Refleksija na roman Dnevi zavrženosti (Cankarjeva založba, 2016)
Dolgo časa sem se Ferrantemaniji zavestno zoperstavljala, precej vzvišeno sem menila, da tolikšna popularnost avtorice ne more sovpadati z literarno ali celo družbeno-kritično, subverzivno vrednostjo besedila in da moje branje, v katerega Elena Ferrante zato ni imela vstopa, ne pogreša ničesar. Njena želja po odsotnosti, kakor sama imenuje svojo odločitev, da piše pod psevdonimom in dejstvo, da dejansko osebo za romani poznajo samo založniki, sem cinično razumela kot spreten trik ene najpomembnejših industrij današnjega časa – marketinga. Kako sem se motila! Danes, ko nikakor nisem absolutna poznavalka njenega opusa, niti ne posedujem diplom iz književnosti ali poznavanja literature v najširšem smislu, sem postala njena skromna občudovalka. In danes na to gonjo po določitvi pravega obraza in imena ter priimka avtorici zgodb o ženskah, ki se izgubijo, iščejo in se najdejo, gledam drugače – upoštevajoč vsebino njenih del in širši diskurz s katerim si javnost osmišlja mesta in podobe, ki jih v naših skupnostih zasedamo ženske. Še posebno med branjem Dnevov zavrženosti sem dobila občutek, da si ljudje, soočeni z brutalno iskrenostjo izpovedovanja najhujših dnevov naših življenj in najhujših travm, ki so nam jih prizadejali Drugi (pogosto tisti, ki naj bi nam v življenju pomagali in stali ob strani), želimo uteho pred soočenji z lastno resnico našega obstoja in odnosov, ki nas opredeljujejo na tak ali drugačen način razložiti odnose drugih. Po utečeni metodi demoniziranja in kritiziranja drugih in opravičevanja in normaliziranja naših. Prepričana sem, da bi, če bi vedeli kdo je Elena Ferrante, kje živi, kaj dela in kdo je del njene družine, v posameznih izsekih njenega življenja našli opravičilo za njene odstavke. Mnogi izmed njih bi tako izgubili svojo veliko vrednost, saj bi se bralcem lahko zazdelo, da pač piše tako, ker je bila sama zapuščena, razočarana in kdaj tudi pretepena. Če želimo iz tega, kar nam v branje ponuja avtorica resnično odnesti kaj, kar lahko spremeni tudi naše življenje, je nujno da je ne poznamo. Da ne poznamo nobenih olajševalnih (ali oteževalnih) okoliščin za preizkušnje žensk, ki so v teh delih tako mojstrsko opisane. Zakaj? Ker za situacije, ki jih v današnjem svetu doživljamo zgolj in samo ženske, samo zato, ker smo v to rojene in vzgojene, olajševalne okoliščine pač ne obstajajo.
Dnevi zavrženosti se začnejo z dnem, ko se Olgi podre svet, ki ga je poznala. Mož Mario, oče njunih dveh otrok Giannija in Iliarije, ji po kosilu mirno oznani da jo zapušča. Kmalu izvemo, da se je zaljubil v Gino, petnajstletno dekle, ki ga je poznala tudi Olga. Temu dogodku sledijo mojstrski zapisi različnih načinov spoprijemanja z novo relanostjo, ki je Olga dolgo ne more niti doumeti. Že v drugem poglavju se Olga s spomini vrne v neapeljsko otroštvo, pred očmi se ji izriše podoba sosede, ki jo je doletela usoda, podobna njeni. Ob spominjanju odziva njene mame in druge okolice na žensko, ki je ostala sama, se srečamo z močjo socializacije, ki nam že v otroštvu postavlja jasna mesta. In vloge. Če jih ne moremo izpolniti, smo krive same, četudi nam to vlogo z odhodom odrečejo drugi. »Moja mama je o tem govorila s svojimi delavkami; rezale so, šivale in govorile, govorile so, rezale in šivale, medtem ko sem se jaz pod mizo igrala z bucikami in kredo in pri sebi premlevala to, kar sem slišala, žalostne in opozorilne besede, če ne znaš obdržati moškega, izgubiš vse, ženske pogovore o koncu čustev, o tem kaj se zgodi, ko ženska, polna ljubezni, ni več ljubljena in ostane brez vsega. Soseda je izgubila vse, celo svoje ime (menda se je imenovala Emilia), naenkrat je postala »revica«, tako smo ji rekli, ko smo govorili o njej. Revica je jokala, revica je vpila, revica je trpela v parajoči bolečini, ker ob njej ni bilo več potnega rdečelasca in njegovih zahrbtnih zelenih oči.«
Olga postane opisana revica. Soočena je z vsemi posledicami njegove odločitve, odslej mora skrbeti za vse, za otroka, za psa in za denar. Tega se prestraši. Morda tudi zato, ker je zmotno menila, da je skrb za eksistencialno preživetje neke družine najvišji izkaz ljubezni in skrbi, ki ga ženska od moškega sploh lahko prejme? Bala se je te nove realnosti – kjer gre za življenje, ki ga ni poznala, življenje na katerega ni bila pripravljena – samo dve leti pred tem je možu omenila, da bi si rada poiskala službo, ki bi njene dneve drugače osmislila in jo za nekaj ur odvrnila od doma. Ni je podprl, pregovoril jo je naj službo zapusti. Morda ga je, ravno iz strahu, da ne bi postala »revica« poslušala. Olga se z moževim odhodom zato ni pripravljena sprijazniti, namesto tega se domišlja načinov kako bi se mu približala: »Treba mu je – sem si govorila – odpreti oči. Če bi nas videl, če bi vedel, kako je doma, če bi samo en dan spremljal naše življenje, ki je postalo kaotično, tesnobno, napeto kot struna, ki se ti zarezuje v meso, če bi prebral moja pisma in spoznal, kako zavzeto se trudim ugotoviti, kaj se je zalomilo v najinem odnosu, bi se takoj premislil in takoj vrnil v družino.« Če pomislimo, da živimo v družbi, kjer je uspešnost partnerskega odnosa reducirana na žensko sposobnost ubogajanja, zabavanja, sprejemanja in streženja moškemu, nas ne more čuditi, da ženske krivdo za nastalo situacijo, ob tem ko jih partner zapusti, najprej pripišejo sebi. Včasih še pretirani skrbi za skupne otroke ali pa drznim poizkusom uveljavljanja svoje vloge v javnem življenju – zasledovanju poklicnih ambicij.
Po štiriintridesetih dneh se je na vratih ponovno pojavil Mario. Olga je pred tem z otroki že pripravila natančno režiran plan obiska, katerega namen je bil jasen: »Zvečer pride oči. Vsi se moramo potruditi, da ne bo več odšel.« Ko je prišel, jo je zadelo: »Na obrazu in telesu mu ni bilo videti, da bi nas količkaj pogrešal. Medtem ko so bili na meni dobro vidni sledovi trpljenja – tega sem se zavedala v trenutku, ko me je oplazil njegov zaskrbljeni pogled – on ni mogel skriti znakov dobrega počutja in sreče.« Ob tem se Olge polasti občutenje krivice. V njej se mešajo spomini na sosedo, revico, ki zapustitve ni prenesla in je naredila samomor in kratki izseki opogumljanja, ko je misli pisala sama zase in se tako bodrila: »Bori se. Bala sem se predvsem tega, da sem posamezno misel vse težje zadržala, da se nisem mogla osredotočiti na nujna opravila. Plašili so me nenadni in neobvladljivi miselni zasuki. Mario, sem pisala in se bodrila, ni odnesel s sabo sveta, odnesel je le samega sebe. In ti nisi ženska izpred tridesetih let. Sodobna ženska si, okleni se sedanjosti, ne toni v preteklost, ne izgubljaj se, močno se drži. Nikar se ne vdajaj nepremišljenim, strupenim, besnim monologom. Izbriši klicaje. On je odšel, ti ostajaš. Ne boš več deležna leska njegovih oči, njegovih besed, pa kaj? Pazi nase, ohrani svojo celovitost, ne dovoli, da bi se strla kot porcelan. Nisi porcelanasta stvarčica, nobena ženska ni. La femme rompue, ah, daj, strta ženska, figo. Moja naloga je, sem si govorila, dokazati, da ženska lahko ostane cela. In to moram dokazati le sami sebi. Če me bodo ogrožali kuščarji, se bom spoprijela s kuščarji. Če me bodo ogrožale mravlje, se bom spoprijela z mravljami. Če me bodo ogrožali tatovi, se bom spoprijela s tatovi. Če bom ogrožala sebe, se bom spoprijela sama s sabo.« In s tem se mora Olga spoprijeti in preživeti – spomine na njuno mladost, na njeno razdajanje in pomoč za njegovo kariero in njegov študij, na njegovo napredovanje v službi in na njene dneve, meseca in leta, ki so eden enak drugemu minevali v vedno eni in isti skrbi – za njega, za otroka za psa. Komu to ženske dolgujemo? Tistim, ki prinesejo več denarja domov – čeprav ga več zaslužijo samo zato, ker so moški? Prednicam, ki so nas strašile z zgodbami žensk, ki so izgubile razum ob izgubi moškega, namesto da bi nas spodbujale k izgradnji trdnih temeljev našega sebstva. Da bi se me lahko lažje spopadale s stvarmi, ki nas v resnici sploh ne pokončajo, samo rojene in vzgojene smo bile v idejo, da je konec nekega odnosa tudi smrt našega obstanka. Če bi Olge tega sveta prej čutile, da lahko na tem svetu stremijo za svojimi željami (ki so lahko drugačne – ali enake – od želja moških), da je njihov glas enako pomemben in da mora biti slišan, da nasilja nobene vrste ne rabijo prenašati in da ga ne smejo normalizirati z opravičevanjem partnerja in prevračanjem krivde nase, bi se, morda, ob koncih nekih odnosov, počutile drugače. Bolj močno, bolj pomembno in manj zavrženo. Ker to (še) ni del običajnih življenjskih poti deklet, se emancipacija do svobode dogodi bolj počasi, bolj naporno in bolj po ovinkih. Najprej se otresemo iluzije romantične ljubezni. Ali pa ljubezni nasploh – kaj ljubimo, če ne samo naše iluzije o tistem, ki ga gledamo? Našo predstavo o človeku občudujemo in ker je iluzija v nasprotju z realnostjo, se vsake toliko (na veliko) razočaramo. Če je razočaranje tolikšno, da se z realnostjo ne uspemo pomiriti in nanjo hitro pozabiti, se spopademo z ostanki iluzij: »Vse je bilo golo naključje. Kot punca sem se zaljubila v Maria, prav lahko pa bi se v koga drugega. Gre za telo, ki mu nazadnje pripišemo ne vem kakšno vsebino. Skupaj preživiš dobršen del življenja, misliš, da je edini moški, s katerim se imaš lahko lepo, pripišeš mu kup plemenitih lastnosti, medtem ko je le trs, ki izpušča lažne zvoke; ne veš, kdo je v resnici, pa saj tega ne ve niti sam. Naključja smo. Živimo, zapravljamo življenje, ker je nekoč davno nekdo, ki si je želel v nas izprazniti kurca, med ženskami izbral nas, izkazoval pozornost nam. Pritlehno željo po fuku zamenjamo za ne vem kakšen poklon, ki je namenjen samo nam. Ja, on je res nekaj posebnega in opazil je, kako nekaj posebnega smo me. Svojemu poželenju po kurcu damo ime, poosebimo ga in ga imenujemo ljubezen moja. K vragu vse skupaj, vse to slepenje, vse to nesmiselno ščegetanje. Kakor je nekdaj fukal s tabo, zdaj fuka z drugo, kaj si boš domišljala? Čas mineva, ena gre, druga pride. Že sem hotela pogoltniti nekaj tablet, hotela sem zdrkniti v svojo najglobljo temo in zaspati.« Olga po tem ni poskušala storiti samomora, spustila se je v nočno avanturo s sosedom iz bloka, da bi se maščevala, da bi si dokazala, da je še lepa, še zaželena in da bi potrdila, da ljubi svojega moža. Po tem je skoraj umrla še nekajkrat. Blodila je med časi, med preteklostjo ki jo je ponazarjala soseda iz Neaplja, njena mama in kruto sedanjostjo ki je v njo butala z vprašanji Ane Karenine »Kje sem? Kaj počnem? Zakaj?«. Očitno je iskala smisel. Smisel za novo življenje, ki se je na silo začelo po odhodu njenega moža. To ni bil nov smisel, mogoče je bil prvi smisel ki ga je svojemu obstoju dala, zdaj na silo osvobojena pritiska matere, gospodinje in skrbnice za srečno družinsko življenje. Zaupati je morala sebi, svojim občutkom in lastni presoji in ne več predajati vsega v roke nekoga drugega. Ne zato, ker jo je zapustil, temveč zato, ker so njeni občutki vredni in njene odločitve pomembne. Otroka in odgovornost zanju sta jo prebudila iz blodnje trpljenja, ko je iskala sebe. Ko jo je zapustil mož je s seboj odnesel predstavo o njej, ki je bila plod družbene konstrucije žensk(osti) – neločljivo povezane z moškim, ki ga naenkrat ni bilo več. Ustvarjati je odšel drugo žensko – partnerico moškemu –, mlado Gino. Odšla je v službo, začela je ponovno skrbeti za otroka in se dogovorila, da ju je videval tudi Mario. Zavrženost ji je ponudila priložnost, da je poskusila biti to kar je. In to kar si želi. Maria je gledala z drugačnimi očmi, on ni bil več kreator njenega smisla, zgolj vzdrževalec njenega dolgotrajnega niča.
Smo ženske sploh kaj žive, če živimo samo za druge? Zelo pomembno je kakšne zgodbe nas bodo slišale pripovedati naše hčere.
O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije
Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo.