Deklaracija o stališčih in sklepih, ki je bila podpisana 20. julija 1848 v majhnem mestecu Seneca Falls v ameriški zvezni državi New York, predstavlja začetek organiziranega boja za pravice žensk v Združenih državah Amerike (od tod naprej ZDA). Zborovanje, ki se je odvijalo v Seneca Falls med 19. in 20. julijem 1848, je bilo prvo zborovanje v zgodovini, ki je naslovilo zahteve po enakopravnosti žensk. Same konvencije, oziroma zborovanja, se je udeležilo 300 ljudi, tako žensk kot tudi moških. Ta dogodek je, svoji majhnosti navkljub, požel veliko zanimanja v ZDA in sprožil burne razprave o ženskih pravicah.
Položaj žensk v ZDA pred letom 1848
Ženske, ki so živele v prvotnih trinajstih angleških kolonijah v Severni Ameriki, so imele določene pravice, a so bile v mnogočem podrejene možu ali skrbniku. Ženske, ki so imele otroka izven zakona, so bile kazensko preganjane (lep primer je knjiga Nathaniela Hawthorna, Škrlatno znamenje), pravno pa so bile po poroki popolnoma podrejene svojemu možu, ki jih je smel celo fizično kaznovati.[1] Po drugi strani pa so si nekatere ženske uspele ustvariti kariero tudi v lokalni kolonialni upravi, predvsem na obmejnih področjih. Večina zakonov, ki so določali položaj žensk v kolonialni dobi, so se ohranili tudi po letu 1783, ko so se ZDA dokončno odcepile od britanskega imperija. Tu je treba navesti še dejstvo, da so ti zakoni veljali le za belke, temnopolte sužnje so bile tretirane kot lastnina, z njimi se ni ravnalo skorajda nič boljše, če ne celo slabše, kot z moškim sužnjem. Ženske v ZDA so v ospredje prišle med vojno za neodvisnost, postale so aktivistke in leta 1777 celo ustanovile žensko enačico Bostonski čajanki [coffee party] (nekemu trgovcu so odvzele velike količine kave). Soproge »ustanovnih očetov:« Abigail Adams, Martha Washington in Dolly Madison, so bile ene izmed najvidnejših ženskih predstavnic boja za neodvisnost, mnoge ženske so kot negovalke služile v vojaških taborih, nekatere pa so se celo borile ob možeh z ramo ob rami.[2]
Po osamosvojitvi se položaj žensk v ZDA ni bistveno spremenil. Določeni lakonski zakoni proti ženskam so bili sicer ukinjeni, a o enakosti vseh prebivalcev ni bilo mogoče govoriti. Ko je Thomas Jefferson v Deklaraciji o neodvisnosti (sprejeta 4. julija 1776) zapisal, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki, je s tem mislil predvsem belopoltega moškega, osvobojeni sužnji in ženske pa so ostali na obrobju (osvobojeni sužnji so dejansko lahko volili v 4 zveznih državah, treba pa je povedati tudi, da so bili moški brez lastnine prav tako izključeni iz volilnega procesa). Izjema med zveznimi državami je bil New Jersey, kjer so lahko volili prav vsi, to pravico so obdržali celo po sprejetju ameriške ustave leta 1787, splošno volilno pravico pa so morali umakniti šele leta 1807.
Pogled na položaj ženske v zgodnjem 19. stoletju v Ameriki je bil takšen, da morata ženska in moški delovati v ločenih družbenih sferah. To je pomenilo, da je bilo delovanje žensk v javni sferi omejeno na karitativne in cerkvene dejavnosti. Ženskam se je priznavala moralna superiornost, pobožnost in krepost, lastnosti, ki so bile še posebej pomembne pri vzgoji otrok, prav zaradi tega naj bi bile ženske tiste, ki vzgajajo otroke in skrbijo za dom.
Pravni položaj žensk v ZDA v zgodnjem 19. stoletju je bil podoben tistemu iz kolonialnega obdobja, skliceval pa se je na komentarje angleškega prava, ki jih je leta 1756 izdal William Blackstone. Slednji je ženske delil na feme covert (poročena ženska) ter feme sole (samska ženska), pravni položaj teh dveh kategorij pa je bil občutno različen.[3] Ženska je s poroko pravno nehala obstajati, z možem sta postala eno v zakonu, ona pa je bila od svojega moža odvisna. Žena tako ni mogla podpisovati pravno zavezujočih dokumentov, posedovati zasebne lastnine (če je prejemala plačo jo je morala predati možu) ali podati zahtevka za skrbništvo nad svojimi lastnimi otroci. Neporočena ženska ali vdova pa je po drugi strani posedovala veliko pravic, ki jih poročena ženska ni imela. Lahko je prejemala plačilo, posedovala lastnino, posest, podpisovala pravno zavezujoče dokumente in celo vodila svoj lasten posel. Vdova je bila tudi upravičena do skrbništva nad svojimi otroci, po moževi smrti pa je prejela eno tretjino njegovega premoženja, četudi je slednji ni vključil v oporoko.[4] Kljub privilegijem, ki jih je ženska posedovala v primeru, da je ostala samska, so bile samske ženske prej izjema kot pa pravilo. Poroka je bila cilj večine žensk, prav tako pa so bile redke ločitve, saj so se ženske za slednjo odločale le pod ekstremnimi pogoji (v primeru dvoženstva – bigamije, prevare, če jo je moški zapustil in izginil, ob izvajanju ekstremnega nasilja s strani moža, …). Treba je vedeti tudi, da četudi ženske niso bile več kaznovane v primeru izven-zakonske nosečnosti, so bile zaradi tega po vsej verjetnosti izobčene iz družbe tako, da izven-zakonsko razmerje tudi ni prišlo v poštev. Šele leta 1848 so nekatere zvezne države uzakonile »ločeno lastnino,« kar je ženskam omogočilo, da so zadržale tisti del premoženja, ki so ga bile prinesle v zakon, zase (to je bilo predvsem pomembno zaradi tega, ker upnik, v primeru, da mu je njen mož dolgoval denar, ni smel odvzeti lastnine, ki je pripadala ženi. Prav tako pa je smela žena to lastnino obdržati v primeru ločitve).[5] To opcijo so v večini koristile premožnejše ženske, ki so lahko plačale pravne postopke za overovitev svoje lastnine, pripadnice nižjih slojev pa so bile večinoma še vedno izpostavljene nespremenjenim razmeram. Ženska, poročena ali ne, pa v nobenem primeru ni smela voliti, služiti v poroti ali opravljati državne službe. Veljalo je splošno prepričanje, da ženske ne rabijo volilne pravice, saj so jih lahko zadovoljivo predstavljali njihovi možje ali očetje.[6] O pravnem položaju žensk v ZDA sta z zanimanjem pisala tudi dva francoska sodobnika, Alexis de Tocqueville ter Harriet Martineau. Prvi je v svojem delu Demokracija v Ameriki obravnaval predvsem razliko v statusu poročene in samske ženske, medtem, ko se je Martineau v svojem delu Ameriška družba spraševala predvsem to, zakaj ženske nimajo volilne pravice navkljub ustavi, ki določa, da oblast izhaja iz ljudstva.[7]
V poznem 18. stoletju in na začetku 19. stoletja je predvsem v anglosaškem svetu prišlo do povečanega zanimanja za pravice žensk. Mary Wollstonecraft je leta 1792 izdala knjigo Zagovor pravic ženske (A Vindication of the Rights of Woman), kjer je zagovarjala idejo, da bi morala biti moški in ženska obravnavana kot enakovredni, razumni bitji ter da mora biti ženska deležna enakih možnosti pri izobraževanju. V ZDA so imele velik vpliv avtorice kot so Frances Wright, Margaret Fuller, sestri Sarah in Angelina Grimké, Lucretia Coffin Mott ter druge. Te avtorice so pisale o neenakopravnosti ženske pri čemer so se osredotočile predvsem na neenakost pri izobraževanju in plačilu za enako opravljeno delo. Ženske de facto niso mogle opravljati pravniškega, zdravniškega, vojaškega in političnega poklica. V obdobju pred državljansko vojno (obdobje »Antebellum«) so bile de facto obravnavane kot drugorazredne državljanke.[8] V tridesetih letih 19. stoletja so se začele nove možnosti za ženske odpirati predvsem v izobraževanju. Medtem ko so bile pred 19. stoletjem ženske večinoma šolane v dekliških šolah ali pa jih je poučevala guvernanta z namenom, da bi dekle posedovalo določena znanja, ki bi jo naredila boljšo partnerko bodočemu možu, so se takrat že začele pojavljati tako ženske kot tudi koedukacijske univerze. Prav zahtevi po enakosti v izobraževanju in pri plačilu sta bili v Seneca Falls najbolj pomembni.
Ključen faktor za vzpon žensk v tem obdobju je bil tudi faktor vere. ZDA so bile že od kolonialne dobe ena izmed glavnih destinacij za alternativna verovanja predvsem svobodomiselnih protestantov, ki so zaradi preganjan tja prebežali iz Evrope. Za ZDA so značilni verski preporodi (v njihovi zgodovini poznamo štiri), ki so vsakič znatno vplivali na podobo in razmišljanje ameriške družbe. Konec dvajsetih let devetnajstega stoletja je v ZDA izbruhnilo drugo veliko versko prebujenje oziroma preporod (uradno se je drugo versko prebujenje začelo leta 1790 ter trajalo do leta 1840, v dvajsetih in tridesetih letih je to gibanje zgolj doseglo svoj vrhunec), ki je zajelo celotne ZDA, še posebej pa severno-vzhodni del le-teh. Znatno se je povečala pripadnost baptističnim in metodističnim cerkvam, ki so izvirale iz protestantsko-anglikanskega izročila. V tem obdobju je Joseph Smith ustanovil tudi cerkev Jezusa Kristusa, bolj znano kot Mormonsko cerkev. Njega omenjamo zgolj zato, ker so mormoni predstavljali posebnost, saj so priznavali mnogoženstvo – poligamijo. Najbolj pomembna verska ločina v Seneca Falls pa so bili kvekerji. Kvekerji so bili privrženci mistično-spiritualističnega, proticerkvenega gibanja, ki je nastalo sredi 16. stoletja v Angliji. Ker so bili v Angliji preganjani so prebežali v Ameriko in so odigrali zelo pomembno vlogo pri kolonizaciji trinajstih kolonij. Zvezna država Pensilvanija, ki jo je leta 1681 ustanovil William Penn, je bila ustanovljena kot kvekerska kolonija, ki se je tudi v politiki držala kvekerskih načel. Prav ta načela so zelo pomembna za to temo. Njihova načela namreč zagovarjajo veliko stopnjo enakosti (pomembni so tudi v abolicionističnem gibanju, saj so prva izmed glavnih protestantskih veroizpovedi, ki zahteva ukinitev suženjstva kot institucije), moški in ženska sta bila po njihovem prepričanju enakopravna in soodvisna, kakršnikoli omembi ženske podrejenosti moškemu so se izogibali celo v poročnih zaobljubah. Številne najvidnejše predstavnice zgodnjega feminističnega gibanja so izvirale iz vrst kvekerjev, saj njihovi možje ženskega javnega nastopanja in političnega udejstvovanja niso smatrali za tako nesprejemljivega kot v drugih skupnostih. Prav v okviru verskega prebujenja so ženske začele stopati na govorniški oder in pridobivati dragocene izkušnje v javnem nastopanju.
Za porast ženske svobode pa gre izpostaviti tudi dejstvo, da se je veliko parov (predvsem srednjega sloja) v 19. stoletju začelo poročati iz ljubezni in ne več zgolj iz ekonomskih razlogov. Večina poročenih žensk, ki so pomembne v zgodnjem feminističnem gibanju v ZDA, so bile srečno poročene in so uživale vso podporo svojih mož, ki so bili v večini prav tako aktivisti in izobraženci.
Ženske iz srednjega razreda so v tem obdobju monopolizirale osnovnošolsko izobraževanje, ženske iz nižjih slojev pa so ob prihodu novih industrijskih obratov začele delati kot delavke, postale so tudi govornice in aktivistke. Ideja o ločenih sferah za moškega in žensko je tako počasi začela izgubljati svojo moč.
