Intervju s Hano Košan, strokovno vodjo programa preprečevanja deložacij pri društvu Kralji ulice
Hana, za začetek bi te prosila, da na kratko poveš, s čim se ukvarjaš in kakšno je tvoje delo.
Sem socialna pedagoginja in sem zaposlena na društvu Kralji ulice. Sodelujem tudi na Pedagoški fakulteti na Oddelku za socialno pedagogiko, kjer pokrivam teme kot so brezdomstvo, delo z družinami, in skupnostno delo. Na Kraljih ulice sem strokovna vodja programa preprečevanja deložacij, se pa ukvarjam tudi z nastanitveno podporo, z družinami in terenskim delom. Zadnje čase je moj fokus tudi na ženskih brezdomkah. V nastajanju je tudi doktorat, kjer se osredotočam na raziskovanje prožne podpore brezdomnim družinam – ko govorimo o brezdomnih družinah so to pogosto enostarševske družine, najpogosteje matere z otroki.
Brezdomstvo je pomemben socialni problem. Zdi se, da se veliko odgovornosti prelaga na razne nevladne organizacije in društva, za področje brezdomstva pa je vaše društvo nedvomno izjemnega pomena (kar smo še dodatno videli v času korona krize, ko ste reševali stiske brezdomcev in brezdomk pri iskanju zavetišč, medtem ko smo bili ostali doma). Kako dobro je v Sloveniji naslovljena problematika brezdomstva?
Tako je, večina vseh dejavnostih, ki so usmerjene v brezdomstvo, se odvija v okviru nevladnih organizacij. Mi besede »brezdomstvo« ne zaznamo v predpisih oziroma v zakonih. To besedo najdemo v stanovanjskem zakonu, ko govorimo o tem, da je potrebno omogočiti dostop do stanovanj najranljivejšim skupinam, kjer so nato našteti mladi, starejši, brezdomci idr. O brezdomstvu pa sicer govorimo v povezavi s socialno varstvenimi programi, ki jih pokriva Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ).
Pri nas pogosto govorimo o reševanju problema brezdomstva, za preprečevanje pa nimamo nobene strategije. Ravno zato bi morali v Sloveniji sprejeti nacionalno strategijo, pri čemer bi sodelovali različna resorna ministrstva, saj je vprašanje brezdomstva zelo kompleksno. To vprašanje je absolutno socialno, vendar je ključen tudi (ne)dostop do varnih, trajnih in cenovno ugodnih stanovanj oziroma namestitev. Tukaj nista pomembna samo MDDSZ in Ministrstvo za zdravje, ampak tudi Ministrstvo za okolje in prostor, s svojo stanovanjsko politiko. Zadnje čase, ko vidimo kaj se dogaja na nepremičninskem trgu na področju oddaje stanovanj, opažamo, da je dostopnost vedno bolj otežena. Samski in delavski domovi so včasih še lahko ponudili opcije za ljudi, ki so bili na cesti, zdaj pa se spreminjajo v hostle, hotele, stanovanja pa se spreminjajo v airbnb stanovanja. Pogosto se zgodi, da če želijo ljudje cenovno dostopna stanovanja, dobijo neke »luknje« v Ljubljani. Ali pa na primer nekje na Rakovi Jelši, kjer nekateri domovi nimajo niti elektrike niti vode. Mi se trudimo, da bi ozaveščali in opozarjali na ta problem, ki pa se na žalost samo poglablja.
Kakšnih izboljšav si želite v društvu?
Področij, na katerih si želimo izboljšav, je več. Eno je financiranje, saj nismo mala organizacija in denarja ni dovolj. Počnemo veliko stvari in nas skrbi, kaj bo ta situacija korona krize prinesla. Za nove programe, ki se nam zdijo nujni potrebni, verjetno ne bo denarja. V našem društvu smo si na splošno sicer dobro vzpostavili mrežo sodelovanja in so nas vzeli kot resne sogovornike. V času epidemije pa se je pokazalo, da je sodelovanje med socialnim in zdravstvenim področjem še vedno zelo slabo. Ko govorimo o brezdomnih osebah je pogost preplet kompleksnih težav in te so povezane s področjem socialnega varstva ampak tudi s področjem zdravstva, npr. fizične težave, psiho-socialne težave in težave v duševnem zdravju. Tega sodelovanja ni, si pa tega izjemno želimo. V času epidemije se je zdravstvo zaprlo za vse nas, zdaj pa si predstavljajmo, kako je to za osebe, ki so brezdomne. Dostopnost do zdravstva je še vedno zelo neenaka, veliko je stigem in ljudje ne hodijo k zdravniku, čeprav imamo programe, ki so financirani s strani ministrstva. Ključno bi bilo ministrstva povezati, da bi sofinancirala programe, kjer lahko dobiš, na primer, socialno delavko ali delavca za pogovor in v isti ustanovi še zdravstveno ambulanto. Takšni programi v tujini dobro funkcionirajo.
Ali beležite številke brezdomnih oseb v Sloveniji in kako ugotavljate te številke? Kakšno je razmerje moških in žensk med brezdomnimi osebami?
Smo ena izmed držav, kjer število brezdomnih oseb narašča. V našem prostoru nismo naredili nobene resne študije, imamo pa sicer neke pilotne raziskave, ki so bile narejene že pred davnimi leti. Posledica tega je, da ne operiramo s pravimi številkami. 10. oktober je svetovni dan brezdomstva in takrat Inštitut za socialno varstvo objavi številke uporabnic in uporabnikov, ki jih mi beležimo na naših programih. Ta številka je drugačna od številke, ki jo izda naše krovno društvo. Mi govorimo o številki nekje okrog 7.000 brezdomnih oseb v Sloveniji, ministrstvo, oziroma Inštitut za socialno varstvo pa govori o približno 4.000 brezdomnih osebah. Številke pridobivajo izključno iz podatkov, ki jih mi pošiljamo na ministrstvo oz. financerjem. Težko natančno rečem, kakšno je razmerje med moškimi in ženskami. Po grobi oceni pa je od vseh brezdomnih oseb približno četrtina žensk.
Mi poudarjamo, da beležimo vse ljudi, ki prihajajo v dnevni center, vendar so številke brezdomnih oseb zagotovo vsaj dvakrat višje od teh. Veliko je namreč oseb, ki ne pridejo k nam, jih pa vidimo na terenu. Potem je tu še kar nekaj ljudi, ki živijo v nekih manjših krajih in se jih ne jemlje kot brezdomne osebe. Na Kraljih ulice so številke višje, ker mi brezdomstvo razumemo v širšem kontekstu. Vzeli smo definicijo ETHOS. Pravi, da brezdomna oseba ni samo tista, ki spi na cesti in nima strehe nad glavo (rough sleeping). Brezdomna oseba je tudi tista, ki nima stanovanja, to pomeni, da živi v zavetiščih, v zapuščenih hišah, konec koncev tudi v nastanitvenih podporah, npr. v varnih hišah. Tukaj nikakor ne gre za neko dolgoročno namestitev.
Imamo pa še dve kategoriji: ena govori o negotovem bivanju, druga pa o neprimernem bivanju. Negotovo bivanje so varne hiše, materinski domovi, tudi zapori in psihiatrične bolnišnice. Številni ljudje, ki zapustijo te institucije, nimajo doma, kamor bi se lahko vrnili. Neprimerno bivanje pa je recimo to, ko ljudje živijo v vlažnih, neurejenih, kletnih stanovanjih. Med brezdomne ljudi uvrščamo tudi tiste, ki živijo brez najemne pogodbe. To se je v času epidemije pokazalo kot dejstvo in kot res ogrožajoče. Če ti živiš v stanovanju brez pogodbe, te lahko lastnik stanovanja čez noč vrže ven in to se je tudi dogajalo. Mi smo dobili kar nekaj klicev ljudi, ki nikoli prej niso imeli izkušnje z brezdomstvom. Med njimi so tudi ljudje, ki nimajo socialne mreže in podpore in je bilo nemogoče dobiti stanovanje v tem negotovem času, tudi če so imeli prihodke.
Kateri so dejavniki, ki zmanjšujejo možnost za zagotovitev strehe nad glavo ter povečujejo verjetnost brezdomstva? Katere dejavnike bi še posebej izpostavila pri brezdomstvu žensk?
Dejavniki, ki vplivajo na to, da oseba postane brezdomna so npr. disfunkcionalna primarna družina, nizka stopnja izobrazbe, absolutno tudi revščina. Potem tudi zdravstvene težave posameznikov, ki mogoče same po sebi ne bi privedle do brezdomstva. Ko se prepletejo te osebne okoliščine in k temu dodamo še družbene mehanizme, ki tega ne rešujejo, ti ljudje padejo skozi sistem. Ključen moment pri brezdomstvu je tudi pomanjkanje socialne podporne mreže. Mislim pa, da je ravno izkušnja nasilja oziroma spolnih zlorab tista, ki zelo pomembno vpliva na to, da ženska postane brezdomka. To ne pomeni, da moški brezdomci nimajo takšnih izkušenj, ker jih zagotovo imajo, je pa ena ključna razlika – in to je ta, da so po navadi ravno ženske tiste, ki bežijo stran od nasilnežev v varne hiše ali druge ustanove.
V tujini opozarjajo na pereč problem vedno večjega števila brezdomnih žensk z otroki. Ta pojav je v porastu na Irskem, v Belgiji, tudi v Londonu. Po drugi strani se mi zdi, da je izguba doma in umik iz nevarnega okolja še dodatna travmatična izkušnja. Dejstvo, da imaš dom, ti daje do neke mere kontrolo nad lastnim življenjem in ko se izkaže, da je tvoj dom nevaren kraj zaradi nasilja, je to spet nova travmatična izkušnja. Obstoječi sistem je zelo nerazumevajoč do tega in tako ženske izgubijo vse mehanizme moči in kontrole, ki so jih prej imele. Tudi podoba brezdomne ženske je precej močna. S tem mislim na to, da je pogost pogled na ženske takšen, da bi morale imeti neke »strategije«, kako se soočati s situacijo nasilja nad njimi, kako skrbeti za otroke itd. Se pravi, da so na delu pogosti spolni stereotipi o vlogi in nalogi določenega spola. Hitro se zgodi, da ženske ostanejo same in v revščini ter brez podporne mreže.
Ženske, ki k nam prihajajo imajo torej v približno 90 % izkušnjo hudega nasilja oziroma je njihovo življenje prežeto z nasiljem. Gre za nasilje že iz primarnih družin, potem pa se nasilje nadaljuje v partnerskih odnosih. Nenazadnje je treba omeniti tudi strukturno nasilje, ki ga doživljajo ženske. Tuje raziskave kažejo, da zaradi nasilja, zlorab in travmatičnih izkušenj, potrebujejo ženske drugačne pristope. To pomeni, da potrebujejo prostore, kjer se bodo počutile varne, tako čustveno, psihološko kot tudi fizično. Pomembno se mi zdi, da je delo naših zaposlenih senzibilno do žensk oziroma spolno senzibilno, ker je to pogost razlog, da ženske ne prihajajo k nam. V zavetiščih imajo sobe samo za ženske, vendar če na primer prihaja tja pet moških in že dva meseca ni bilo nobene ženske, na neki razumski ravni seveda damo prostor brezdomnim moškim. Tako pač dela večina organizacij in smo tako naravnani. Raziskave pa kažejo, da ravno zaradi takšne naravnanosti pogosto ne nudimo varnih prostorov za ženske. Ključno je, da začnemo problematiko brezdomstva žensk naslavljati drugače. Nujno torej potrebujemo prostore, kjer so bodo ženske počutile varne, zaposleni pa moramo imeti znanja in orodja za pristop do te problematike.
Brezdomstvo žensk je pogosto prikritega značaja, ravno zato moramo temu posvetiti še dodatno pozornost. Kakšna je razlika med odkritim in prikritim brezdomstvom žensk?
Tako je, ženske brezdomke se pogosto skrivajo in govorimo o nevidnem brezdomstvu. Po pričevanjih naših žensk se po navadi začne tako, da so najprej doma, potem tam več ne morejo biti in gredo k babici ali teti oziroma k družinski članici ali članu. Pogosto se tudi to razdre in iščejo druge možnosti, to so po navadi prijatelji. Ker je težko živeti pri nekom na kavču tri mesece, hitro pride do konfliktov. Ženske si potem hitro najdejo neke partnerje, pri katerih ostanejo, vendar pogosto prehajajo iz enega v drugo razmerje. Ta razmerja so lahko fluidna, imamo pa tudi pare, ki so že dolgo skupaj. Pogosto pa je torej to prehajanje med partnerji; pomembno je razumeti, da je to način, kako ženske rešujejo svojo situacijo in ključno je, da se zavedamo te nevidnosti.
Hitro pa se zgodi tudi to, da ženske ostanejo na cesti. Večina žensk je na ulici izjemno skritih. Ko greš mimo parka, težko vidiš, da na klopci spijo ženske. Ženske se morajo skriti, ker je zelo velika možnost, da bodo žrtve nasilja, posilstev, groženj itd. Pogosto najdejo kotičke, kjer spijo in o tem nerade govorijo. Tudi kolegice in kolegi iz tujine poročajo, da ženske, ki spijo na javnih površinah pogosto skrivajo svoj spol. Brezdomne ženske so mi poročale, da pogosto spijo podnevi, ker je ponoči prenevarno. Zaradi travmatičnih izkušenj so pri ženskah pogoste psiho-socialne stiske in težave v duševnem zdravju, ki pa so večkrat povezane tudi z različnimi odvisnostmi. Gre za prepletene težave, naslavljanje teh težav pa je izredno kompleksno, saj institucije, ki so odgovorne za reševanje ene ali druge težave, pogosto prelagajo odgovornost ena na drugo. Gre za začaran krog in tega je vedno več.
Ali meniš, da so zaradi svojega brezdomstva ženske s strani širše družbe huje moralno stigmatizirane kot moški?
Absolutno. Menim, da smo manj tolerantni in imamo več predsodkov do brezdomnih žensk, kakor do brezdomnih moških. Pogosto slišimo, da bi morala ženska že malo potrpeti. Žensko pač povezujemo z domom in toplino, zato je še posebej stigmatizirana podoba matere z otroki. To se v naši družbi dojema kot popolnoma nesprejemljivo. O tem v našem prostoru praktično ne govorimo. O ženskih brezdomkah imamo predvsem dvojno podobo: na eni strani je podoba o »đankicah«, saj so pogosto aktivne uživalke nedovoljenih drog. Na drugi strani pa žensko brezdomko pogosto povezujemo s prostitucijo. Kako preživeti na ulici je povezano s tem, kako najlažje in najhitreje dobiti denar za drogo, kako ne ostati sama na cesti, kako si dobiti neko socialno mrežo in dobiti nekoga, ki ti bo na nek način nudil varnost. V večini primerov ženske poročajo o tem, da so cena za to spolne usluge; pogosto so v to tudi prisiljene. Cena, da te nekdo vzame v stanovanje, je pogosto grozljiva. To je njihova realnost.
Kako brezdomne ženske, s katerimi si v stiku, dojemajo svoje vsakdanje življenje? Kakšna pričevanja slišiš iz prve roke?
Zelo pogosto nam povedo, da poleg stanovanja in strehe nad glavo potrebujejo tudi pomoč in podporo pri predelovanju travmatičnih izkušenj. Vendar se tudi pri tistih, ki so že dobile stanovanje, ki imajo denarno pomoč in že začnejo iskati službo, hitro nekje zatakne. Pogosto pride do depresije. Dejstvo je, da šele, ko dobiš stanovanje, lahko razmišljaš o tem, kaj vse se ti je zgodilo. Ženske na cesti razmišljajo kam bodo šle, kje bodo spale, kaj bodo jedle in kje se bodo umile. Ko pa se posameznica stabilizira in dobi varno okolje, je nujno, da jim nudimo ustrezno psihološko in čustveno podporo.
Še ena stvar, ki ženskam otežuje življenje, je to, da se jih pogosto še dolgo drži etiketa bivše brezdomke. Ravno zato se pogosto želijo popolnoma umakniti iz okolja, kjer so jih ljudje poznali po tem.
Zakaj se ti zdi pomembna po spolu ločena obravnava brezdomnih oseb?
Pogosto dobivamo očitke na to temo, včasih se tudi človek vpraša o smiselnosti tega, pa vendar – mi imamo nastanitveno podporo in stanovanja. Če npr. ena ženska jasno govori o tem, da je bila neštetokrat žrtev posilstva in da ima takšne izkušnje z ulice, potem pa je v tem stanovanju en uporabnik, ki ji je storil kaj hudega, je več kot logično, da ne bo šla v to stanovanje. To ni vedno tako, včasih se izkaže, da so spolno mešana stanovanja v redu. Pomembno je torej, da mi poznamo njihove okoliščine in se glede na to prilagajamo ter iščemo rešitve. Strokovne delavke in delavci moramo imeti veliko znanja, ravno zato, da preprečujemo sekundarno viktimizacijo. Kolegice iz tujine so poročale, da so odprle dnevni center, ki je namenjen izključno ženskam, to pa se je izkazalo za več kot potrebno. V kratkem času je za vse ženske zmanjkalo prostora, kar pomeni, da so brezdomne ženske center prepoznale kot varen prostor, kjer se lahko iskreno pogovorijo o svojih težavah.
Poleg tega lahko rečem tudi to, da so programi in storitve na področju brezdomstva izrazito moško usmerjeni in prevladujoči. Ker imajo ženske drugačno izkušnjo brezdomstva, je to potrebno upoštevati pri snovanju in nudenju podpore.
Ali pogosto prihaja do nenačrtovanih ali nezaželenih nosečnosti pri brezdomnih ženskah? Kako se na društvu spopadate s tem?
Vsakič, ko nam naša uporabnica pove, da je noseča, je to še zmeraj velik šok. Nedavno smo imeli primer para, ki je prišel po nastanitveno podporo, ženska pa je bila noseča že pet mesecev. V takšnih primerih je potrebna intenzivna podpora, to pomeni, da se žensko v najkrajšem času odstrani z ulice in se išče varne nastanitve. Če so aktivne uživalke nedovoljenih drog, se pogosto povežemo z Oddelkom za detoksikacijo, tam pa jih tudi hitro sprejmejo. V takšnih situacijah odreagiramo zelo hitro. Večina žensk redko uporablja zaščito in če izhajamo iz tega, je med brezdomkami še vedno relativno malo nosečnosti. Mi skušamo čimbolj spodbujati pogovore o zaščiti, o obiskih ginekologov in ginekologinj, delimo kondome itd.
Ženske, ki so noseče, mi pogosto rečejo: »končno me bo imel nekdo rad«. Realnost pa je, da njihove otroke pogosto vzamejo in jih dajo v rejništvo ali v posvojitev. Zakonsko imajo matere pravico imeti stike z otroki, ampak se za vsak primer posebej določi pogostost in obliko stikov. Večkrat sem že spremljala primere naših mater in pogosto se mi zdijo smiselno urejeni. Včasih pa je tudi zelo težko. Prav je, da je sistem glede zaščite otrok rigiden, po drugi strani pa tudi ženske pogosto obupajo in rečejo, kaj vse bodo še morale dokazati, da bodo otroka dobile nazaj. Poznam primer matere, ki si je uredila življenje, ima stanovanje in službo za nedoločen čas. Glede otrok pa je še vedno edini korak to, da ji pustijo, da pri njej prespijo za vikend. Težko je postaviti meje, je pa dejstvo, da pogosto dajejo materam občutek, da so nesposobne in da ne bodo zmogle. Pogosto se pogovarjamo in jih motiviramo, da si (tudi) zavoljo otrok začnejo urejati življenje.
Da bova bolj pozitivno zaključili intervju, ki obravnava tudi reševanje problematike brezdomstva (žensk), bi te prosila za predstavitev kakšne dobre prakse iz tujine.
Edina država v Evropi, kjer število brezdomnih oseb strmo upada, je Finska. Razlog za to je zagotovo sprejetje nacionalne strategije, ki ureja področje brezdomstva. Pri njih se močno vlaga v podporna stanovanja, poleg tega pa imajo veliko podpornih programov, med drugimi tudi takšne, ki so namenjeni samo ženskam. Drug primer pa je posebna strategija za reševanje brezdomstva žensk, ki so jo pripravili v Londonu.
Intervju je opravila naša sodelavka in kolumnistka Mojca Suhovršnik.
Mojca Suhovršnik (1996, Slovenj Gradec) je diplomirana sociologinja ter profesorica pedagogike in andragogike, trenutno pa magistrska študentka sociologije kulture in pedagogike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Raziskovalna področja, ki jo posebej zanimajo, so sociologija spola, sociologija religije in pedagoška sociologija.