Že tedne je vojna blizu nas. Dovolj blizu, da uspemo videti stiske vseh, ki bežijo pred vojno v mir?
Medtem ko lahko vse te tedne poslušamo večinoma o moških, ki vodijo države, obiskujejo vojna območja, taktizirajo in se bojujejo, je mejo Ukrajine zapustilo že več milijonov predvsem žensk in otrok, saj zakon moškim mlajšim od šestdesetih let zapoveduje, da v državi ostanejo in jo branijo. S čim vse se spopadajo te ženske in otroci si najbrž ne more zamisliti nihče izmed nas, ki ni bil primoran preko noči zapustiti varnosti svojega doma in se, v upanju na preživetje, odpraviti v tujost. Če bi pomislili, da je vsega tveganja za ženske in otroke iz Ukrajine s prečkanjem meje konec, bi se močno zmotili. Ko je enkrat za njimi Ukrajina, so pred njimi predatorji, nasilneži in kriminalci, ki želijo njihovo stisko in strah izkoristiti. V prvih tednih vojne so moški na ženske, ki so prečkale mejo, čakali kar s kartoni na katere so napisali destinacije kamor bi jih odpeljali. V prvih dneh vojne so televizijske kamere ujele gospoda iz Hrvaške, ki je prišel po ženo – iskal pa jo je kar na Madžarski in Poljski meji. Gotovo ni bil edini, o takih in drugačnih ponudbah in kombijih polnih (tudi) mladoletnih žensk je do danes zbranih že nešteto pričevanj Ukrajink, ki jim je taki usodi uspelo ubežati in oblasti več držav, ki so opravile že več aretacij ljudi, ki so ženskam pod pretvezo namestitve ali ponudbe dela, silile v prostitucijo in prisilno delo. Kakšne posledice v odnose in položaj žensk v partnerstvu prinesejo dogovorjene poroke je jasno že dolgo. Situacija je tako resna, da se mnoge begunke po doživetem srečanju s svobodnim svetom odločijo, da bodo ostale pri meji in na to opozarjale druge, pri tem pa jim pomagajo še številni prostovoljci in celo vlade nekaterih držav. Kolikokrat smo v zadnjem času, ko je bilo govora o Ukrajini, slišali tudi kaj o varnosti Ukrajink, ki so iz nevarnosti bežale? Ali pa o zagotavljanju varnosti otrok in mladostnikov, ki meje prečkajo brez spremstva in so tako v še večji nevarnosti in še bolj ranljivi?
O tistih, ki iz Ukrajine niso smele zbežati
V Ukrajini pa so morale ostati ženske, ki so bile posledice slabe ekonomske situacije v državi že pred vojno primorane reševati tako, da so svojo maternico oddajale v najem. Dejanski lastniki njihovih maternic – podjetja, ki služijo z izkoriščanjem žensk v stiski – so bila jasna: nadomestni porod preko meja Ukrajine bi biološkim materam lahko dodelil pravice in otežil ureditev starševstva za naročnike otroka. Po tem, ko sta se tako Tajska kot Indija s prepovedjo nadomestnega materinstva odpovedali »laskavemu« nazivu idealne destinacije za reproduktivni turizem, je to že pred leti lahko postala Ukrajina. Nadomestno materinstvo je postalo legalno, edini pogoji kot ga mega klinike kakršna je denimo BioTexCom (ki nizke cene svojih storitev na spletni strani pojasnjuje kar z revnostjo Ukrajine kot države) od bodočih staršev zahtevajo je, da si otroka zaželi poročen, heteroseksualno usmerjen par, ki ima potrdilo o neplodnosti. Kako zadnje tedne preživlja na stotine nosečih nadomestnih mater v Ukrajini, še posebno če vemo, da morajo Ukrajinke, če želijo postati matere, imeti že vsaj enega svojega otroka ter da morajo zadnje tedne nosečnosti preživljati v skupnem domovanju z ostalimi nadomestnimi materami – trenutno najbrž v zakloniščih? S čim bodo preživele, če jim od nosečnosti običajno ostane okoli 10.000 evrov po uspešno opravljenem porodu in zadovoljstvu naročnikov – pred tem ženske prejemajo mesečno žepnino v višini par stotih evrov. Je ob pozornosti, ki jo starši potomcev, ki so jih ali jih bodo v kratkem rodile, izražajo ob nezmožnosti snidenja z novorojenci, še ostalo kaj moči da pomislimo kam se bodo na varno umaknile one?
Res, ignoranca nas najbrž pripelje do tega da naposled v vsem in v vseh vidimo še samo lastne bledične odseve. Gotovo je vsem znano, da je že pred vojno največ žrtev trgovine z ljudmi, ki so jih obravnavali v Sloveniji, prišlo iz Ukrajine. Bile so ženske. Žrtve spolnega izkoriščanja.
O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije

Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. Ana je programska direktorica, raziskovalka in kolumnistka IPES.