Moja menstruacija je rdeče barve. Iz mojega telesa ne odteka modra tekočina sterilnega videza, ampak čisto prava rdeča kri. Če to vsi vemo in če je redna menstruacija znak (ginekološkega) zdravja ženske in pogoj za izpolnitev enega izmed njenih najbolj stereotipiziranih in zveličanih poslanstev – materinstva, zakaj moramo menstrualno kri, uporabo vložkov in tamponov skrivati, govoru o menstruaciji pa se izogibati? Pred čigavim pogledom se skriva menstrualna kri?
Še preden se deklice soočijo s prvo menstruacijo so preko produktov oglaševalske industrije seznanjene s pričakovanim upravljanjem menstruiranja, ki nalogo žensk jasno zvede na en sam cilj – menstruacijo je potrebno narediti nevidno. Vpojnost, prilagodljivost in odišavljenost čedalje tanjših vložkov in tamponov, naj bi ženskam, ki se v teh dneh v oglasnih sporočilih posebno rade odenejo v bela in zelo oprijeta oblačila, pomagala naskrivaj odplačevati ceno izvirnega greha. In čistiti svoje umazano telo. To sporočilo, ki ga prenaša oglaševanje je edini primer govora o menstruaciji v javnem življenjskem prostoru.
Menstruacija od nekdaj velja za tabu, temelječ na spolni razliki in spolnih vlogah. Krščanstvo je menstruacijo zelo dolgo razlagalo kot ceno, ki jo ženske plačujemo zaradi Evinega greha, v trajen opomin naši grešni naravi. Tudi judovski zakoni so menstruirajočo žensko opredelili kot niddah in ji naložili obrede očiščevanja mikvah. Precejšnje število muslimank še danes, v prepričanju da ob menstruaciji niso čiste, ne prebira Korana in ne izvaja molitev. Plinij starejši, avtor najstarejše enciklopedije Naturalis historia (Naravoslovje) je ob začetku našega štetja, med 40.000 razloženimi pojmi, menstruacijo opredelil kot tekočino, ki uničuje pridelek in rjavi železo. Generacije naših babic so o menstruaciji večinoma molčale, oziroma so krvavitev preprosto enačile z boleznijo (»vsak mesec sem bolna«, »imam ženske reči«, »imam ženske težave«). Še ne petdeset let nazaj so ob nakupu ženskih vložkov na blagajni te navadno še dodatno zavili v bel ovojni papir – da se res ne bi nič videlo. Niti še neuporabljeni vložki ne. O tej temi so se zato ženske od nekdaj redko s kom pogovarjale, navadno šele takrat ko krvi ki jim je pritekla na stegna, niso mogle preprosto odstraniti z enim umivanjem. Nihče jih ni o tem poučil. Kot da bi morale za ceno greha v tišini in nevednosti plačevati ceno za življenje znotraj svojega »šibkega« biološkega spola, ki vsak mesec krvavi in zato povzroča težave in nelagodje vsem, ne samo ženskam. Še ne tako dolgo nazaj si večina žensk na naših tleh ni mogla privoščiti nakupa spodnjih hlačk, ki bi menstrualno krvavitev vsaj malenkost zadržale. Zato je bila takrat njihova krvavitev očitna in kot taka je omogočala redno disciplino in nadzor s strani Cerkve. »Pred drugo svetovno vojno se je pogosto dogajalo […], da se je – če je ženska dolgo časa stala na enem mestu, recimo pri maši –, pod njo, na tleh, naredila krvava lužica. Po teh znakih se je dalo tudi razbrati, katera je noseča in katera ne. Kri, ki je nekaj časa polzela po nogah in se ujemala ob krilo, si je utrla pot tudi naprej, na tla, zlasti, če je bila menstruacija močna. Tako je lahko vsaj župnik sproti beležil, katera ni noseča, kar je pomenilo, da ni sledila njegovim pridigraskim naukom, ki so sporočali, da je potrebno nenehno rojevati[1].« Tiste, ki niso imele menstruacije so bile zato večkrat klicane v farovž, na zagovor. Zapostavljanje menstruacije in njeno skrivanje ni bilo omejeno samo za zasebnost prostorov, temveč tudi na ženski spol – mnogi moški so se s tem pojavom prvikrat srečali, ko so opazili krvavenje njihovih žena. Mnoge je to prestrašilo in še bolj poglobilo njihovo stereotipno predstavo o ženskah, o manjvrednosti in slabotnosti njihovih teles. »Groga je odraščal med samimi brati, mama pa je zmeraj poskrbela, da moških v družini ni zamorila s svojimi ženskimi težavami. Ko je prvič opazil, da njegovi žene teče kri, se je sesedel od same groze. Bil je prepričan, da je počela kaj prepovedanega in jo je zato bog štrafal. Odvlekel jo je k župniku, kateremu je, ves tresoč se od besa, zaupal, kako ga je udarila usoda …[2]«.
Šele antropologija je zato, ob pomanjkanju relevantnih znanstvenih raziskav in zgodovinskih spisov, kjer bi o doživljanju menstrualnega krvavenja spregovorile ženske, pokazala različno družbeno-kulturno dojemanje biološkega krvavenja in tako menstrualno krvavenje prikazala kot enega izmed mehanizmov vzdrževanja spolne neenakosti in neenakega položaja žensk v družini in znotraj širše skupnosti. Telesni pojav, ki je običajen in periodičen, se povezuje z žensko šibkostjo oziroma z našo splošno težavnostjo, neuravnovešenostjo našega karakterja (spomnimo se ob tem mita o ženskah in histeriji, ki je, kako povedno in pomembno, kot beseda izšla iz grške besede hysteria, ki pomeni maternica) in zvijačnostjo kot poglavitnim modusom operandi ženskega spola. Družbena pričakovanja v primeru menstruacije niso zgolj nerealne predstave, ki ženskam omejujejo svobodno izražanje čustev, težav in (različnih) bolečin, ki menstruaciji sledijo in jo silijo v skrivanje pomembnega in velikega dela svojega življenja, temveč vzdržuje celoten ženski spol v kolektivnem občutenju manjvrednosti. Sramote. Nečistoče. In grešnosti. Se ne bi bilo mar v takem okolju naravnost bogokletno veseliti vsakič, kadar dobimo menstruacijo? Ker to morda pomeni, da nismo noseče?
Vsak dan ima menstruacijo 288 milijonov mladih deklet in žensk. Vse te ženske v svojem življenju, med časom ko krvavimo, porabimo približno 16.800 vložkov oziroma tamponov. Ogledamo si nešteto televizijskih, spletnih in časopisnih oglasov, ki nam kažejo da je edino primerno da menstruacijo čim prej in čim bolje zakrijejo. Zato se tudi oblečemo v bele, tesno oprijete hlače, da se čim bolj učinkovito pretvarjamo da se res nič posebnega ne dogaja. Vse je popolnoma normalno. Naravno. Običajno. Vse razen tega, da družba ne prenese pogleda na okrvavljen vložek in tampon in ni zmožna ustvariti prostor za govor o tem. Ampak, menstruacija ostaja normalen pojav. Vse to je potrdila tudi ena izmed redkih raziskav na to temo v Sloveniji, Mnenja in predstave o menstruaciji pri izbrani populaciji na ozemlju Slovenije(2003), ko je pokazala, da za ženske dan, ko so dobile prvo menstruacijo v 44 % ni ostal v lepem spominu, pri 18 % v lepem, za 33 % pa naj ne bi pomenil nič posebnega. Skoraj polovica žensk je dejstvo, da si dan zapomnile po slabem, podkrepilo s spominjanjem takratnih občutkov »bolečine, nelagodja, strahu, strahu da se bi kaj videlo…«[3]. In kaj je raziskava pokazala o dejanskem sprejemanju naravnosti in normalnosti menstruacije in z njo povezane čistoče pri izvajanju spolnih aktivnosti med menstruacijo? 70 % žensk in 50 % moških navadno nima spolnih odnosov med žensko menstruacijo. Takrat so namreč ženske naravno neestetske in spolni akt z njimi bi bil tedaj normalno nehigieničen.
Ženske, ki bi vsak mesec krvavele modro, zeleno oziroma sterilno, ne bomo mogle rojevati otrok za nikogar. Ne za Cerkev, ne za državo. In ne za naše može. Obstajamo samo take, ki že tisočletja krvavimo rdeče. In o tem bi morale govoriti bolj naglas. Mogoče pa res kmalu, kot obljubljajo, tudi s pomočjo emojija ki naj bi predstavljal menstruacijo. Kapljica bo rdeče barve, normalno, saj se vendar piše že leto 2019.
[1] Iz resničnih zgodb, zbranih v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače (Milena Miklavčič, 2014, str. 29-30).
[3] Več o raziskavi v članku Iztoka Sakside – Saksa, Nič posebnega: popolnoma normalno in naravno (str. 13 – 32) objavljenem v Časopisu za kritiko znanosti (2003, letnik XXI, številka 212).
O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije
Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo.