Refleksija na ilustrirano zgodbo Samire Kentrić, ki je pod naslovom Adna nedavno izšla pri Mladinski knjigi
»Zate si želim le, da bi bila zadovoljna s svojimi izbirami, deklič. Se boš borila? Se boš prilagodila? Ne vem. Če se ne boš mogla ali želela boriti, se ne počuti krivo. Borili se bodo drugi, tudi zate. Za kaj pa je boj, če ne ravno za to, da se ne bi bilo treba ves čas le boriti? Da bi ljudje lahko živeli svoje sanje onkraj boja za obstanek? In ali naj obsojamo tiste, ki svoje sanje živijo tudi v današnjih razmerah? Tvoj brat se je boril zame, ko mi ni bilo do boja, in zate, ker ga še nisi razumela in si bila premajhna. Ne bo zamere, ne sme je biti.«
Predstavljajte si, da se rodite v državi, ki je obenem ozemlje na katerem svetovne velesile izvajajo vojno za surovine in globalno prevlado. To ne more biti država kjer je glavna tema slabe volje čez dan korupcija, malomarnost in psihološka šibkost politikov, ne, tam se vsak dan bojiš za svoje življenje in za življenje tistih, ki jih imaš rad. Ker je delitev sveta potekala tako, da naprednejšemu severu in zahodu pripadajo bolj prave vere od preostalih, v teh državah navadno tudi molijo k napačnem Bogu. Kakšni pravoverni nevedneži bi najbrž cinično pomislili, da se njihove molitve (po človeka vrednem življenju) zato tudi ne uresničijo – ker preprosto niso usmerjene k pravemu naslovniku.
V takšni državi je živela tudi Adna, dokler se ni podala v Nemčijo, kjer je v času trajanja zgodbe že 11 let in štiri mesece, ravno toliko let kot je bilo stara na dan njenega prihoda. Adna je v Nemčiji, pri skrbnici Anneke zdaj sama, po tem ko sta prej umrla njen brat Adnan in Hasima, ki je skrbela za njiju. V nekem drugem, notranjem begu pred spomini in preteklostjo se Adna, zdaj Edna, predaja mesenim užitkom naprednega sveta, da bi pozabila ali da ne bi rabila razmišljati. Preveč je doživela in prehitro je spoznala svet, da bi menila, da ji v takšnem svetu diploma iz prava lahko koristi kaj šele, da bi z njo lahko kom drugem storila kaj dobrega. Ali se tu pri nas, kamor si vsi želijo, ne vrti vse okoli veganstva in hipsterstva, ne pa okoli sanj ki naj bi se tu lahko izživele? »Še na faks ne hodim več redno. Kaj naj z diplomo iz prava? Mehmed je bil farmacevt, poznal je latinske izreke, pa ga je vseeno pregnala drhal. Že od malega zaradi vaju vem, da so zatiralci tisti, ki so manj razgledani. Zato se ne trudim za nikogar, kot sta se vidva za vse.« A Adna se ravno zaradi Mehmeda, ki se ga spominja tudi kot tistega, ki je pred dobrim desetletjem spustil njeno roko tik pred mejo, zaveda da je pravzaprav imela srečo: »Mehmed je imel 46 let, njega ni nihče posvojil. Opravljal je priložnostna dela, včasih pa je tudi beračil na mostu. Če sva se takrat srečala, sva se obrnila vsak v svojo smer«. Res se je vedno obračala stran vse dokler ni izvedela, da Mehmed pomaga vsem begunskim otrokom priti do meje, nato pa jih tam pa izpusti, da postanejo otroci brez spremstva. Ko ga zaradi njegove pomoči beguncem zaprejo, je Edna spet postala Adna in se odpravila protestirati proti svetu takih krivic.
Adna je obenem nekaj najboljšega, najlepšega in najbolj grozovitega kar je v zadnjem času izšlo v Sloveniji. Brati bi jo morali v osnovnih šolah, pa kasneje o prebranem razmišljati, se pogovarjati, da se naučimo presegati nevarne vzorce zaničevanja, izoliranja tistih, ki niso od vedno del nas. In kaj potem, če niso? Adna se spopada z enim najbolj temeljnih vprašanj sodobne družbe – naše enakovrednosti, ki preprosto ne obstaja nikjer drugje kot v konceptih in besedah, ki si jih govorimo in ob tem kimamo tisti, ki na vse ljudi, vseh spolov, vseh ver, vseh ozadij in državljanstev že tako ali tako gledamo enako. Nikjer drugje enakovrednosti ni, v praksi naših življenj pa je še dolgo, dolgo ne bo. Zato je grozljiva, ker je tako resnična.
Adna je nekaj najboljšega in najlepšega, ker nam z besedo in mestoma še z močnejšo ilustracijo prikaže kako nepravičen je ta svet, koliko je v resnici odvisno od tega kakšnega spola, kakšnim staršem na katerem delu sveta in pod katerim božanstvom se rodimo. Grozljiva je zato, ker do enakovrednosti do boljšega sveta ne bo prišlo brez opozarjanja, brez protestiranja, brez zavzemanja za življenja drugih. Grozljiva je, ker nam kaže neznansko lahkost ustvarjanja čistega sveta, ki brez nečistega dela ne more obstajati – tam na obrobju, kjer je umazanija se ustvarja prostor za prave preizkuse demokracije. Tam se naj naselijo, tam naj živijo, mi pa jih bomo čistili, loščili in prevzgajali … dokler? Dokler sami ne spremenijo svojega imena – Adna je zato postala Edna – dokler ne razmišljajo več o svoji preteklosti in krivicah, ki milijone ljudi izganjajo iz njihovih domov v nek naprednejši, svobodnejši svet? Kjer je svoboda zamenjana za svobodno izbiro tistega čemur Samira Kentrić mojstrsko pravi mali priboljški, ki utišajo hrepenenje po osmišljenem, angažiranem bivanju. Lepa je, ker je zgodba o smislu vseh smislov – o smislu skupnosti, ne nacionalne, ne evropske, ampak človeške skupnosti, kjer smo vsi enakovredni in kot takšni moramo biti obrvanavani. Naša življenja morajo biti vredna enako. Kakšen svet je okoli nas, če na peščenih plažah nekaterimi ležimo na mehkih blazinah, beremo revije, se mažemo z najnovejšimi mavžami in se gremo parade v kopalkah, tam naprej v morju do koder ne vidimo, ali pa ne upamo gledati, pa čolni polni usod, ki jih ne bi smel živeti nihče, poizkušajo srečo in pot do neke svobode? Če jim uspe, v kakšno svobodo pridejo?
Če se borimo za enakovreden svet, moramo najprej razumeti, da je prava svoboda v spopadu z lastnimi Strahovi, zablodami in okovi, ki se v nas naselijo, če redno konzumiramo priboljške in če smo za desetletja v sebi utišali sanje po lepšem življenje za vse nas. Ali obstaja kakšna majhna verjetnost, da je za življenje na tem svetu premalo, če ga preživimo pred ogledalom, med izbiranjem lepših profilov našega telesa? Kaj pa, če je naša dolžnost da ne pripomoremo k izgradnji sveta kjer morajo ljudje pozabiti na vse česar si želijo, na vse kar jih gradi, na vse iz česa oni so, da morajo postati čedalje bolj enaki eni in edini podobi tistega, ki mu je za vse vseeno?
O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije
Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo.