Refleksija na roman Ljubezen v stiski, avtorice Daniele Krien (Mladinska knjiga, 2020)
»Svenja je pametnejša. Njeni instinkti delujejo. Njena ženska narava je enostavna, skoraj vulgarna. Götza obožuje, občuduje ga brez ironičnih vstavkov. Podreja se mu, odkrito priznava svoje slabosti, jih celo izkorišča, če mu lahko s tem koristi, govori mu: Ti znaš to bolje kot jaz in mu z največjo samoumevnostjo prepušča klasična moška opravila. Bodisi je zvita kot lisica ali pa pristno naivna. Brida domneva, da slednje.
Trpka ugotovitev je pač ta, da sreči sledi spoznanje.«
Ljubezen v stiski bi bil bržkone lahko naslov še ene knjige za (samo)ozdravitev ženskih pričakovanj v romantičnih razmerjih več; saj veste, lahko bi se pod tem imenom skrivala poglavja z jasnimi navodili kako naj ženske manj sitnarimo in bolj zapeljujemo, kako je za dosego uspešnega razmerja dobro, da manj silimo k besedam in se bolj osredotočamo na (samo)objektificiranje. Ampak vse to ne bi moglo biti bolj daleč od vsebine Ljubezni v stiski, ki jo je napisala nemška avtorica Daniele Krien. Ljubezen v stiski kot sintagma, ki je izbrana za naslov te zgodbe v kateri so zbrane povezane usode petih žensk, se v delu pojavi nekje na polovici, ko spoznavamo svet kot ga je videla, čutila in razumela Brida. Bridina zgodba se vrti okoli njenega spoznanstva in razmerja z Götzem, njenim kasnejšim možem, s katerim v zakonu dobita dve hčeri. Kasneje se ločita, a svojega razmerja ne prekineta niti, ko se skupaj z novo partnerko bivšega moža Svenjo in hčerkama odpravijo na počitnice. Tam soočena z različnimi dogodki spozna, da se je med njima spremenilo vse, da je to, kar je ostalo od njunega odnosa, del njenih iluzij in skupne zgodovine, a da mora svojemu življenju sama izbrati drug smisel. »Pomol je še vedno ves na soncu. Čeprav ji ne grozi nobena resnična nevarnost, se počuti, kot da je nemočno prepuščena svetu na milost in nemilost. Sama v svoji stiski. Po obrazu jo peče, v njeni glavi misli preganjajo druga drugo. Ljubezen ni čustvo. Ljubezen ni romantika. Ljubezen je dejanje. Ljubezen je treba obravnavati kot nekaj, kar storiš v stiski. Vse, kar je dotlej napisala o ljubezni, je neumnost.«
Zgodbe vseh petih žensk Paule, Judith, Bride, Malike in Jorinde se v svojih začetkih sicer kot po pravilu osredinjajo na razumevanje ljubezni v stiski kot na težavno obodbje v partnerskem odnosu, kjer je nato ravno od ženske potrpežljivosti, vztrajnosti in volje za spreminjanje mogoče doseči ponovno srečo. Nato se vsem petim ženskam dogaja življenje: Pauli umre hčerkica Johanna, njen partner jo za smrt deklice okrivi, saj je prepričan, da je umrla zaradi posledic cepljenja s katerim se sam naj ne bi strinjal. »Ludger je skoraj neslišno živel poleg nje. Bil je in ni ga bilo. Večino časa si je zapolnjeval z branjem. Tiskalnik je nenehno bruhal nove in nove liste. Pisalna miza se je vse bolj šibila pod knjigami in najrazličnejšimi tiskovinami. In med njimi Ludger. Komaj kaj je spal, malo je jedel. Niti pičice ni verjel rezultatom preiskave sodne medicine. Nenadna smrt dojenčka. In da v Johanninih možganih niso našli nič nenavadanega, kar bi lahko pokazalo na povezavo s cepljenjem. Bojda je do vsega prišlo povsem naključno. Brez vzroka. Brez krivde. In s tem torej brez smisla.«Tako se mora Paula na surov način soočiti s svojimi predstavami o ljubezni in njenem pogojevanju ter nenazadnje o sobivanju s človekom, ki je njun zakon končal z besedami Johanno imaš ti na vesti. Judith je Paulina prijateljica iz mladosti in uspešna zdravnica, njene pacientke so vse ostale protagonistke, sama pa v zgodbi izstopa, saj je ne začne v ljubezenskem razmerju, ampak v navidez brezbrižnem iskanju moških preko spletnega zmenkarskega portala. Tam se na koncu zaljubi v Gregorja, z njim zanosi, a napravi splav še predno mu sploh pove da je zanosila. To njuno vezo konča. Judithina življenjska drža se zdi drugačna, bolj je odločna in trdna v svojih odzivih, kot lahko preberemo jo je takšno napravila njena preteklost. »Judith dobro ve, kako bo šlo. Samo ležati mora in čakati. Poslušati, kdaj se bodo približali koraki, opazovati vrata, miriti vrtiljak misli. Zanjo to ni prvič. Če bi se pred osemnajstimi leti uprla svoji materi in naredila po svoje, bi imela zdaj že odraslega otroka. Najbrž bi bil športnik in privlačen, tako kot sta bila ona in njen takratni učitelj telovadbe. Ampak mama ji je naslikala tako temno podobo njene poklicne prihodnosti, da je Judith nazadnje privolila v splav.« Tudi zgodbi Malike in Jorinde, sester ki se borita s posledicami toksičnih družinskih odnosov in kasnejših partnerskih izbir, se pred našimi očmi spreminjata, preobražata v drugačno razumevanje ljubezeni, ljubezni v stiski.
Najprej je v vseh zgodbah nastopila velika žalost, sledilo je razočaranje in nato – končno – osvoboditev. Osvoboditev od vseh spon, ki žensko, njeno življenje in njene izbire opredeljuje s podrejanjem moškemu, ki naj bi bil njen partner. Oče njunih otrok. V praksi pa je največkrat družinski gospodar, ki odloča, zapoveduje in določa vse od vzdušja, ki v partnerskih ali družinskih odnosih vlada, do sprejemljivosti izbir, ki naj bi jih svobodno izvrševale partnerke in otroci. Od tega se je seveda težko osvoboditi, če nam je na vsakem koraku prodana ali vsiljena zgodba, da preprosto ne bomo srečne, če ne bomo najprej poskrbele za srečo vseh okoli nas, ali pa, če se celo odločimo, da bomo življenje preživele same, brez otrok, z nekimi drugimi željami in sanjami, ki bi morale biti enako pomembne in enakovredne tistim, ki so zgodovinsko predstavljene kot naravne.
Osvoboditev v romanu je najbolj očitna ravno v zadnjih predstavljenih zgodbah, ko odtujeni sestri svoja zlomljena življenja sestavita skupaj in zaživita v okviru pravega matriarhata. Nad njuno odločitvijo se seveda prvi zgraža kar njun oče, s čimer nam avtorica lepo pokaže kdo vse na naše dojemanje ljubezni pomembno vpliva. »Zakaj? ga vpraša. Zakaj? Zato ker vama nekdo pač mora izbiti te traparije iz glave! Da boš ti ostala sama, s tem sem se žalibog sprijaznil, reče Maliki. Ampak ti? Gleda Jorindo. Kaj je to za eno življenje? Trije otroci, pa še ti nimajo vsi istega očeta. In s svojo sestro v istem stanovanju! Brez moškega! Težko sope in pošteno zajema zrak. Tega ne bom podpiral!«
Trditi da so vse opisano težave sodobnih žensk, bi bilo škodljivo in žaljivo. To bi postavilo preveliko odgovornost ravno in zgolj na pleča sodobnih žensk, saj s takim razmišljanjem pozabimo na zgodovino v kateri je bilo partnersko življenje edina možnost življenja ženske, ki je bila družbeno sprejemljiva in zaželena. S takšnimi ženskami, ki so v zvezah, namreč že od nekdaj zagotovo ni bilo nič narobe, ob tem pa obratno seveda velja za vse tiste, ki so samske. Še huje je, če so samske v dobi, ko bi se od njih pričakovalo da cele popoldneve skrbijo vsaj za partnerja, če ne tudi že za potomstvo. Sodobne ženske bi morale danes samo lažje kot naše predhodnice o teh pritiskih in pričakovanjih govoriti, vstopati bi morale v enakovredne odnose, v katerih bi se partnerja zavedala, da je od njune skupne zaveze o preseganju družbenih pričakovanj in stereotipov odvisna njuna svobodna, srečna prihodnost. Pa je temu res tako? H čemu smo spodbujene, če želimo iz odnosa iziti, če si dovolimo reči da nas to ne osrečuje, da to ne ustreza našim željam? Da poiščemo srečo drugje? Ali da vsaj še malo potrpimo?
O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije
Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo.