Vedno pogosteje me ljudje sprašujejo zakaj še govorimo o problematiki spolov pri zaposlovanju, saj je vsak zaposlen na podlagi svojih sposobnosti? To je posebej problematično, ko poskušamo razumeti npr. mehanizem spolnih kvot (v politiki, v gospodarstvu).
IPES pogosto izvaja delavnice na temo enakosti spolov, posebno med mladimi. Ena izmed delavnic je izvedba družbenega eksperimenta, ki v resnici temelji na ponovitvi znanih družbenih eksperimentov izvedenih s strani Univerze v Harvardu, Univerze v Stanfordu in drugih uglednih institucij, med njimi tudi naše lastne Fakultete za družbene vede. Obstajajo večkrat ponovljeni eksperimenti, kjer ljudem različnih starosti, stopnje in smeri izobrazbe, spola, rase, ponudimo identične članke, naloge, prijave projektov – skratka identična berila – podpisana enkrat z ženskim in drugič z moškim imenom. Dosedanje raziskave kažejo, da smo ljudje neizmerno pristranska bitja.
Implicitna pristranskost je posledica delovanja naših možganov, ki razvijajo kognitivne bližnjice za učinkovito navigiranje po kompleksni realnosti, v kateri živimo. Kaj točno je nezavedna pristranskost? Nezavedna ali implicitna pristranskost je zgrajena izven našega nadzora, samodejno, odraža vzorce, ki jih pridobivamo skozi družbo in kulturo, v kateri živimo – je torej odsev stanja v družbi. To je normalni pojav, ki pa lahko nosi nezaželene posledice za družbo in predvsem za posameznike oziroma posameznice.
Nezavedna pristranskost je še posebej problematična v svetu izobraževanja in dela. Ena izmed prelomnih študij na Yalu je pred kratkim pokazala, da so ocenjevalci za vodstvene položaje pogosteje zaposlili in tudi ponudili večjo plačo Johnu, v nasprotju z Jennifer, kljub identičnemu življenjepisu. V študiji je nezavedno sodelovalo 127 znanstvenikov ter znanstvenic, ki so v različnih disciplinah prejeli prošnjo za oceno kandidata oziroma kandidatke za položaj vodje laboratorija. Ocenjevanje je potekalo glede na »sposobnosti« kandidata oziroma kandidatke, zapisati pa so morali tudi izhodiščno plačo, ki bi jo le-ta lahko pričakoval. Tako moški kot ženske so bili bolj naklonjeni moškemu kandidatu, ponudili so mu tudi povprečno višjo začetno plačo. Ženskim prosilkam za službo je bilo v povprečju ponujena letna plača $26,507, medtem, ko je bila moškim prosilcem ponujena začetna letna plača v višini $30,238.
To je pomembno. Zelo pomembno.
Vodja študije Corinne A. Moss-Racusin je s tem eksperimentom pokazala tudi, da spol v resnici ne vpliva na našo pristranskost – tako (moški) ocenjevalci, kot (ženske) ocenjevalke so bolje ocenili moški življenjepis, navkljub temu, da je bil slednji identičen ženskemu. Pristranskost je nenamerna in nezavedna, nastane pa zaradi razširjenih družbenih stereotipov in ni zavestna. Ocenjevalci za različno ocenjevanje niso uporabili seksističnih razlogov, svojo presojo so vedno utemeljevali na opravičilih, da Jennifer enostavno ni dovolj kompetentna. Če so nas včasih skrbeli le zaposlitveni intervjuji, bi morali sedaj vedeti, da se problem začne že pri samem ocenjevanju življenjepisov.
Vendar pa pri zaposlovanju niso zmeraj ženske tiste, ki so diskriminirane oziroma v deprivilegiranem položaju zaradi neujemanja njihove družbeno prepoznane in dojemane spolne vloge s prostim delovnim mestom na katerega se prijavljajo. V enakih situacijah se lahko znajdejo tudi moški. Tako je na primer podjetje Ventura Corporation izgubilo tožbo z ameriško Komisijo za zagotavljanje enakih zaposlitvenih možnosti, ker na delovno mesto ‘prodajalk lepotnih izdelkov’ ni želela zaposlovati moških. Podobno se je zaradi tožbe moralo pogoditi tudi podjetje Lawry’s, ki je tradicionalno, torej že od nekdaj, zaposlovalo samo ženske. Argument tradicije pred sodiščem namreč ne bi zdržal.
Kaj torej odvrniti tistim, ki vztrajno trdijo, da pristranskost po spolu pri zaposlovanju ne obstaja, da imamo ljudje »pač različne sposobnosti«? Da se motijo. Zelo enostavno. Podatki kažejo, da se motijo, če menijo da spolna pristranskost pri zaposlovanju ni resničen pojav.
Problem nastane namreč, ko naša lastna nezavedna pristranskost omejuje poklicne možnosti ljudi – ne le žensk. Enaka možnost doseganja priložnosti bi moral biti naš splošni cilj pri zaposlovanju, v javnem kot tudi zasebnem sektorju.
Dragi delodajalci, drage delodajalke, kaj vam torej lahko pomaga pri zaposlovanju sposobnih ljudi? Zavedanje lastne pristranskosti je le prvi korak, sledijo pa še mnogi drugi, med njimi na primer tudi vzpostavitev anonimiziranih zaposlitvenih procesov, mentorstva, skrbno vodenega delovnega okolja in primernega usposabljanja zaposlenih.
Glede na to, da ima pristranskost korenine v sami družbi, v kateri živimo, pa bo najpomembnejši korak odstranitev asociacij, ki določeno sposobnost povezujejo le z enim spolom, en poklic le z enim spolom. To lahko naredimo s spodbujanjem enakovredne participacije moških in žensk v tradicionalno le moških ali le ženskih poklicih. Ko bodo vsi poklici zdravnikov, voznikov in svetovnih voditeljev enakomerno razporejeni med ženske in moške – in ko bomo vsi ostali to razporeditev lahko spremljali v medijih in bo vseprisotna – takrat bomo razbili tudi nezavedne pristranskosti, ki povezujejo vodjo laboratorija najprej z moškim, saj so le-te zgolj odsev stanja v družbi.
V vmesnem času pa kot posamezniki lahko naredimo kar se da vse, da nas naša zavest ne bo več zavajala. Eden izmed testov, ki ponuja merjenje nezavedne pristranskosti, se imenuje Implicit Association Test, zasnovala pa ga je harvardska Univerza. Rešite ga in upoštevajte njegove rezultate pri vseh svojih odločitvah.
O avtorici: Nina Pejič
Nina Pejič je mlada raziskovalka in doktorska kandidatka (2017-2021) na Centru za mednarodne odnose (Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani). Leta 2017 je magistrirala iz Mednarodnih odnosov na isti fakulteti, v svoji magistrski nalogi pa se je ukvarjala s pokonfliktno spravo v okviru izobraževalnega sistema države. Predhodno je delala kot raziskovalka na Obramboslovnem raziskovalnem centru, kjer se je ukvarjala z normativnostjo, mirovnimi operacijami in preprečevanjem konfliktov. S slednjim raziskovalnim področjem – mednarodno varnostjo – se ukvarja tudi na tekočem doktorskem študiju. Njeno akademsko delo vključuje mongrafijo “Limits to the European Union’s Normative Power in a Post-conflict Society” (Springer 2018) in več znanstvenih člankov. Meni, da je enakost spolov presečna tematika vsakega raziskovalnega področja, zato je konec leta 2017 so-ustanovila Inštitut za proučevanje enakosti spolov (IPES).
Prispevek je del projekta “Let’s Head Private: Gender Equality Mainstreaming of Slovenia’s Private Sector”, ki ga podpirata U.S. Embassy Ljubljana in Združenje Manager.
