Danes obeležujemo Svetovni dan kontracepcije (26. september). Morda je tudi s tem namenom v septembrski izdaji revije Ognjišče objavljen intervju z eksorcistom Janezom Kavčičem o splavu in kontracepciji, ki pravi takole: »[t]udi kontracepcija je demonsko delovanje. Pri njej ne gre za zaščito, temveč za abortivno sredstvo. Kdor zapira vrata življenju, odpira vrata smrti in s tem posredno tudi hudiču. Tudi to povzroča razdvojenost v osebi sami in v odnosu do drugih.« (Janez Kavčič) [1].
Ob branju tega citata, mi v glavi odmeva domnevna »demonskost« kontracepcije. S tem je predpostavljeno, da je ta nekaj slabega in nepotrebnega. Sama pa močno stojim za stališčem, da so tovrstne izjave in interpretacije problematične, saj lahko (še posebej mladim ljudem, ki šele začenjajo svoje spolno življenje) dajejo napačne predstave o namenu in pomembnosti kontracepcije. Zato bi rada izkoristila priložnost in v prispevku spregovorila o širšem družbenem pomenu kontracepcije ter s tem izpostavila drugačen pogled nanjo.
Začetki hormonskih kontracepcijskih tabletk segajo v leto 1960, ko je ameriška Agencija za hrano in zdravila odobrila prve kontracepcijske tabletke. V Sloveniji so bile dosegljive 4 leta kasneje. Pogosto kontracepcijsko sredstvo so tudi diafragme za ženske, katerih zgodovina sega v 19. stoletje, uporaba kondomov pa se je razširila v 20. stoletju. Kontracepcija oz. kontracepcijske tabletke so sprva veljale za sporno zdravilo, vendar se je odnos do njih spremenil predvsem v 70. letih s seksualno revolucijo ter feminističnimi in drugimi družbenimi gibanji. A preden spregovorimo o (družbenih) spremembah zaradi iznajdbe kontracepcije, je potrebno pojasniti, da je področje spolnosti tisto področje človekovega življenja, ki je bilo skozi zgodovino vedno na nek način nadzorovano. Veliko vlogo je pri tem odigrala tudi rimskokatoliška cerkev, ki je spolnost že od nekdaj skušala (in še danes poskuša) regulirati. Tako v 21. stoletju, ko bi si morali prizadevati za vedno bolj tolerantno in vključujočo družbo, npr. Papež Frančišek izjavi, da »[s]plav ni manjše zlo. Je zločin. Pomeni nekoga umoriti, da bi rešili drugega. To dela mafija. To je zločin. Je absolutno zlo.« [2] Podobno meni tudi zgoraj omenjen Kavčič in sicer, da »[o]b tem se je potrebno zavedati, da je splav največji zločin – težko bi rekli, da obstaja večji zločin. Na ta zločin prisega tudi hudič, ki z osebami in družinami, kjer je prisoten splav, zelo lahko manipulira.« [1] RKC se poleg nasprotovanja kontracepciji in pravici do abortusa, opredeljuje tudi proti umetni oploditvi. Čeprav tovrstne izjave in stališča niso nič novega, je potrebno nenehno opozarjati na drugačno razumevanje kontracepcije.
Z iznajdbo kontracepcije se je močno spremenilo vsakdanje življenje žensk in razumevanje ženske seksualnosti ter posledično tudi celotna družba. O tem ni dvoma. Kontracepcija je imela namreč radikalne posledice – ženske je osvobodila strahu pred nosečnostjo in smrtjo, saj v preteklosti beležimo visoko umrljivost porodnic in novorojenčkov; ženske so tako pridobile pravico do svobodnega seksualnega izražanja in lastnega odločanja o svojem telesu; z uvedbo kontracepcije pa so se tako ženske kot moški lahko zaščitili pred spolno prenosljivimi boleznimi. Vse to je ključnega pomena za napredno družbo, ki tako ženskam kot moškim omogoča varno spolnost in možnost lastnega odločanja o tem, kdaj si posameznik ali posameznica želi imeti otroke in kdaj preprosto ne. To potrjuje tudi raziskava Špele Črnigoj [3], ki je ugotovila, da je večina udeleženk v raziskavi prepričanih, da uporaba kontracepcije zvišuje kakovost življenja žensk, njeni uporabi pa pripisujejo širši pomen, saj menijo, da vpliva tako na partnersko zvezo kot tudi na trenutni družbeni položaj žensk, ki spretno usklajujejo materinstvo z vsemi drugimi vlogami, ki so jih ženske v preteklosti zahtevale zase. Možnost načrtovanja družine je močno vplivalo tudi na to, da se ženske lahko danes dlje izobražujejo in poklicno bolj kakovostno udejstvujejo.
Uporaba kontracepcije pa je pogosta tudi med mladimi. Tako je ključnega pomena, da mladi dobijo ustrezne informacije o varnih kontracepcijskih metodah, kar bi moralo biti zagotovljeno v sklopu obveznega in rednega izobraževalnega sistema (spolna vzgoja). Izsledki raziskave Kuharja idr. [4] med dijaško populacijo kažejo, da je uporaba zaščite pri prvem spolnem odnosu pred prenosljivim boleznimi ter nosečnostjo visoka, saj je skoraj 90 % anketiranih uporabilo kondom, za zaščito pred nosečnostjo pa je bila kot drugo najpogostejše sredstvo navedena hormonska tabletka. Visoko odgovornost glede zaščite pa, kot pravijo avtorji in avtorice, ne nakazujejo le podatki o uporabi, temveč tudi njihovi razlogi za uporabo (mladi kot ključen razlog navajajo zaščito pred spolnimi boleznimi in pred neželeno nosečnostjo).
Možnost izbire in dostop do kontracepcije je eno izmed ključnih področij znotraj spolnih in reproduktivnih pravic, ki so uokvirjene v zakonodaji posameznih držav in mednarodnih dokumentih o človekovih pravicah. Center za reproduktivne pravice [5] tako izpostavlja, da so spolne in reproduktivne pravice predpogoj za uživanje ostalih temeljnih človekovih pravic, predvsem v smislu, da življenja žensk ter njihove svobode, varnosti, zdravja, zasebnosti, enakosti in izobraževanja ni mogoče zagotoviti brez spoštovanja teh pravic. V današnjem času sicer le redko slišimo kakšne spremembe je kontracepcija prinesla za ženske oz. celotno družbo, ker nam je to precej samoumevno. Pa nam ne bi smelo biti. Pandemija COVID-19 je na mnogih področjih močno okrnila naše že pridobljene pravice. Ukrepi povezani s preprečevanjem koronavirusa so skrčili obseg zdravstvenih storitev, kar je do neke mere omejilo tudi zagotavljanje reproduktivnega in spolnega zdravja, vendar na srečo večjih posegov v reproduktivne pravice v Sloveniji ni bilo. Precej drugačno stanje pa je v nekaterih drugih državah po svetu, kjer je prišlo do slabšega dostopa do kontracepcijskih sredstev in celo do onemogočenja dostopa do varne umetne prekinitve nosečnosti. [6] Glede na nekatere pretekle – na srečo neuspele – poskuse krčenja reproduktivnih pravic žensk v Sloveniji, upam, da nam takšnega stanja ni potrebno v kratkem pričakovati tudi pri nas.
Čeprav bi si želela zaključiti drugače, menim, da bo pot za ohranitev že pridobljenih pravic precej težka. Žal k temu prispeva tudi to, da nekateri ob vsem, kar nas bi moralo v družbi resno skrbeti, še vedno kot največji zločin razumejo splav, uporabo kontracepcije pa kot »demonsko delovanje«.
Avtorica zapisa je Mojca Suhovršnik
Mojca Suhovršnik (1996, Slovenj Gradec) je diplomirana sociologinja ter profesorica pedagogike in andragogike, trenutno pa magistrska študentka sociologije kulture in pedagogike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Raziskovalna področja, ki jo posebej zanimajo, so sociologija spola, sociologija religije in pedagoška sociologija.
Uporabljeni viri in literatura:
[1] Erjavec, Matej. 2021. Eksorcist Janez Kavčič: Z dejanjem splava se ni lahko pomiriti. Ognjišče, september 2021.
[2] https://www.dailyrecord.co.uk/news/uk-world-news/pope-francis-compares-abortion-mafia-7396432
[3] Črnigoj, Špela. 2015. Vzpon kontracepcije in njen pomen za ženske. Diplomsko delo. Izola: Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju.
[4] Kuhar, Roman. Švab, Alenka. Kogovšek, Tina. 2020. Značilnosti prvega spolnega odnosa pri srednješolcih in srednješolkah v Sloveniji. V: Družbene neenakosti in politika: Slovensko sociološko srečanje, (ur.) Miroljub Ignjatović, Aleksandra Kanjuo Mrčela. Ljubljana: Slovensko sociološko društvo, str. 59–63.
[5] Center for Reproductive Rights. 2009. Reproductive Rights Are Human Rights. Dostopno na: https://reproductiverights.org/wp-content/uploads/2020/12/RRareHR_final.pdf
[6] Strožič, Ksenja. Proni Iglič, Sofia. Suhovršnik, Mojca. 2021. VPLIV PANDEMIJE COVID-19 NA ŽIVLJENJA ŽENSK: intimnopartnersko nasilje in nasilje v družini, skrbstveno delo ter reproduktivne pravice. V: Študentska razmišljanja v času epidemije COVID-19. Ljubljana: Študentsko sociološko društvo Sociopatija.