Na žalost ponovno živimo v času, v katerem pravice žensk regresirajo: dovolj povedne so zadnje novice iz Združenih držav Amerike (ZDA). V zvezni državi Alabama tako enajstletnici ni dovoljeno sami v kino, mora pa donositi otroka, spočetega s strani posiljevalca. Za zakon je glasovalo 25 moških senatorjev, medtem, ko je 6 ženskih senatork glasovalo proti. Hkrati se je v letu 2019 dvanajst drugih ameriških zveznih držav trudilo za uveljavitev podobne zakonodaje, ki bi prepovedala splav po 6. tednu, do začetka maja je to uspelo šestim državam. T. i. heartbeat law (zakon srčnega utripa) prepoveduje splav, ko je mogoče zaznati srčni utrip zarodka, tj. pri šestih tednih nosečnosti. Zdi se, da zakonodajalcem manjka znanje o ženski fiziologiji: vsaka ženska ve, da izostanek ene menstruacije ni nenavaden – večina žensk ima neredno menstruacijo – kar pomeni, da mnoge ženske na tej stopnji torej ne vedo, da so sploh noseče, postopek pa je za njih že prepovedan.
Kakšne posledice prinaša takšna zakonodaja? Seveda jih znanost raziskuje in predvideva,[1] za plastično razumevanje pa se lahko le zazremo v zgodovino nam bližje države, Romunije. Romunija je v 60. letih prejšnjega stoletja, podobno kot danes ZDA, implementirala blažjo različico predlagane nove ameriške zakonodaje – novi ameriški zakoni gredo namreč še korak dlje od zakonov romunskega diktatorja iz prejšnjega stoletja, ki so dopuščali izjeme kot je na primer dovolitev splava v primerih posilstva ter incesta. Tako kot v ZDA, je bila v Romuniji prepoved splava predhodno že zagotovljena pravica. Leta 1966 je Nicolae Ceausescu, romunski diktator, kot enega prvih ukrepov po prevzemu oblasti izbral prepoved splava in kontracepcije.[2] Zakon je bil sprejet v želji po spodbujanju rasti romunskega prebivalstva – če se vam to zdi utopično, se spomnite na nedavni posvet z naslovom ‘Kako preprečiti izumiranje slovenskega naroda’ v državnem svetu RS, sproženega s strani Matjaža Gamsa, ki je zasledoval podobne cilje. Ceausescuov načrt je že leto dni kasneje obrodil sadove, povprečno število otrok rojenih romunskim staršem je naraslo z 1,9 na 3,7.[3] In kaj se je zgodilo po tem?
Prepoved postopka splava so nesorazmerno občutile družine z nizkimi dohodki in družbeno ogrožene skupine. Ženske (ter njihovi partnerji) iz bogatejših družin so hitro našle načine za zaobitje prepovedi: pokupitev zdravnika, uvoz pretihotapljenih kontracepcijskih tablet iz Nemčije. Srednji in nižji sloj prebivalstva pa je pričel z izvajanjem domačih splavov, zaradi katerih je v nevarnih postopkih in v bolečinah do leta 1989 umrlo kar 10.000 romunskih žensk. Umrljivost mater se je med leti 1965 in 1989 v Romuniji podvojila. Dejansko število smrtnih žrtev je bilo večje, saj so tako pomočniki in pomočnice pri splavu, kot tudi ženske, ki so želele splaviti, prejele večletne zaporne kazni za takšne poskuse. Takšna usoda se vsem udeleženim obeta tudi v ZDA, zdravniki, ki pomagajo pri izvedbi splava tvegajo doživljenjsko zaporno kazen, kar je mimogrede višja kazen, kot je v Alabami predpisana za posilstvo.
Prav tako se morajo država in podporniki prepovedi splava seveda zavedati, da prepoved najbolj vpliva na najrevnejše – in da mora taki zakonodaji slediti primerna zakonodaja na področju socialne podpore, ki omogoči srednjemu in nižjemu sloju uspešno vzdrževanje povečanega števila otrok. To seveda redko pride na misel taistim zakonodajalcem – tako v Romuniji, kot danes v Ameriki, se ta diskusija ni nikoli odvila. Tako je bila druga posledica prepovedi splava v Romuniji predaja več sto tisoč otrok državnim sirotišnicam. Leta 1989, nemudoma po padcu režima, so v romunskih sirotišnicah popisali več kot 170.000 otrok, del njih močno pretepenih in zlorabljenih, nekateri izmed njih so bili vklenjeni na kovinske okvire postelj v skladiščnih stavbah kompleksov sirotišnic.
To so le kratki in najbolj opazni indici prihodnosti ZDA in drugih držav, ki si prizadevajo za podobno zakonodajo, npr. naša sosednja Hrvaška. Mene še veliko bolj skrbijo drugi indici. Vpliv na javno zdravje ter srečo, tako kolektivno kot individualno. Ženski odvzeti možnost splava pomeni, da ženske ne morejo in ne smejo uživati v spolnosti enako brezskrbno kot jo lahko moški. Hkrati poudarjanje ženske odgovornosti za nosečnost omeji odgovornost moških za nosečnost – za njihovo sodelovanje pri spolnem odnosu. Omejuje napredek, ki smo ga naredili na področju enakosti žensk in moških na delovnem mestu, sploh pri današnji še vedno nezadostni delitvi dela v gospodinjstvu in splošnem usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja. Zavre napredek, ki smo ga dosegli na področju razbijanja steklenih stropov na vodstvenih položajih žensk.
Hkrati me skrbi, kdo se bo postavil za mojo pravico do splava, razen jaz sama, če (ali morda ko) bo nekoč napočil čas za to tudi v Sloveniji? Se bodo moški, ki se danes smejijo diskurzu o enakosti spolov, ki ga zavračajo kot nepotrebnega, preživetega, spustili na ulice in protestirali? Sama se zavedam, da večina moških v naši okolici verjame v enakost spolov: verjame v to, da morajo biti ženske plačane enako kot moški, da ne smejo biti žrtve nasilja doma ali na delovnem mestu, da morajo imeti enako avtonomijo nad svojim telesom, kot jo imajo moški. Vendar stojijo ob strani ali obmolknejo, ko pride do ukrepanja, posebej, kadar neenakost zaznajo v lastni družbi. Nadalje manjši del moških aktivno posluša in razume težave, ki jih vsakodnevno doživljajo ženske – da se aktivno izognejo nadlegovanju, da se aktivno izognejo temnim potem domov, da se morajo potegovati za to da so slišane, da se morajo tri dni na mesec pretvarjati, da ne živijo v neznosni bolečini – ter se v takšnih primerih trdno postavijo na njihovo stran. Resnično redki pa so moški, ki si aktivno prizadevajo za to, da so nosilci prizadevanj za enako plačilo žensk in moških v lastnem podjetju, nosilci prizadevanj za delitev dela v lastnem gospodinjstvu, nosilci prizadevanj proti nadlegovanju žensk, nosilci prizadevanj za ohranitev že zagotovljenih pravic. Najtežje je iti preko »oh ja, saj se strinjam ‘s temi stvarmi’« in se resnično naučiti poslušati, zaupati besedam žensk, ko o ‘teh stvareh’ govorijo in ukrepati. To je učenje izzivanja seksističnih pripomb, razbijanja spolnih stereotipov, izkoreninjanje okolja, kjer sta nasilje in nadlegovanje upravičena. Resnično verjamem, da bodo ti moški tisti, ki bodo protestirali nepravični, škodljivi in uničujoči zakonodaji skupaj z mano.
[1] Znanost nam pove, da omejevanje splava naredi splav manj varen. Zaradi sodobne medicine so splavi trenutno zelo varni, le 0,25 % splavov ima zaplete, zaradi česar so manj tvegani kot odstranitev modrostnega zoba. Hkrati so nosečnosti 14-krat bolj nevarne kot splavi. Nenačrtovane nosečnosti povečajo možnost domačega nasilja in finančne nestabilnosti. Prepoved splava pri ženskah statistično pomeni tudi povečano možnost depresije.
[2] V novem zakonu o prepovedi splava v Alabami kontracepcija ni omenjena. Pa vendar je Trumpova uprava leta 2017 želela prevzeti nadzor nad kontracepcijo, ko je predložila zakonodajo, ki bi delodajalcem omogočila, da na podlagi lastnega verskega prepričanja, tega dela zdravstvenega zavarovanja za njihove zaposlene ne rabijo plačati. To odločitev Trumpove uprave je januarja letos ustavil zvezni sodnik.
[3] Horga M, Gerdts C, Potts M The remarkable story of Romanian women’s struggle to manage their fertility Journal of Family Planning and Reproductive Health Care 2013;39:2-4. Dostopno na: https://srh.bmj.com/content/39/1/2.full
O avtorici: Nina Pejič
Nina Pejič je mlada raziskovalka in doktorska kandidatka (2017-2021) na Centru za mednarodne odnose ter asistentka na Katedri za mednarodne odnose (Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani). Leta 2017 je magistrirala iz Mednarodnih odnosov na isti fakulteti, v svoji magistrski nalogi pa se je ukvarjala s pokonfliktno spravo v okviru izobraževalnega sistema države. Predhodno je delala kot raziskovalka na Obramboslovnem raziskovalnem centru, kjer se je ukvarjala z normativnostjo, mirovnimi operacijami in preprečevanjem konfliktov. S slednjim raziskovalnim področjem – mednarodno varnostjo – se ukvarja tudi na tekočem doktorskem študiju. Njeno akademsko delo vključuje mongrafijo “Limits to the European Union’s Normative Power in a Post-conflict Society” (Springer 2018) in več znanstvenih člankov. Meni, da je enakost spolov presečna tematika vsakega raziskovalnega področja, zato je konec leta 2017 so-ustanovila Inštitut za proučevanje enakosti spolov (IPES).