V zadnjih dvajsetih letih smo bili priča impresivnemu porastu deleža zastopanosti žensk v nacionalnih parlamentih širom sveta, tudi na račun Pekinške platforme, ki je bila podpisana leta 1995 v sklopu četrte svetovne konference o ženskah na ravni Organizacije združenih narodov (OZN). Na konferenci so se države zavezale, da bo 30 % žensk vključenih v odločevalske procesa, a brez kakršnegakoli časovnega okvirja, ki bi določal implementacijo. Čeprav v tej platformi torej zeva datumska odsotnost, velja izpostaviti dejstvo, da se je delež žensk v parlamentu na svetovni ravni v zadnjih dvajsetih povečal za 10,8 %, kar je privedlo do tega, da je bilo leta 2015 na svetu 22,1 % poslank in 78,9 % poslancev. Vendar pa se je trend začel upočasnjevati že leta 2014. Tako zelo, da je rast znašala zgolj 0,3 %. Slovenija je leta 2014 sicer imela v poslanskih klopeh največ žensk do zdaj (35 %), a je po letošnjih predčasnih volitvah ponovno padla na 24,4 %. V tem kontekstu je vredno pogledati kaj smo se na globalni ravni o deležu zastopanosti žensk naučili.
SPREMEMBA POLITIČNIH PRILOŽNOSTI
Največje spremembe so se zgodile v državah, kjer so bili obstoječi politični dogovori izzvani do te mere, da se je ustvaril trenutek nestabilnosti in pripravljenost za eksperimentiranje. S tem se je hkrati odprla tudi pot do okna priložnosti za to, da so odločevalci na politično agendo umestili vprašanje zastopanosti žensk. To se je najbolj videlo v večini post-konfliktnih držav, saj je konec vojne predstavljal priložnost za državo, da na novo spiše Ustavo in vzpostavi moderen volilni sistem (denimo Ruanda, Kosovo, Bolivija in Južna Afrika). Določeno stopnjo politične priložnosti je predstavljala tudi Resolucija Varnostnega sveta št. 1325 iz leta 2000, ki je osvetlila potrebo za enako zastopanost, s tem pa je prišlo do zavedanja, da morajo biti ženske zastopane v vseh aspektih ohranjanja in promoviranja miru in varnosti.
Poleg post-konfliktnih območij so drugo (politično) orodje za potrebne spremembe masovni prostesti. Slednji so bili ključni pri spreminjanju odnosa do zastopanosti žensk ravno v arabskih državah, in sicer predvsem v Maroku, Egiptu in Tuniziji. Če so v Maroku protesti zakonodajalca prisilili v to, da je zastopanost žensk zakonsko dvakrat povečal in 30 sedežev rezerviral za moške pod štiridesetim letom starosti, pa so v Tuniziji morali zakonodajalci sprejeti Zakon o pariteti, s čimer je postala druga arabska država, ki ima več kot 30 % žensk v poslanskih klopeh. Najbolj zanimiv je zagotovo primer Egipta, kjer so ženske leta 2013 na ulici sprožile reformo Ustave, v kateri je po novem zapisano, da bo ”primerna zastopanost žensk” zagotovljena v novem volilnem zakonu.
PRESEGANJE SPOLNIH STEREOTIPOV NA POLITIČNEM PARKETU
V zadnjih dvajsetih letih so različne družbene in politične spremembe pripomogle k napredku na področju spolnih stereotipov v politiki. To se lepo pokaže v Franciji, kjer stranke kandidatke rade namestijo v ”neizvoljive okraje”, a imajo, sodeč po podatkih, v izvoljenih okrajih enako ali celo večje število glasov kot moški (IPU, 2015). Na drugi strani poznamo tudi primer Indije, ki je od leta 1992 naprej drastično spremenila pogled na ženske kot na vodje. Takrat je bila tretjina poslanskih sedežev rezervirana za ženske, poslanci pa so bili izbrani na podlagi loterije, zato se je dogajalo, da določeni volilni okraji nikoli niso imeli ženske poslanke, kar se je odrazilo v tem, da je javno mnenje v tistih okrajih bilo izrazito odklonilno do vloge žensk v politiki. V okrajih, ki pa so se lahko pohvalili s poslanko, pa so ankete javnega mnenja pokazale, da so ženske tam videne kot enakovredne moškemu kolegu (prav tam).
Negativne izkušnje žensk v politiki ter odsotnost pozitivnih pričakovanj za ženske v slednji lahko privedejo do tega, da se ženske odrečejo političnim ambicijam. To se je zgodilo v Avstraliji, ko je Julia Gillard zapustila kabinet kot prva ženska premierka. V istem letu je 60 % žensk med 18–21 letom starosti in 80 % žensk, ki so štele preko 30 let, dejalo, da verjetno nikoli ne bodo kandidirale za politično funkcijo po tem, ko so videle, kako negativno je bila Gillardova obravnavana s strani medijev.
INSTITUT SPOLNIH KVOT
Zadnja leta so razgalila potrebo po vzpostavljanju konkretnih mehanizmov, s katerimi bi države zagotovile večjo zastopanost žensk na političnem parketu. Čeprav so države, ki ne poznajo instituta ženskih kvot, bile soočene z manjšimi spremembami v deležu zastopanosti žensk, pa kvote nikoli niso edino zagotovilo za kontinuirano rast ženske participacije. To se lepo vidi tudi v primeru Slovenije, ki ga bom prikazal v nadaljevanju.
Izkušnje z institutom spolnih kvot nam nudijo vsaj tri lekcije. Prvič, politike so učinkovite takrat, ko so jasne in v skladu z njihovimi zahtevami. To pomeni, da morajo zapovedovati visoko stopnjo zastopanosti, in jasno opredeliti, da morajo ženske kandidirati v izvoljivih okrajih. V kolikor se tega politične stranke ne držijo, bi morale obstajati sankcije, ki bi politične stranke odvračale od tovrstnih slabih praks – najboljša kazen bi zagotovo bila zavrnitev liste v enoti, v kolikor se politične stranke tega ne bi držale. Drugič, v kolikor si želimo, da bi ženske kvote imele vpliv, jih moramo aplicirati na institucionani kontekst – proporcionalni sistem je v tem primeru boljši od večinskega sistema. In tretjič, za to, da so ženske kvote učinkovite, je potrebna močna politična volja. Na to nakazujejo tudi podatki, da se elite rade izogibajo tovrstnim zahtevam. Ena izmed strategij, ki jo velja uporabiti, je metoda ”imenovanja in zasmehovanja” (blaming and shaming). S tem lahko dosežemo, da se tovrstne mahinacije s fenomenom ”neizvoljivih okrajev” iz mandata v mandat ne ponavljajo več. Druga strategija, o kateri bi bilo dobro razmisliti, je povečanje pristojnosti ustreznih komisij in organov (v našem primeru denimo Državna volilna komisija), ki bi bdela nad implementacijo spolnih kvot v politiki.
KAJ PA SLOVENIJA?
Slovenke in Slovenci smo se v nedeljo, 3. junija letos, odločali o tem, kdo nas bo zastopal v osmem sklicu Državnega zbora RS. Če napravimo kratek zgodovinski oris zastopanosti žensk v parlamentu lahko vidimo, da nam je v preteklosti šlo precej slabše kot nam gre danes – najslabšo zastopanost žensk v parlamentu beležimo v mandatu med leti 1996–2000 in 2004–2008, ko je bilo izvoljenih zgolj 12 žensk (13 % zastopanost), najbolje pa v mandatu med leti 2011–2013 (32 %) in 2014–2018 (35 %). Vseeno pa smo letos v parlament poslali le 22 žensk, s čimer smo obrnili pozitiven trend, ki se je pričel leta 2008, ko smo iz mandata v mandat povečevali stopnjo zastopanosti. To nam je prelomno tudi uspelo z imenovanjem prve predsednice vlade, Alenke Bratušek, ki pa je bila, podobno kot njena prva avstralska kolegica Gillardova, podvržena negativni obravnavi s strani medijev (spomnimo se poskusa njene diskreditacije pri kandidaturi za Evropsko komisarko in opranja krivde leta 2016 s strani Vrhovnega sodišča).
V Sloveniji imamo, podobno kot v Franciji, velike težave s kandidaturami žensk v izvoljivih okrajih, kar se je dokazalo tudi letos. Prav tako nam ni v ponos dejstvo, da imamo zgolj eno politično stranko v Državnem zboru, ki ji predseduje ženska (Stranka Alenke Bratušek), in povrhu vsega je ta še ena izmed dveh strank, ki poslanke v novem sklicu sploh nima (druga stranka je DeSUS). Seveda ne trdim, da bi v Sloveniji morali, podobno kot so to storili v Tuniziji, sprejeti Zakon o pariteti, je pa potrebno prenesti globalne lekcije o ženskih kvotah na nacionalno raven, in se zavedati, da bo brez konkretne politične volje ostalo zgolj pri obveznih 35 % kandidatk v posamezni volilni enoti. Za začetek bi bilo dobro, da se poslužimo vsaj treh strategij, ki takoj padeta v oči – ”imenovanje in zasmehovanje”, povečanje pristojnosti Državni volilni komisiji in zavrnitev liste v enoti, kjer je evidentno, da so vse kandidatke imenovane v neizvoljiv okraj. Tretja in druga strategija po vrsti sta povezani, saj Državna volilna komisija lahko s svojimi podatki hitro ugotovi, kateri okraji in enote so določenim strankam naklonjene (to tudi stranke same vedo), prva pa je ključna pri ustvarjanju javne podobe strank – manj kot bo žensk v parlamentu, bolj bodo politične funkcije odvračale ženske, in bolj se bodo stranke posluževale meritokratskega argumenta – ”hej, najboljši voditelj v Evropi je bila ženska, pa je na njen položaj ni izstrelila nobena ženska kvota (Margaret Thatcher)”.
Avtor prispevka je naš kolumnist Faris Kočan