V razmerah pandemije je jasno in pričakovano, da bodo akcijski dnevi, ki jih namenjamo boju zoper preprečevanje nasilja v družini in nasilja nad ženskami, pod drobnogled vzeli novo nastale okoliščine poglabljanja neenakosti med spoloma. Če smo po eni strani tako poudarjali obstoj mnoštva rizičnih faktorjev za porast že tako nedopustno visokega deleža nasilja nad ženskami; če se zavedamo, da kriza pred vrati pomeni, da bodo ženske pahnjene v nove verige ujetosti in odvisnosti in da šole v katerih (na varnem in na toplem) ne sedijo otroci, obdani s strokovnimi delavkami in delavci, ki njihove spremembe v vedenju opazijo, ker znajo prepoznati signale, ki kažejo da se nad njimi doma (tam, kjer si vsi zaslužimo biti varni) izvaja nasilje, še kar samevajo, je zadnjih nekaj dni postreglo z dogodki, ki morajo našo pozornost usmeriti še v eno specifično vrsto nasilja, ki je v času pandemije porastla: spletno nasilje.
Kot vse ostale vrste nasilja, tudi spletno nasilje nesorazmerno bolj prizadene ženske in deklice, kot pa fante in moške. Podatki evropskih raziskav tako kažejo, da so v 9 od 10 primerov maščevalne pornografije žrtve ženske, da bo vsaka 12. ženska v svojem življenju doživela vdor v zasebnost, da 1 od 10 spolnih prestopnikov žrtve išče na spletu in da 1 od 4 evropskih najstnic ustrahujejo na spletu. Kot je to praksa z vsemi vrstami nasilja, ki še danes med nami vztrajajo kot nekaj kar je upravičeno, dovoljeno in (bolj ali manj) sprejemljivo – tiste, ki stojijo na poti moški želji, normi ali pridejo nasproti njegovi frustraciji, je dovoljeno disciplinirati in se nad njimi izživljati – je nevarnost normaliziranja realna tudi za spletno nasilje. A normaliziranju se na spletu doda še nevarno nevtraliziranje – med nami so menda ja ekrani, ločijo nas zasloni, kakšno škodo pa si lahko prizadenemo, če se »malo hecamo«?
Pred dnevi smo bili kot družba ponovno soočeni s hinavščino spletnih algoritmov, ki cenzurirajo ženske bradavice, dovoljujejo pa nekaj čemur se reče prenašanje v živo (ob katerem vzporedno poteka ne le nabiranje ogledov, ampak tudi denarja). Med takim prenosom so gledalci spremljali ruskega spletnega zvezdnika, ki je svojo nosečo partnerko najprej pretepel, nato pa še polil z vodo in zaprl na balkon, kjer je od posledic udarcev in podhladitve umrla – v živo, med prenašanjem. Nekaj dni kasneje smo bili soočeni s podobnimi zgodbami, katerih žrtve so mladoletne slovenske deklice. Storilci so posnetke spolnih odnosov in množičnega posilstva, objavljali na spletu. Po javni objavi teh nedopustnih posegov v telesa in življenja deklic, je del medijskega prostora – kot je to v navadi – hlastal po nabranih čim več osebnih podatkih, podrobnosti dogajanja in po možnosti še fotografij vseh vpletenih, da bi seveda dosegli več klikov, več branosti in več denarja. A kaj s tem povzročajo žrtvam in kako bo to vplivalo na nadaljevanje njihovega okrevanja in življenja? Kaj s tem sporočajo vsem ostalim? Ne bi bilo morebiti bolj smiselno, pokazati na družbene vzroke za nasilje nad deklicami, namesto da prepisujejo zasebne transkripte pogovorov mladoletnih oseb? Ne bi bilo bolj smiselno opozoriti na dejstvo, da 90 % posilstev ostaja neprijavljenih? Odgovornost za to nosimo vsi mi, ki ne uspemo izgraditi družbe, v kateri bi žrtve zaupale, da bodo na varnem, če nasilje nad seboj prijavijo. Da so na varnem, če se soočajo s sekundarno viktimizacijo, ki jim povzroča dodatno travmo, ostale pa utrdi v prepričanju, ki je nevarno za našo prihodnost – nihče mi ne bo verjel in nihče mi ne bo pomagal, bolje je, če molčim.
O nasilju je potrebno govoriti, a še bolj pomembno je kako o tem govorimo, saj naše besede poslušajo tako žrtve, storilci kot vsi ostali ki po službeni, uradni ali drugi dolžnosti s prvimi in drugimi vstopajo v stik. Istanbulska konvencija v tem primeru gotovo predstavlja korak v pravo smer, saj predvideva tako izobraževanje znotraj sistema vzgoje in poučevanja kot tudi posebno izobraževanje strokovnih delavcev z namenom preprečevanja sekundarne viktimizacije in poglabljanja družbene odgovornosti za reproduciranje nasilnih praks. V tem kontekstu je gotovo jasno tudi, da bi redefinicija posilstva morala slediti modelu soglasja, ki bi breme dokazovanja zgornjih dejanj prelevilo na storilce, ne pa da slednje ostane nekaj s čemer se mora ukvarjati žrtev, kot to predvideva sedanja ureditev. Gotovo ni največ in najbolje kar kot družba zmoremo to, da žrtvam zažugamo da se niso upirale, pa bi se lahko, ali da niso pobegnile, pa bi lahko. Naše delo je drugje in začnemo ga lahko ob razmisleku o tem kako smo jih vzgajali, če smo jih spuščali v šole, kjer sta se njihova lepota in popularnost merili s številom neprimernih dotikov s strani njihovih sošolcev. Kot so pokazali izsledki analize v sklopu projekta Odklikni (2017-2019) dekleta ne le pogosteje kot fantje doživljajo spletno nasilje, ki je pogosteje usmerjeno zoper njihovo osebnost in videz in kot tak pomeni vdor v zasebnost, ampak zaradi slednjega tudi občutijo resne posledice nasilja (denimo nemoč, depresijo, stres in strah). Omenjena analiza, izvedena med slovensko osnovno- in srednje-šolsko populacijo je pokazala tudi, da 54 % učencev in 42 % učenk meni, da je objava fotografij slednjih utemeljen razlog za nadlegovanje. Od vztrajanja takšne družbene miselnosti o objektivizaciji žensk do spletnih profilov kakršen je bil Kira dela na smeni?, kjer so fotografirali natakarice ki so tisti dan bile v službi, res ni daleč.[1] To je naša realnost, realnost naših teles in pravic, od tod bi kot družba morali začeti graditi drugačno prihodnost. Prihodnost, v kateri bo žensko telo umeščeno kot svobodno in avtonomno, kot nekaj kar je last ženske in ne tistega ki to telo gleda, ocenjuje, si ga prilašča.
Ob danes že vsakodnevni večurni uporabi interneta (ki je med karanteno še porastla) in ob specifičnosti spletnega okolja, ki storilcem nudi (potencialno) anonimnost, in s tem tudi navidezno distanco do kaznivih dejanj, je nasilje ki smo mu priča na svetovnem spletu, nedvomno problem, ki bi ga morali začeti naslavljati vzporedno s širjenjem dostopa do takšnih storitev. Z drugimi besedami – del digitalnega opismenjevanja ne sme ostati zgolj funkcionalna naprava na kateri splet uporabljamo, ampak moramo k temu dodati še etične in demokratične standarde njegove uporabe, kjer se moramo kot družba, ravno tako kot bi bilo prav da to storimo še v fizični realnosti, šele naučiti kako ustvariti družbo z ničelno toleranco do nasilja povsod – tako v zasebnem in javnem življenju kot tudi na spletu.
[1] Administratorji tiste strani so svoje odjemalce spodbujali naj se potrudijo dekleta (mnoga med njimi polnoletna) fotografirati tako, da bo vidno »spredaj, zadaj, obraz, pa še kje«, skratka da se potrudijo vsaj toliko kot se kadar kaj objavijo na Avtonet.
O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije
Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo.