine. Zrela ženska, ki se za otroka odloči prostovoljno in zavestno, to nalogo sprejme z največjo radostjo in srečo. Ni lahko, to je služba 24/7, po nekaj letih je malo lažje, a se nikoli ne konča. Nekatere ženske pa tudi doživijo poporodno depresijo ali dolgo okrevajo po težkih porodih ali jih je enostavno strah postati mati. Če pa materinstvo doleti mlado žensko, ki se zanj ne odloži zavestno, se mlada mamica sooča z nezamisljivimi stiskami. Je nesigurna, nesamozavestna, brez podpore, brez znanja, brez pomoči ali pa je deležna preveč vmešavanja in pametovanja s strani širše družine. Če k temu dodamo še nestabilno ali neljubečo partnersko zvezo, pomanjkanje materialnih dobrin in prostorsko bivanjsko stisko, je to trenutek, ko večina obupa in omaga. V takšnih situacijah mnoge ženske doživijo psihični zlom, fizično zbolijo, so prestrašene in same. In od mame se pričakuje, da »podpira pet vogalov pri hiši«. Kako, če še sebe ne zmore obdržati pokonci?
To so teme in vprašanja za širšo družbo – kaj narediti, da bo vsaka mlada ženska seznanjena z lepimi in manj lepimi platmi »poklica mama«? Kako v šolski kurikulum vključiti tudi vsebine za življenje, vrednote, ki jih je vredno živeti in kako o tem poučiti tudi svoje otroke?
Biti mama je le en poklic, ki ga opravlja ženska. Kje pa je kariera, delo za denar, za preživetje? In kako to uskladiti z materinstvom na način, da nihče ne bo prikrajšan? Kako to uskladiti s partnerskim odnosom in družinskim življenjem? To so velike tajne malih majstora! J
8. Sem Romkinja
Želim si, da postanemo družba, kjer bo vsak s ponosom stal za svojim poreklom! Razvojni zaostanek Romov štejemo v stoletjih. Nismo ga še nadoknadili in zelo se moramo še truditi, da zmanjšamo razlike na vseh področjih, ki vplivajo na kvaliteto življenja posameznika – bivanjske razmere, izobraževanje, zdravstvo, zaposlovanje, kultura, šport,… Še posebej pri mlajših Romih je opaziti, da se identiteta in pripadnost romski skupnosti izgublja, romski jezik se vedno manj uporablja, vedno več je mešanih parov, Romi prevzemajo priimke od neromov, … Po eni strani delamo na asimilaciji Romov, po drugi pa si želimo, da ohranijo čim več svoje etnične avtohtonosti in edinosti. Smo dvolični? Vsak posameznik, ki živi od svojih rok, glave in srca, je spoštovanja vreden. Menim, da Romi sami morajo priti do spoznanja, da lahko živijo polno življenje, v katerem bodo enakovredni, spoštovani člani družbe, ki so ponosni na svojo identiteto in etnično pripadnost.
Še posebej to želim za romske ženske, saj kot mame zavedno in nezavedno prenašajo svoj odnos do romske skupnosti na otroke in tako vplivajo na ohranjanje romske identitete med mladimi.
»Podprto s sredstvi Programa ACF v Sloveniji 2014–2021«.
