V zadnjem času se je v javnosti ponovno razmahnilo sovraštvo do vsega, kar ne spada v tradicionalne okvire heteroseksualne realnosti, ki jo narišejo zahodni, beli moški. Komaj smo si v mislih racionalizirali šovinistične napade na poskuse uporabe spolno nevtralnega jezika na javnih mestih (v internih pravilnikih Filozofske fakultete), ko se je usula, v skrb za prihodnost naroda usmerjena – kot je navada v teh diskurzih – primitivna govoranca o straniščih, ki jih lahko uporabljajo vsi. Ja, vsi, ne samo ženske ločeno in moški ločeno, ampak vsi, tudi tisti ki se ne identificirajo kot ženske ali moški.
A pojdimo lepo od začetka. Kar nekaj časa pred Fakulteto za družbene vede, so skupne sanitarije uvedli že na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani. Ker takrat takšnih burnih odzivov ni bilo moč zaznati, moramo opozoriti, da se najbrž veliko kritik na račun vodilne družboslovne znanstveno-raziskovalne ustanove v tej državi, ki preprosto mora – ker je njeno poslanstvo v teh prelomnih časih na neenakosti opozarjati, jih reflektirati in preučevati – skriva v nizkem ugledu, ki ga fakulteta v nekem delu javnosti uživa. Javna diskreditiranja Fakultete za družbene vede (FDV) imajo v javnosti veliko podpore tudi v delu slovenske politične elite, in to ne glede na to, da je ravno FDV izobrazila večino političnih veljakov naše države, ki imajo danes diametralno nasprotna stališča o temeljnih demokratičnih konceptih, kar je samo po sebi dokaz, da je očitano učenje rdečega enoumja na Kardeljevi ploščadi, najmanj neuspešno, če že ne popolnoma izmišljeno. S tem ko je FDV takšna stranišča uvedla in očitno dregnila v kalno vodo neenakosti, nestrpnosti in diskriminacije do vseh, ki moškosti ne enačijo z lulanjem v stoje, je upravičila svojo vlogo. Družbi in njenim članom je fakulteta nastavila ogledalo, opozorila je na široko moč silnic patriarhata, ki se ob vsakem poizkusu formiranja alternative, ki vključuje in spoštuje vse, postavi v navidezno bran in skrb za naše družine, naše ženske in našoprihodnost, in kar je morda celo najbolj pomembno – fakulteta je aktivno posegla v izgradnjo demokratične skupnosti, ki temelji na enakosti (vseh) spolov. Skupna stranišča so namreč namenjena vsem, tudi tistim, ki se ne identificirajo v klasični binarni delitvi spolov, s čimer jim je dodeljeno simbolno priznanje za njihov obstoj in možnost ter pravice vsaj prostorsko enakovrednega opravljanja fizičnih potreb. Stranišča so ločena s kabinami, kar pomeni, da v praksi pravi moški in prave ženske med preživljanjem časa na straniščih naj ne bi bili opazovani ali kako drugače zlorabljeni s strani novodobnih motilcev tradicionalnih spolnih vlog, ki postajajo najnovejša žrtev seksističnih diskurzev po vsem svetu. Zakaj bi nas ta stranišča potemtakem sploh tako motila in nas ogrožala? Ali ne skriva ravno argumentacija, ki tovrstno ureditev kritizira, ker so iz nje izvzeti pisoarji (ki so odstranjeni ravno zato, da se ne posega v intimo tistih, ki bi jih uporabaljali kot pravi moški), očitnega vzroka nastanka javnih stranišč kot temeljnih prostorov spolnega segregiranja in pisoarja kot iznajdbe, ki je to ločevanje v javnosti omogočilo?
Da je spolna segregacija na primeru javnih stranišč kulturni konstrukt sodobnosti, nam ne kaže samo dejstvo, da v zasebnosti naših domov vsi spoli v večini uporabljamo eno stranišče, ampak tudi zgodovina nastanka in ločevanja javnih sanitarij. Da ni v odvajanju ali uriniranju nobene biološke razlike, ki bi priporočala takšna ločevanja po spolu kaže podatek, da je šele v letu 1739 nek gostilničar v Parizu uvedel ločena stranišča po spolu, medtem ko so to v ZDA prvič zabeležili šele 100 let kasneje.
In kdaj ter zakaj je nastal pisoar? Konec 19. stoletja so prvič uporabljeni pisoarji, ki so obveljali kot za moške primernejša oblika uriniranja, ki je dobila mesto v moških javnih straniščih. Začetek industrijske revolucije, ki je pomenil začetek aktivnega ločevanja med zasebnostjo in javnostjo, je torej pomenil tudi nov zalet v procesu reproduciranja spolne razlike. Kot je leta 1977 v prispevku Arangements between the Sexes zapisal že Erving Goffman, so vsi javni prostori (z izjemo veleblagovnic) ustvarjeni po meri moških, ravno prostori javnih stranišč pa so predstavljeni kot posledica razlike med spoloma, namesto kot eden izmed vzrokov reprodukcije te razlike. Čez čas so ta stranišča postajala še bolj različna, ker so bila namenjena ne le utrjevanju spolne razlike, ampak še aktivnemu proizvajanju mitološke predstave o naravni potrebi po ženskem lepotičenju ter po ženskem druženju, ki so rezultirale v večjih in bolj urejenih, lepše opremljenih straniščih za ženske. Ker pravimmoškim je seveda vseeno v kakšnem okolju urinirajo, oni to na hitro opravijo, potem pa hitijo naprej reševati svet. To ločevanje, ki je v začetkih (podobno kot lahko poslušamo tudi danes) skrbelo tudi za žensko krepost in njeno skrivanje spolnih organov (od tod tudi obiski stranišč, ki jih ženske opravljajo skupaj) se je razširilo, kot pravi Goffman, še na mnoga druga področja: od ločevanja poučevanja športne vzgoje, ločevanja barov, ločevanja v bazenih, fitnesih in drugod.
Če pa koga moti, da si ženske tudi na (javnih) straniščih menjujemo higienske vložke, tampone ali menstrualne skodelice, se mora najprej vprašati zakaj pravzaprav ga to moti do te mere, da bi ženske zaradi mesečnega krvavenja morale biti stigmatizirane in odmaknjene v neke zakotne sobice, kjer bi z menstrualno krvjo, vložki in tampone na hitro in na skrivaj opravile. Veliko nam o naši družbi pove, da je več pozornosti javnost namenila opozarjanju na več časa, ki ga ženske (tudi zaradi menstruiranja, bojda) preživljamo na javnih straniščih, kar naj bi govorilo v prid binarnim straniščem, kot, da bi opozorili na to, da pri nas velja 22-odstotni davek na nujne (!) ženske higienske dobrine, ki niso namenjene nikakršnemu luksuzu.
Na stranišča zahajamo vsi, zrela demokratična skupnost bi morala prenesti obstoj javnih skupnih stranišč, ki jih lahko, glede na svoje potrebe in spolne identifikacije, uporabljali vsi spoli naenkrat. Ker nam je potreba po uporabi stranišč skupna. Obiskovanje stranišč nikomur ne bi smelo odvzemati ničesar, niti ne bi smelo utrjevati spolnih vlog, ki bi morale biti že davno preživete. Ste doma kaj manj moški, če nimate pisoarja, če se pred vami na stranišče usede vaša partnerka, za njo pa še vaš homoseksualni sin ali otrok, ki se identificira kot trans oseba?
[1] Anonimni komentar pod novico o uvedbi širih skupnih stranišč na Fakulteti za družbene vede.
O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije
Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo.