Pomen spolne vzgoje za mlade ni le ključen element reproduktivnega zdravja, ampak ima nadvse pomembno vlogo tudi pri oblikovanju dojemanja lastnega telesa in telesa drugih, odnosov in zdravja na splošno. Pa vendar, se zdi – da bi, še posebno v digitaliziranem svetu (ob mantrah digitalizacije, kot cilja, ki mu moramo mesto najti že skoraj v vrctu), kjer so napačne informacije na dosegu prstov, mladostnikom in mladostnicam morali zagotoviti sistematične, preverjene in ustrezne vsebine iz področja spolne vzgoje, vsebine, ki bi razumele pomen tovrstnega znanja in potrebo po ustrezni umesitvi v kurikulum. Številne raziskave so namreč pokazale, da mladi in mlade o (varni) spolnosti, spolnih izkušnjah in drugih elementih reproduktivnega zdravja ne govorijo s straši, še manj pa s pedagoškim osebjem. Jih bomo prepustili algoritmu in spletnim vseznalcem, ki v razumevanje spolnosti še vedno radi vtkejo tudi stereotipne podobe spola in njihove meje spolnega užitka.
Kadar govorimo o celostni spolni vzgoji, seveda presegamo zgolj vprašanja in koncept reprodukcije. Spolna vzgoja, ki ji je v nacionalnih kurikularnih programih dodeljeno ustrezno mesto (in frekvenca) bi morala vključevati predavanja o medosebnih odnosih, čustveni inteligenci, pomenu privolitve v spolni odnos, spolni usmerjenosti, spolni identiteti in preprečevanju spolno prenosljivih okužb (SPO). Po mnenju UNESCO, namreč, zgolj tako zastavljen celovit kurikulum mladim omogoča pridobivanje znanja, veščin, stališč in vrednot, ki jih opolnomočijo za ohranjanje zdravja, dobrega počutja in dostojanstva.
Poleg zagotavljanja nastavkov za ohranjanje dostojanstva in reproduktivnega zdravja, bi bila morebiti – celostna spolna vzgoja – primerno (potrebno je gotovo) mesto za dodatno učenje mladih o družbeni konstruiranosti spola (in spolnosti), s čimer bi se ustvarilo (za šolsko okolje zelo pomembno) okolje v katerem bi učenci in učenke (v osnovnih in srednjih šolah) lahko varno razmišljali o svojih identitetah, željah in potrebah. Spolna vzgoja, ki ni intersekcijska, ne prispeva k zmanjševaju stigme, ki je, glede različnih spolnih usmerjenosti in spolnih identitet, še vedno prisotna, namreč ne služi svojemu namenu, če ne spodbuja vključenosti in namesto tega dodatno utrjuje marginaliziranost a priori preslišanih in spregledanih.
Statistični pokazatelji pomena spolne vzgoje so jasni: UNESCO ocenjuje, da bi celostna spolna vzgoja lahko zmanjšala število nenačrtovanih nosečnosti med mladostnicami za skoraj 60 %, če bi bila vključena kot standard v šolskih sistemih po svetu. Po drugi strani, podatki Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) kažejo, da kar 23 % mladih po svetu nima dostopa do nobene oblike spolne vzgoje, kar povečuje tveganje za nenačrtovane nosečnosti, SPO in tudi (spolno) nasilje v odnosih. Pomanjkanje ustreznih informacij vodi v sprejemanje neinformiranih odločitev, kar negativno vpliva na telesno in duševno zdravje mladih. V državah, kjer je spolna vzgoja ustrezno vključena, se mladi namreč, dokazano, pogosteje odločajo za varne spolne prakse in so tudi nasplošno bolj informirani o svojih pravicah in možnostih.
V slovenskem osnovnošolskem vzgojno-izobraževalnem programu so vsebine spolne vzgoje interdisciplinarne, vendar se ne izvajajo sistematično, ključni nosilni predmet, kjer je v učnem načrtu zapisanih največ temeljnih vsebin spolne vzgoje, je namreč, biologija. Kljub temu, da se biologija v osnovnih šolah pojavi šele v višjih razredih in ob dokazanih zgodnjih vstopih v aktivno spolnost med slovensko mladino (skoraj četrtina dijakov prvega letnika in dobra polovica dijakov tretjega letnika srednje šole je namreč, po podatkih NIJZ že imela spolne odnose), čas za spolno vzgojo, ki bi temeljila na enakosti spolov in s tem dekonstruranje različnih spolnih norm, ki lahko vodijo do neenakega dostopa do znanja, storitev in stigmo povezano z reproduktivnim zdravjem, ki je odvisna od spola, žal, še ni napočil.
Reproduktivnega zdravja mladih ne bi smeli prepustiti ne nevarnosti spleta ne goreči želji tistih, ki namesto znanja zagovarjajo abstinenco; namesto tega je naša dolžnost mladim med nami ustvariti varno okolje za raziskovanje spolnosti in koncepta reproduktivnega zdravja, ki je (v čim večji meri) očiščeno prašnih stereotipov in predstav.
ANA PAVLIČ
Projekt VERA, ki ga sicer financira Netherlands Helsinki Committee (NHC) bo trajal 1 leto (1. 4. 2024 – 31. 3. 2025).