Konvencija v Seneca Falls
Idejo za konvencijo, ki bi izpostavila krivice, ki so se godile ženski populaciji ameriške družbe, sta dobili glavni protagonistki te zgodbe: Elizabeth Cady Stanton ter Lucretia Coffin Mott. Izvor ideje o konvenciji moramo iskati kar osem let pred dejansko konvencijo v Seneca Falls in sicer v Londonu (Velika Britanija). Obe ženski sta bili namreč poročeni z uglednima predstavnikoma in političnima aktivistoma ameriškega abolicionističnega gibanja, Henryem Stantonom in Jamesom Mottom, ki sta leta 1840, s svojima soprogama, odpotovala na svetovno proti-suženjsko konferenco v London.
Ženske so v ZDA, v tridesetih letih 19. stoletja, postale že razmeroma redne in enakopravne članice abolicionističnega gibanja. Proti-suženjska ženska društva so nastala v Massachusettsu, Filadelfiji in Novi Angliji (poimenovanje za območje, ki ga danes pokrivajo zvezne države Maine, Massachusetts, Vermont, Rhode Island, Connecticut ter New Hampshire), leta 1837 pa se je prvič sestala celo proti-suženjska konvencija ameriških žensk. Ameriške abolicionistke so zato leta 1840 z moškimi predstavniki odpotovale na svetovno proti-suženjsko konvencijo v London. Ameriška delegacija je v Londonu predlagala, da na konvenciji sodelujejo tudi ženske, a je bil njihov predlog kategorično zavrnjen. Ta odločitev je med ženskim delom ameriške delegacije povzročila veliko ogorčenje, še najbolj pa je prizadela Elizabeth Cady Stanton ter Lucretio Coffin Mott. Ti dve ženski sta se pod vplivom krivice, ki se jima je zgodila v Londonu, odločili, da bosta organizirali zborovanje, ki bo naglasilo krivičnost družbe do žensk.
Seneca Falls je bil in dandanes še vedno ostaja majhen kraj, ki pa je sredi 19. stoletja ležal v osrčju ameriškega liberalizma. Z izjemo Lucretie Coffin Mott, so vse ključne ženske tega zborovanja živele v Seneca Falls ali pa v njegovi neposredni okolici. Severno območje ameriške zvezne države New York, kjer se Seneca Falls nahaja, je bilo utrdba abstinenčnega gibanja, tako imenovanega »zmernostnega« društva [Temperence society] (tam je izhajal celo abstinenčni časopis The Water Bucket), ki je zagovarjalo popolno abstinenco od zauživanja alkoholnih pijač.[9] To območje je bilo poznano tudi kot zadnji del tako imenovane »podzemne železnice« [Underground Railroad], metafore za pot, po kateri so abolicionisti tihotapili sužnje z juga ZDA v Kanado, kjer so postali svobodni (Kanada je bila namreč del Velike Britanije, ki je leta 1833 ukinila suženjstvo). Že samo ti dve dejstvi nam data vedeti, da je bila okolica Seneca Falls zelo liberalna, poleg tega velja omeniti tudi dejstvo, da so bile skoraj vse pomembnejše ženske na tej konvenciji, z izjemo Elizabeth Cady Stanton, kvekerske veroizpovedi. Nekega poletnega dne leta 1848 so se ženske tega okoliša ob kavi odločile, da bodo organizirale prvo konvencijo, ki bo zahtevala enakopravnost žensk tako v izobraževanju kot tudi v političnem udejstvovanju.
Priprave na konvencijo so stekle nemudoma. Za prostor, kjer naj bi se konvencija odvijala, so najeli weslejansko metodistično cerkev v Seneca Falls (weslejanski metodisti so se od metodistov ločili nekaj let prej, saj so se sprli glede suženjskega vprašanja. Weslejanci so bili najbolj liberalna struja metodistične veroizpovedi). Konvencijo so najavili v časopisih Seneca County Courier, The Ovid Bee in The North Star, ki ga je izdajal slavni abolicionist Frederick Douglas.[10] V oznanilu je pisalo, da bodo na konvenciji debatirali o ženskih socialnih in verskih razmerah ter o pravicah žensk na splošno.[11] Takšen dogodek pa je potreboval nekakšno deklaracijo, ki bi povzela glavne zahteve žensk, o katerih bi lahko nato debatirali. Elizabeth C. Stanton je 16. julija 1848 s pomočjo še nekaj drugih žensk sestavila deklaracijo o stališčih in pripravila glavne sklepe o pravicah žensk. Deklaracijo je napisala na podlagi ameriške Deklaracije o neodvisnosti, ki jo je priredila tako, da je v slavne Jeffersonove pasuse vstavljala zahteve po enakopravnosti žensk. Slavni resoluciji: »Te pravice imamo za samoumevne: da so vsi ljudje [men] ustvarjeni enaki,…« je na primer dodala: »Te pravice imamo za samoumevne: da so vsi moški in ženske ustvarjeni enaki;…« V nadaljevanju je zapisala tudi sledeče: »… zgodovina človeštva je zgodovina ponavljajočih se krivic in nasilnosti moškega proti ženski, katerih neposredni cilj je vzpostavitev absolutne tiranije nad njo…«[12] Kjer so leta 1776 opisovali odnos britanskega kralja Jurija III. v odnosu do trinajstih kolonij, se je sedaj znašel moški v odnosu do ženske. Dejansko je celotna Deklaracija o stališčih kopija ameriške Deklaracije o neodvisnosti, seveda pride v stališčih do popolnoma drugih zahtev, a kalup ostane enak. Deklaracija o stališčih in njeni sklepi pa se razlikujejo od ameriške Deklaracije o neodvisnosti v končnih sklepih, kjer so ženske zahteve postavljene v več točkah, medtem ko ameriška deklaracija zahteva le dokončno odcepitev od britanskega imperija ter potrditev neodvisnosti ZDA. Deklaracija o stališčih obsega 18 stališč, ki naj bi izpostavili vse ključne krivice, ki naj bi se dogajale ženskam. Končnih sklepov je bilo sprva enajst, a so na koncu dodali še dvanajstega. Zanimivost končnih dvanajstih sklepov je tudi ta, da jih Elizabeth C. Stanton legitimira iz Komentarjev angleškega prava, ki jih je izdal, v tem članku že omenjeni, W. Blackstone. Slednji je zapisal, da naravno pravo, ki ga določa Bog, zagotavlja posamezniku, da poišče srečo na zemlji. Naravno pravo naj bi, po interpretaciji Elizabeth C. Stanton, imelo univerzalno veljavo in v skladu z njim naj bi bilo kakršnokoli zatiranje ženskega spola proti vsem pravilom narave.
Konvencija v Seneca Falls se je pričela 19. julija 1848, trajala je dva dni in obsegala šest zasedanj, ki se jih je udeležilo 300 ljudi. Najpomembnejše protagonistke te konvencije, ki sta tudi kasneje odigrale ključno vlogo v gibanju za pravice žensk sta bili, poleg že omenjenih Lucretie Coffin Mott in Elizabeth Cady Stanton, še Susan B. Anthony in Lucy Stone. Konvencije so se udeležili tudi moški. James Mott je predsedoval zasedanju (predsedovati je moral moški, saj ženska še nikoli ni predsedovala mešanemu občinstvu), najpomembnejši udeleženec moškega spola pa je bil afroameričan, osvobojeni suženj Frederick Douglas. Prav Douglas je po tej konvenciji med drugim postal tudi goreč zagovornik ženskih pravic.[13]
Osemnajst stališč deklaracije si je zelo podobnih in so napisani v visokem, za 19. stoletje zelo značilnem slogu. Če jih na kratko povzamem so trdila, da je ženska, če ni poročena, državljansko mrtva; da nima niti volilne pravice niti pravice do zasebne lastnine; da mora biti v vseh stvareh pokorna možu; da je prikrajšana v primeru ločitve; da nima enakih pogojev pri izobraževanju in zaposlitvi; da ima podrejeno mesto v Cerkvi in državi; ter, da je podrejena drugačnim moralnim načelom kot moški.
Najbolj sporen sklep Deklaracije o stališčih je bil njen deveti člen, ki je zahteval splošno volilno pravico za ženske. Mnogi, ki so prisostvovali tej konvenciji, so bili namreč mnenja, da bi morala deklaracija nasloviti le socialni in družbeni položaj žensk ter njihov položaj znotraj cerkve, o njihovem političnem položaju naj se ne bi razpravljalo.[14] Pri tem sklepu je jeziček na tehtnici v prid sprejetju slednjega, predstavljal Frederick Douglas. Slednji je v svojem zagovoru splošni ženski volilni pravici dejal, da s tem, ko država iz volilnega telesa izloči ženski del populacije, škoduje sama sebi, saj ne le, da perpetuira to veliko krivico, temveč tudi izloči velik del moralne in intelektualne moči v državi (Douglas navede, da gre v tem primeru za polovico prebivalstva).[15] Naknadno je bil na pobudo Lucretie Mott dodan še dvanajsti sklep, ki je zahteval, da se ženskam omogoči tudi udejstvovanje v vseh poklicih, ki so bili do tedaj rezervirani izključno za moški del populacije ( zdravnik, odvetnik, sodnik, itd.).
Ob koncu drugega dne, v četrtek, 20. julija 1848, je bila Deklaracija o stališčih in sklepih soglasno sprejeta. Deklaracijo je podpisalo sto udeležencev konvencije, 68 žensk in 32 moških. Kar ena četrtina podpisnikov je pripadala kvekerski veroizpovedi, ostali podpisniki pa so pripadali različnim protestantskim veroizpovedim (episkopalci, metodisti, kongregacionisti, presbetarijanci), niti eden izmed podpisnikov pa ni bil katolik.
Konvencija v Seneca Falls ni bila popolnoma nepristranska. Povedati je treba, da so nekatere pomembne podatke, ki bi lahko govorili v prid tedanjemu ženskemu položaju v ZDA, govornice (in govorniki) namenoma izpustile. En takšen primer je dejstvo, da so prebivalke zveznih držav New York, Pensilvanija in Misisipi imele pravico do svoje lastnine tudi po tem, ko so se poročile. Ko so se dotaknili vprašanja o enakopravnosti v izobraževanju so pozabili omeniti tudi dejstvo, da je že obstajala koedukacijska univerza Oberlin. Izpostaviti pa je treba tudi pomembno pristranskost s strani glavnih organizatoric konvencije. Sklepi deklaracije so namreč povzdigovali belopolte ženske srednjega in višjega družbenega razreda, deklaracija ni omenjala temnopoltih svobodnih žensk, belopolte, dobro situirane ženske pa je povzdigovala tudi nad imigrante moškega spola.[16]
Deklaracija o stališčih in sklepih ni bila popolnoma objektivna, a ji ne moremo očitati prevelike pristranskosti, saj je istočasno treba gledati tudi na politično realnost tistega obdobja, v katerem je bila že sama zahteva po splošni ženski volilni pravici skorajda bolj radikalna kot pa zahteva po odpravi suženjstva. Treba je vedeti tudi to, da so se svobodne temnopolte ženske že kmalu zatem vključile v žensko gibanje, njihova najbolj izrazita predstavnica pa je postala Sojourner Truth, ki je zaslovela s svojim slavnim govorom »ali jaz nisem ženska?«(»Ain’t I a Woman?«).[17]
Sklep
Konvencija v Seneca Falls in z njo povezana Deklaracija o stališčih in sklepih, sta zagotovo predstavljali enega izmed ključnih dejavnikov, ki so katalizirali splošno žensko gibanje tako v ZDA kot tudi po svetu. Elizabeth Cady Stanton je v svoji knjigi o ženskem gibanju (History of Woman Suffrage) skoraj 40 let po sami konvenciji (knjiga je namreč izhajala v več izvodih med leti 1881 in 1892) zapisala, da je bila konvencija »najpomembnejše gibanje za človeško svobodo, saj je zahtevala svobodo za kar polovico celotne človeške rase.«[18] Navkljub svoji izjavi pa Stanton o sami konvenciji ni kaj dosti pisala, v svojih spominih je o njej namreč zapisala le dva stavka.[19] Če konvencijo in deklaracijo postavimo v nek realen, objektiven zgodovinski okvir se lahko strinjamo, da je šlo za neprecedenčen dogodek, kateremu bi zagotovo lahko pripisali vlogo katalizatorja splošnega gibanja za pravice žensk v ZDA.
Največja zasluga te konvencije je bila zagotovo povečana ozaveščenost obče populacije o zahtevah, ki so jih ženske postavljale že par desetletji, a so njihove zahteve venomer padle na gluha ušesa, ali pa preprosto niso dosegle ciljne publike (tu je potrebno izpostaviti Deklaracijo o pravicah ženske in državljanke iz leta 1791, katero je spisala Francozinja Olympe de Gouges, ki se je opirala na francosko deklaracijo o Pravicah človeka in državljana. Zahteve slednje je kmalu po njeni izdaji zavrnila narodna skupščina).[20] Vsaka konvencija, ki je sledila konvenciji v Seneca Falls, je nato preizkušala meje sprejemljivega.
V petdesetih letih 19. stoletja so konvencije za pravice žensk potekale vsako leto, to ustaljeno prakso pa je prekinila ameriška državljanska vojna (1861–1865), ki je skoraj za celo desetletje prekinila intenzivno politično agitacijo s strani žensk. Elizabeth C. Stanton, Susan B. Anthony in Ernestine Rose so sebe in žensko gibanje na politično sceno vrnile v velikem slogu, leta 1869 so namreč ustanovile Zvezo za volilno pravico žensk v ZDA (National Woman Suffrage Association). Tedaj so ženske dobile organizacijo, ki so jo lahko uporabljale kot platformo za nadaljnji politični aktivizem. Povedati pa je treba tudi to, da je leta 1869 ameriški teritorij Wyoming svojim prebivalkam podelil volilno pravico na teritorialni ravni (Wyoming je zvezna država postal šele leta 1890). Zgledu Wyominga so sledili tudi drugi teritoriji in pa zvezne države kot so Utah (1870), Kolorado (1893), Arizona in Oregon (obe 1912), Illinois (1913) ter Montana (1914). Svoj cilj je gibanje za volilno pravico žensk doseglo leta 1920, ko je bil v ZDA sprejet 19. amandma, ki je ženskam podelil splošno volilno pravico.
[1] Zinn, 2010, 106–108.
[2] Prav tam, 109–110.
[3] Mcmillen, 2008, 19.
[4] Prav tam, 19.
[5] Prav tam, 23.
[6] Prav tam, 24.
[7] Prav tam, 15.
[8] Prav tam, 34.
[9] Prav tam, 83.
[10] Prav tam, 88.
[11] Prav tam, 88.
[12] Vendramin, 1998, 16.
[13] Mcmillen, 2008 , 94.
[14] Prav tam, 93.
[15] Prav tam, 93–94.
[16] Prav tam, 91.
[17] Truth, 1851.
[18] Mcmillen, 2008, 102.
[19] Prav tam.
[20] de Gouges, 1791.
O avtorju: Žan Logar, mag. zgod.
Žan Logar, je študent 3. (doktorske) stopnje oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
V svojih raziskavah se osredotoča predvsem na povezavo slovenske zgodovine z globalno in ameriško zgodovino v obdobju 18., 19. in 20. stoletja. Interesna področja njegovih raziskav so politična in vojaška zgodovina, zgodovina migracij ter zgodovina in sociologija spola.
Literatura
de Gouges, O. (1791). Déclaration des Droits de la femme et de la citoyenne. Pariz. Dostopno prek https://fr.wikisource.org/wiki/D%C3%A9claration_des_droits_de_la_femme_et_de_la_citoyenne (Dostop : Oktober, 2016).
Mcmillen, S. G. (2008). Seneca Falls and the Origins of the Women’s Rights Movement. New York: Oxford University Press.
Truth, S. (1851). “Ain’t I a Woman”. Akron, ZDA. Dostopno prek http://sourcebooks.fordham.edu/mod/sojtruth-woman.asp (Dostop: Oktober 2016).
Vendramin, V. (1998). »Deklaracija o stališčih in sklepi, Seneca Falls«. Delta: revija za ženske študije in feministično teorijo, 4/1–2, str. 15–20.
Zinn, H. (2010). A People’s history of the United States. New York: HarperCollins Publishers.