Ste v zadnjih dneh zasledili kakšne novice o dogajanju na Hrvaškem, ki vas niso zabavale tako kot so, tako se je zdelo, veliko večino slovenskih državljanov, v dobro voljo med vročim poletjem spravljali zapisi o slabi turistični sezoni in pomanjkanju nacionalne strategije tamkajšnjega turizma? Pomembnejše od štetja nočitev vzdolž obale je štetje sistematičnih kršitev pravic žensk, otrok in normaliziranje strukturnega nasilja nad Hrvaticami, ki se je v zadnjih mesecih pri naših sosedih ciklično izmenjevalo z mnogimi pomembnimi zmagami za krepitev vloge in položaja žensk v njihovi družbi.
V teh dneh je v javnost prišla sramotna sodba sodišča iz Zadra, ki je petim posiljevalcem (starim od 17 do 19 let) dovolilo, da se za posilstva in fizično nasilje nad bivšim, 15-letnim dekletom enega izmed storilcev (v obdobju enega leta – od avgusta lani do avgusta letos, so dekle posilili šestkrat), branijo iz prostosti. Grozljiva zgodba, ki se, v državi z neodvisnim sodnim sistem in močno civilno družbo z ničelno toleranco do nasilja, ne bi smela zgoditi nikoli. Pa se je. In z veliko zaskrbljenostjo lahko ugotavljamo, da to (skoraj) nikogar ne preseneča. Posiljevalci so, po pisanju hrvaških medijev, sinovi očetov (očetov ja, ne mater) z veliko družbeno-politično močjo, ki so svojim otrokom pomagali tako, da so najprej pred sodiščem protestirali in obtoževali žrtev, da je napad izzvala sama in da je zato odgovorna ona, potem pa so dosegli še, da jih je sodnik, na začudenje policistov, izpustil iz pripora. Kako se ob tem počuti petnajstletna deklica? Ko je po eno-letnem izsiljevanju s posnetki spolnih napadov v vedno nova obredna posilstva, končno zbrala pogum, se zaupala šolski psihologinji in napade prijavila, se danes sooča z dejstvom, da mora še naprej živeti v istem okolju kot sedem nasilnežev, ki očitno niso storili nič tako zelo narobe, da bi jih veljalo obdržati v priporu? Najbrž precej podobno kot se počutijo Hrvatice, ki želijo opraviti splav pa se ob tem takoj soočijo s tremi ovirami: prva je ugovor vesti, ki ga na Hrvaškem uveljavlja 208 od 375 ginekologov (kar pomeni, da na Hrvaškem obstajajo županije kjer splava ne opravlja nobeden od tamkajšnjih ginekologov), druga je pogostost organiziranja različnih protestov, ki pod vodstvom Željke Markić skrbijo za prihodnost hrvaškega naroda, s tem da protestirajo proti implementaciji Istanbulske konvencije, proti pravici do splava, oziroma nasploh v imenu družine ščitijo »nerojene otroke, najbolj ogroženo manjšino na Hrvaškem«, tretji pa je (rezultat tudi prvih dveh) obstoj nekega širšega družbenega (ne)razumevanja, normaliziranja in reproduciranja nasilja nad ženskami. Ker je tako pač od nekdaj bilo, da smo morale molčati in nastavljati drugo lice, naj tako tudi za vedno ostane?
Petnajstletna deklica si najbrž nikoli v življenju ni predstavljala, da se ji bo kdaj zgodilo kaj takšnega. Da jo bo bivši fant, skupaj s svojimi prijatelji, spolno napadel, to posnel in jo s posnetkom še eno leto silil v nova posilstva. S čim ji je grozil? Da bo posnetke pokazal njenim staršem, družini in njenim prijateljem. Posnetke česa, se moramo vprašati, je fant grozil, da bo pokazal? Posnetke kaznivega dejanja, ki ga je izvajal on, skupaj s prijatelji – in ne posnetke trpljenja deklice, ki bi šli na račun njenega izzivanja storilcev, v kar jo je njeno mlado življenje očitno prepričalo. To je najbolj tragična posledica te grozljive zgodbe, s katero se mora hrvaška družba nujno soočiti. Kaj učimo mlade deklice o njihovem telesu, o nasilju, o spolnosti, odgovornosti in privolitvi? Da je žrtev lahko kriva, da naj jo bo sram in, da naj o nasilju molči? Da naj se mu zato v nedogled predaja vedno znova in znova dokler ne bo postala otopela in bo v resnici razpolago nad svojim telesom in voljo predala v roke nekoga drugega? Ali pa jih učimo, da je nasilje nedopustno in da ga je potrebno prijaviti? Da imamo policijo, sodstvo in družbo ki bo nasilje obsodila, žrtev pa ne dodatno stigmatizirala? Kaj pa se potem zgodi v praksi?
Marca 2019 je na Trgu kralja Tomislava potekal protestni shod iniciative #SPASIME, usmerjen k zahtevam po redefiniciji nasilja v Hrvaški politiki, zakonodaji in družbi: nasilje je namreč obravnavno kot prekršek in ne kot kaznivo dejanje. Pred nekaj tedni je premier Andrej Plenković, predvsem na podlagi pritiskov organizacij in civilne družbe, ki je več let opozarjala tako na neustrezno zakonodajno ureditev sankcioniranja nasilja, kot na javno normaliziranje pojavnosti nasilja in seksizma v hrvaški družbi, končno napovedal spremembe zakonodaje. Napovedal je da bo vlada v parlament poslala predlog sprememb zakonodaje, ki naj bi med drugim tudi spolni odnos brez privolitve izenačil s posilstvom in dvignil mejo kazni za storilce – iz trenutne predvidene zaporne kazni enega do treh let, do zaporne kazni treh do desetih let. Poleg tega naj bi nova zakonodaja pomagala odpraviti tudi ostale pomanjkljivosti, kot so neobravnava preiskovanja groženj v družini in partnerskih odnosih in opredeljevanja nasilja v družini kot prekrška in ne kaznivega dejanja. Vse to je seveda na Hrvaškem že davno potrebno in pomembno. A žal, kot smo videli že tolikokrat in na tolikih mestih po vsem svetu (mnogokrat tudi v Sloveniji, ki ima področje zakonodajne ureditve enakosti spolov sprejemljivo urejeno, a v praksi šepa na več mestih), to ne bo dovolj. To ne bo pomenilo pravzaprav nič, če bodo obstajali sodniki, ki bodo sankcionirali dekleta, ki si bodo v takih okoljih upala spregovoriti o nasilju, ki sem jim je zgodilo. To ne bo pomenilo nič, če bodo ostala dekleta zato molčala, ker bodo videla da storilci niso sankcionirani in, da pri kaznivem dejanju posilstva očitno ni najbolj pomembno, da zaščitimo žrtev, temveč da daje družba potuho svojim privilegiranim članom, katerih ugled in moč njihovih očetov jim očitno daje pravico za razpolaganje z našimi (ženskimi in moškimi) telesi. Hrvaške civilne iniciative v soboto, 19. oktobra, v centru Zagreba organizirajo nov protest – #PRAVDAZADJEVOJČICE, s katerim želijo mladim ženskam, preteklim, sedanjim in bodočim žrtvam nasilja, poslati drugačno sporočilo – da za nasilje niso krive same in da nasilja hrvaška družba ne podpira in ne odobrava. Pomembno je, da bo njihov glas močnejši od tistih, ki si želijo da ženske zamrznemo v času tišine, pokore in sprejemanja vsega, tudi nasilja nad nami.
O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije
Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo.