Česa si ženske želimo?

Zahodni pop-kulturi je uspelo Freudovo znano vprašanje Kaj si želijo ženske reducirati na še eno izpeljavo razumevanja življenja ženske kot življenja, ki ni popolno če ni preživeto ob moškem, v službi podrejanja njemu. Ker se moško življenje in njegova izpopolnjenost ne merita glede na njegovo uspešnost pri iskanju partnerke (starejši samski moški so šarmantni in neukrotljivi, s starejšimi samskimi ženskami pa je ponavadi marsikaj narobe), je očitno, da je družbena konstrukcija ženske kot partnerke moškemu, postala norma. Čimprej naj ženske zato spoznamo česa si želimo in kaj potrebujemo – moškega. 

 

Še ne tako dolgo nazaj so v našem okolju ženske, v skrbi za prihodnost in srečo v njihovih življenjih, bile aktivno vzgajane v bodoče poslušne, pridne in nasploh želene partnerke svojim bodočim možem. Ko je moja babica hodila v osnovno šolo, je vaško cerkev doletel obisk misijona, ki je pripravil posebna predavanja odvisna od spola in starosti slušateljev oziroma slušateljic. Moja babica, takrat deklica, ki o prihodnosti z moškim (še) ni razmišljala, je morala z oltarja resnice, nad katerim je bil samo še Bog, poslušati pridige o ženskem rodu kot posodi za pljunek moške strasti, njihovi ničvrednosti in o grešnosti, ki se ji bodo predale, če se bodo zaničevanju in nasilju nad njihovimi telesi uprle, ali o tem kdaj javno govorile. Takšni popotnici žensk na podeželju se je pridružila še domača vzgoja, ki jih je vseskozi svarila pred najhujšim možnim izidom njihove usode – (p)ostati teta. Tete so bile samske ženske, brez otrok ki so navadno ostajale na domačih kmetijah in tam opravljale vso tisto delo, ki so se mu drugi (tisti, ki so uspeli in se poročili) lahko izognili: čuvale so otroke, delale na poljih in vinogradih, skrbele za živino in za bolne ter onemogle (stare) starše. Tete so svoje življenje preživele brez vsakršnih pravic, prihodkov in varnosti. Vsem na očeh so bile emocionalno, fizično, včasih tudi spolno zlorabljene, samo zato, ker si niso ustvarile svoje družine. Teta pa ni mogla postati žena le zato, ker je moški za ženo ni izbral – v določitvi njihove usode in posledic, ki jih je takšno življenje imelo torej ni bilo ničesar svobodnega, kaj šele emancipatoričnega. Kljub temu da so kot zastonj delovna sila k poteku življenja in dela na kmetijah prinašale veliko, so bile zaničevane tako s strani sorojencev, kot s strani staršev – bile so nepopolne ženske, ki jim ni uspelo doseči namena njihovega življenja. Od tet do suženj je bil le majhen korak. 

 

Od takrat do danes je zastopanost žensk na trgu delovne sile narasla in ponekod celo presegla zastopanost moških, ženske smo postale (bolj) ekonomsko neodvisne kar se je v zgodovini pokazalo kot nujen in osnovni pogoj za naše svobodno življenje. Prakse ohranjanja naše podrejenosti so se tem novim stvarnostim morale podrediti, postati so morale po eni strani bolj subtilne (zaradi naraščujočega vedenja o zgodovinski konstrukciji šibkejšega spola) in po drugi strani bolj razpršene (zaradi širjenja prostorov, v katere smo ženske začele odločno vstopati). Tete so danes nadomestile druge podobe nepopolnih žensk – uspešne poslovne ženske, ženske, ki si ne želijo otrok, samske ženske in tiste, ki ne živijo v partnerski zvezi z moškim ampak z žensko. Za vse omenjene velja, da naj bi živele nenaravno, neprimerno in da naj bi bile v svojem življenju pravzaprav precej nesrečne, ker jim manjka – moški. Kako svobodne so torej lahko pri izbiri svojih življenjskih poti, če jih kot okolica sodimo na podlagi prastarih vzorcev, ki so posledica ustvarjanja sužnjelastniških odnosov? Kakšen napredek smo dosegli, če se nam zdi vrhunec emancipacije moški partner, ki ženski pomaga pri opravljanju dela, ki ni žensko, ampak je ženskemu spolu samo tradicionalno pripisano? Ali pa, ko ploskamo družini, natančneje očetu, ki je za spočetje sicer odgovoren ravno tako kot mati otroka, a se je kljub vsemu prijazno odločil, da bo pri vzgoji in skrbi za potomstvo aktivno sodeloval? Zakaj to ne postane norma in ne izjema, ki ji ploskamo kot da gre za opravljanje samaritanskega dela za pomoč ubogim ženskam?! In čeprav nam je danes omogočeno živeti tudi drugače, se (pre)mnoge ženske, predvsem zaradi vzorcev, vzgoje in situacij, ki so jim bile priča v življenju, še zmeraj odločijo, da ga bodo preživele v skrbi za srečo moškega, pod pretvezo da bodo s tem izpolnile lastno življenjsko nalogo.

 

Ravno zato, ker sem ženska za moje srečno življenje ne bo dovolj, da postanem del (bolj ali manj enakovredne) partnerske zveze oziroma skupnosti. Za možnost srečnega in svobodnega življenja bi potrebovala še okolico in družbo, ki moje sreče ne bi enačila z mojim življenjem, preživetim dva koraka za mojim partnerjem. Obstajati morajo še drugačne želje. 

 

O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije

Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo.