Najprej ponovimo dejstva, ki bi jih sicer morali že vsi poznati: v Sloveniji je vsaj eno izmed oblik nasilja doživela vsaka druga ženska od dopolnjenega 15. leta starosti, najbolj pogosto psihično nasilje (49, 3 %), nato fizično (23 %), ekonomsko (14,1%) in spolno nasilje (6,5 %). Ta naša država Slovenija je, kot vemo in na kar smo ponosni, del Evropske unije, v kateri je posamezno obliko spolnega nadlegovanja doživela več kot polovica (55 %) Evropejk. Ob takih številkah, ki ne prikazujejo celotne zgodbe neenakega položaja Slovenk in, ki skrivajo uspešno potencirano mizoginijo in patriarhat, ki sta dovoljena vsem in povsod, nas ne bi smelo čuditi, da je v razmerah karantene, negotovosti in porastu mnogih dejavnikov, ki že od časa pred pandemijo predstavljajo dejavnik tveganja (pozor, ne vzrok, dejavnik tveganja), naraslo tudi nasilje nad nami.
Tako smo kot družba ponovno zamudili kolektivno priložnost, da bi nasilje nad ženskami primerno naslovili, artikulirali in obsodili. S tem bi lahko pričeli kar ob prebiranju, gledanju ali poslušanju medijskega poročanja o tovrstnemu nasilju. Za začetek bi bilo denimo primerno in potrebno, da nasilju v družini, zaradi katerega ženske umirajo, rečemo kar nasilje nad ženskami. Tako je, morali se bomo upreti nevarnosti vzklikov tistih, ki ob nasilju nad ženskami odmahnejo z roko, jo stisnejo visoko v pest in zapridigajo »tudi ženske izvajajo nasilje«. Res, tudi ženske izvajajo nasilje – v 3 % primerov družinskega nasilja. V ostalih 97 % je povzročitelj moški, žrtev pa ženska. Nadalje bi se bilo, posebno ob medijskemu poročanju zadnjih tednov, primerno posvetiti predstaviti koncepta medijske moči. Moči diskurza, ki ga o tako pomembni temi plasirajo javnosti in s tem določajo ne samo to kaj je pomembno (nedvomno gre pri tem za dogodke, ki so pomembni in morajo biti objavljeni), ampak tudi na kakšen način jih moramo razumeti in kako si lahko razlagamo njihovo ozadje.
Kadar smo v Sloveniji priča intimnopartnerskemu umoru, se dober del novinarjev in novinark svojega dela loti tako, da v zasledovanju (predvidoma) dobre zgodbe, obišče okolje v katerem sta živela žrtev in storilec. Tam lahko potem izvemo, da sosedje niso nikoli opazili ničesar takšnega, kar bi nakazovalo kasnejšo tragedijo. Da sta bila oba (žrtev in storilec) prav prijetna, da so jih imeli radi in da so bili srečna družina (še z otrokom, ki je v nekaterih primerih priča umoru svoje matere). Ker podatki iz terena kažejo neko drugačno sliko od prvih vrstic tega zapisa in ker je kot dodatek, ki ostane popolnoma nereflektiran, v teh, prej mirnih razmerjih in družinah redko prihajalo do prijave nasilja (pomislimo – je manko uradno zabeleženega nasilja res pokazatelj, da nasilja ni, ali ni nemara res ravno obratno?), se mediji osredotočijo na iskanje vzrokov, ki naj bi pojasnili to nasilje. Prične se brskanje po avtobiografijah vpletenih (brez velikega ozira na zasebnost žrtve ali na življenje tistih, ki morajo hude travme nasilja preživljati znova in znova), ki se konča ne samo s pogostim objavljanjem imen ter fotografij vpletenih oseb, ampak tudi z nevarnim zamenjevanjem dejavnikov tveganja za nasilje kot vzrokov za slednje. Zloraba alkohola, ljubosumje in nezvestoba so prepogosto zlorabljeni kot razlogi za nasilje, s čimer mediji ustvarjajo najbolj nevarno zgodbo o nasilju kar jih je – zgodbo v kateri ni nedvoumno jasno, da je za nasilje vedno odgovoren in kriv storilec in zgodbo, v kateri obstajajo domnevna dejanja žensk, ki bi lahko v nasilje nad njimi vodila.
Poleg tega, da lahko tako vsi – tiste, ki v nasilju živijo in tisti, ki nasilje povzročajo, ob vseh ostalih vmes – konzumiramo medijske vsebine, ki ne naslovijo resničnih vzrokov za nasilje s katerimi bi se mediji morali sicer prioritetno, vsakodnevno ukvarjati. Vzrokov kot je dejstvo, da je slednje posledica neenakega razmerja moči med spoloma, ki se je skozi zgodovino, vpisalo v normalo. Na ta način zamudimo priložnost, da opozorimo na možne izhode iz nasilja, na pomoč ki je na voljo in namesto tega pred vsem tem ustvarimo še hujšo stigmo.
Danes nasilje nad ženskami mirno vztraja v neštetih stereotipih, predsodkih, mišljenjih, da je ta svet in vse kar nudi še vedno prav deliti na vse kar moški lahko in tisto malo, kar naj bi bilo dovoljeno tudi ženskam. Vztrajanje ideje, da nas je še vedno potrebno utišati, nam kazati kje nam je mesto, ker preprosto nismo enakovredne, je točno to, kar nasilje omogoča in kar se kaže tudi v neprimernem medijskem poročanju o nasilju. Ali ne bi bilo edino demokratično sprejemljivo, da bi se mediji svoje moči zavedali? Lahko bi jo na primer raje uporabili zato, da:
- opozorijo na sistemsko, družbeno naravo tega družbenega problema;
- preusmerijo narativ po katerem smo za nasilje nad nami odgovorne same, ker smo si izbrale takegapartnerja ali pa ker z njim preprosto ne znamo;
- poudarjajo družbeno odgovornost – vseh nas, tudi sosedov, kadar nasilje vidimo, slišimo, pa ne naredimo nič;
- pojasnijo, da je nasilje nedopustno, da ne obstajajo opravičila za storjeno nasilje in da moramo vsi aktivno delovati tako, da bo v naši ne tolerirano.
Eno je gotovo – medijsko poročanje, ki žrtvam povzroča sekundarno viktimizacijo, v družbi utrjuje vse tisto kar nasilje nad ženskami omogoča in bi moralo že zdavnaj na zgodovinski odpad. Že zdavnaj bi moralo postati nesprejemljivo.
Ob vsem tem pa je nujno omeniti še eno veliko žalost – to je skoraj popoln medijski molk nad mnogimi drugimi razsežnostmi neenakosti spolov, ki nas mora napeljati do pomembnega vprašanja – si res želimo medijev in bralstva, ki o ženskah lahko berejo zgolj, če so bile nekje nage ali pa, če so bile žrtev nasilnega partnerja? Kaj pa vse drugo kar se dogaja z našim spolom – vso globalno dogajanje na področju uzakonjanja naše drugosti, pa poskusi ukinjanja temeljnih pravic našega obstaja? In seksizem, in vse to kar se lahko ženskam brez kakršnihkoli posledic reče, ker so pač na neki funkciji, ko bi očitno morale biti doma? Zgodovinsko pomembno bo gotovo postalo vse tisto, branik česar so mediji danes.
O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije
Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. Ana je programska direktorica, raziskovalka in kolumnistka IPES.