Kdo ste in kako vas vidijo drugi?

Pred kratkim sem nehala poslušati komercialne radie med vožnjo z avtomobilom. Radio dnevno doseže več kot 70 odstotkov Evropejcev, 86 odstotkov svetovnega prebivalstva dnevno posluša program na radiu. Jaz med njimi nisem več, ker me enostavno motijo stereotipi, ki se jih radijski voditelji ter voditeljice, z redkimi izjemami, dnevno poslužujejo. V to kategorijo padejo seveda tudi preživete šale, ki jih kot milenijka zagotovo ne želim več poslušati: kako se izogniti prepiru z ženo, ko po dolgem dnevu prideš domov? To ne predpostavlja zgolj tega, da bo žena iz službe prišla domov prva, temveč tudi to, da smo prepirljive. Možu nikoli ne damo njegovega prisluženega miru, le težimo mu – po tem, ko se po težkem dnevu vrne v domače kraljestvo. To je znano dejstvo, očitno, posebej med starejšo moško populacijo radijskih voditeljev in njihovih sovoditeljic (na žalost so ženske voditeljice na radiju še vedno redkejše), ki se jim ob teh že resnično dolgočasnih vsebinah ustrežljivo hihitajo.

 

Moški imajo po prepričanju naše družbe pač resnično dober smisel za humor, hkrati pa so še pravični, racionalni in mirni. Ženske so po prepričanju širše družbe večkrat označene kot lepe, tečne in… vibrantne.

 

Znanstveniki Univerze v Kopenhagnu so uporabili umetno inteligenco za pregled 3,5 milijona knjig – 11 milijard besed – in navedli najpogostejše pridevnike, ki se pripisujejo ženskam ter moškim. Pridevniki pripisani ženskam so bili najpogosteje povezani s fizičnim izgledom, pridevniki pripisani moškim pa z vedenjem. »Lepa« in »seksi« sta dva najpogostejša pridevnika, s katerim so opisane ženske, »pravičen«, »racionalen« in »pogumen« pa opisujejo moške.

 

Ogromno količino knjig so pregledali prav z namenom ugotoviti, ali obstaja razlika med vrstami besed, ki opisujejo moške in ženske v angleški literaturi. Iz rezultatov je razvidno, da so pridevniki, namenjeni ženskam, besede za videz, pridevniki namenjeni moškim pa so besede, ki opisujejo obnašanje in značajske lastnosti. Tako so tudi statistično potrdili nekaj, česar se verjetno vsi na neki ravni tudi zavedamo. Njihova analiza kaže, da so negativni pridevniki povezani s telesom kar petkrat pogosteje uporabljani za ženske kot za moške. Pozitivni in nevtralni pridevniki, ki se nanašajo na telo in videz, se ob besedah za ženske (npr. hči, žena, mama, stevardesa itd.) pojavljajo dvakrat pogosteje.

 

Nekatere izmed identificiranih besed, ki se uporabljajo za ženske ter moške:

Vir: weforum.org

 

Ženske so torej v naši literaturi opisane kot lepe, prekrasne, plodne, seksi, vibrantne, živahne, ‘tečne’ oz. godrnjave (nagging), moški pa kot pravični in nepravični, zanesljivi in nezanesljivi, racionalni, mirni, pogumni, častni, surovi. Upam, da smo s takimi pridevniki zadovoljni, ustvarjamo jih namreč mi, vsakodnevno.

 

Takšne in podobne zaključke o tem kakšni naj bi bili, tako ženske kot moški, vsak dan beremo, poslušamo in začutimo okoli sebe. Kalupne stereotipne podobe nas ženejo k doseganju lepotnih standardov, preprečujejo izražanje naših čustev, nas zapirajo v določena obnašanja, nas označijo kot preostre, prenežne, preživahne in pre-nekaj.

 

Kdo pa zares smo? Kdo zares ste? Kaj si želite biti? Nismo enodimenzionalni, kot nas opisujejo zgodnje besede: vsak(a) izmed nas je občasno godrnjav(a), len(a), pa tudi zanesljiv(a), odločen(na), pogumen(na). Vse te lastnosti se med seboj prepletajo in ‘udarijo’ na plan v določenih trenutkih – mi pa jih občasno skrijemo, zaradi pričakovanj ljudi okoli nas in zaradi slik, ki smo jih skozi leta ustvarili sami o sebi, o tem, kakšni bi morali biti. Sama si želim svobode – samostojnosti odločanja o svojem življenju in prepuščanje trenutkom, v katerih sem lahko odkrito jaz: občasno godrnjava, občasno pogumna in včasih prestrašena, ob vikendih vibrantna in čim večkrat radovedna, vedoželjna, častna ter pravična – kot vi, unikatna in neponovljiva mešanica stalno spreminjajočih se lastnosti, čustev in občutkov. Naj nam te svobode ne vzamejo niti preživeti radijski voditelji.

 


O avtorici: Nina Pejič

Nina Pejič je raziskovalka in doktorska kandidatka (2017-2021) na Centru za mednarodne odnose ter asistentka na Katedri za mednarodne odnose (Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani). Leta 2017 je magistrirala iz Mednarodnih odnosov na isti fakulteti, v svoji magistrski nalogi pa se je ukvarjala s pokonfliktno spravo v okviru izobraževalnega sistema države. Predhodno je delala kot raziskovalka na Obramboslovnem raziskovalnem centru, kjer se je ukvarjala z normativnostjo, mirovnimi operacijami in preprečevanjem konfliktov. S slednjim raziskovalnim področjem – mednarodno varnostjo – se ukvarja tudi na tekočem doktorskem študiju. Njeno akademsko delo vključuje mongrafijo “Limits to the European Union’s Normative Power in a Post-conflict Society” (Springer 2018) in več znanstvenih člankov. Meni, da je enakost spolov presečna tematika vsakega raziskovalnega področja, zato je konec leta 2017 so-ustanovila Inštitut za proučevanje enakosti spolov (IPES).