Refleksija na roman Normalni ljudje (Sally Rooney, Mladinska knjiga 2019)
»Na splošno ugotavljam, da moške precej bolj zanima omejevanje svobode žensk, kot uveljavljanje svoje, reče Marianne.
Mislim, če pogledaš, kako moški v resnici živijo, je prav žalostno, reče Marianne. Celoten družbeni sistem je v njihovih rokah, pa se zase ne spomnijo ničesar boljšega. Niti zabavajo se ne.«
Sally Rooney ni vzhajajoča zvezda, ona je mega zvezda. Njene knjige na valu navdušenja in v kratki dobi enega maha, prebirajo ne samo holivudske zvezde in zvezdniki, temveč tudi tisoči njenih oboževalcev in oboževalk po vsem svetu. Ne glede na njeno slavo in laskave opise in nazive, ki so ji podeljeni s strani širšega dela strokovno-kritiške literarne srenje (glavna britanska književna nagrada, irski roman leta, Costa za najboljši roman, knjiga leta po izboru knjigarn Waterstones, nominacija za Bookerjevo nagrado idr.), je za bralstvo morebiti najpomembneje, da se ustavi pri označitvi Sally Ronney za Jane Austin prekariata in, da na tej točki tudi začne razmislek o nas, o prebranem in o normalnem kot ga opiše avtorica.
Zgodba okoli katere se roman odvija ni nič novega in za povprečnega odjemalca kulturnih vsebin tudi nič presenetljivega – Connell je sin gospodinje, ki služi pri mami bogate Marianne, s katero Connell tudi hodi v šolo, a se tam zaradi njenega ekscentričnega obnašanja in posledičnega slovesa, pretvarja da je ne pozna: »V šoli se do ljudi vede z odkritim prezirom. Nobenih prijateljev nima in med malico na samem bere romane. Marsikdo jo prav sovraži. Oče ji je umrl, ko je bila stara trinajst let. Connell je slišal, da je zdaj baje umsko bolna ali kaj. Res pa je najbolj brihtna od vseh v šoli. Groza ga je ostati takole sam z njo, ampak obenem tudi fantazira, kaj bi ji rekel, da bi naredil vtis nanjo.« Iz skrivnih pogovorov za vrati bele vile, v kateri Marianne prebiva z nasilnim bratom in prestrašeno mamo, se med Connellom in njo rodi ljubezen. Celotno dogajanje se nato odvija na različnih etapah njunega odnosa in predvsem s spremembami njune zveze, ko se morata soočiti z okoliščinami kot so odhod na fakulteto, sprememba okolja, nova poznanstva, (ne)uspehi in (osebna) pričakovanja. Med vsemi temi novimi dejstvi v njunem življenju oba krmarita proti (Marianne) in stran od (Connell) normalnega življenja, kot da je to tisto, kar bi jima omogočilo srečo. Nikoli se ne znajdeta na isti točki, zato se njune poti od srednješolskega skrivanja bolj kot ne samo še v globino razhajajo. Na začetku, ko sta bila še sošolca je bil Connell del najbolj zaželene družbe v njihovem mestu, ki ji Marianne niti zdaleč ni pripadala, dajala je vtis, da si tega niti ne želi: »Za trenutek se mu zazdi mogoče obdržati oba svetova, obe verziji njegovega življenja, in se seliti iz ene v drugo, kot bi stopal skozi vrata. Lahko uživa spoštovanje takih, kot je Marianne, obenem pa je priljubljen v šoli, lahko si na skrivaj ustvarja mnenje o stvareh, nobenih sporov ni treba, nikoli mu ne bo treba izbirati med enim in drugim. Le malenkostno se mora sprenevedati, pa lahko živi popolnoma ločeni življenji in se mu nikoli ne bo treba soočiti s ključnim vprašanjem kaj naj s sabo in kakšen človek sploh je.« Njune poti se prvič ločijo ko Connell na maturantski ples ne povabi Marianne, ampak, da bi ugodil pričakovanjem njegovih prijateljev, za spremljevalko izbere Rachel Mokan, ki je v šoli priljubljena vsaj toliko kot on. Naslednjič se Connell in Marianne srečata na fakulteti, kjer so njune vloge prvikrat zamenjane: ona je družbeno zaželeno dekle v vezi z javnim zagovornikom holokavsta in kupom bogataških prijateljev, on pa osamljen fant, ki nikogar na zanima. Kmalu se zapleteta in Connell napreduje v status pribogataša: »človeka, ki mu za rojstni dan prirejajo zabave presenečenja in mu fine službe same padajo v naročje.« Connell in Marianne na naslednjih nekaj straneh živita v ljubezenskem razmerju, v varnem zavetju njenega stanovanja, beremo lahko o njegovem razmišljanju o njej, njuni ljubezni in njegovi moči nad njeno srečo. »Zlezel je nazaj v posteljo, k njej, in jo poljubil na lice. Prej, po filmu je bila žalostna, zdaj pa je bila srečna. Zmožen jo je bil osrečiti. Preprosto ji je lahko dal srečo, kot bi ji dal denar ali seks. Z drugimi ljudmi se je zdela vsa neodvisna in odmaknjena, ob njem pa je bila drugačna, drug človek. Bil je edini, ki jo je poznal takšno.« Ko se nam zazdi, da sta se junaka zgodbe postavila v pravilno ravnotežje začetne zgodbe, ki bi jima omogočila da skupaj dočakata smrt – da Connell z ljubeznijo rešuje Marianne, se njune poti po koncu izpitov ločijo in vsak od njiju pristane z drugim partnerjem. Marianne začne razmerje s spolnim sadistom Jamieyem, ki jo med seksom pretepa v čemer ona uživa, Connell pa se ustali s Helen, ki predstavlja pravo nasprotje Marianne, po njegovem je Helen namreč: »/…/ prijazen človek je, in Connellu počasi postaja jasno, da so mu dejansko vešč prijazni ljudje, da bi celo sam hotel biti tak. Vedel je, da spada k njej. Njun odnos je bil normalen, dober. Živela sta življenje, kot ga je treba živeti.« Ob opazovanju tega, kar je našel Connell in reflektiranju težavnih odnosov njene družine, ki Marianne zaznamujejo že od otroštva, se slednja naposled stre in Connellu prizna, da si tudi ona želi tega – (p)ostati normalna: »Ne vem kaj je narobe z mano, ponovi Marianne. Ne vem, zakaj ne morem biti taka kot normalni ljudje. Ne vem zakaj ne znam v drugih vzbuditi ljubezni. Mislim, da je z mano že od rojstva nekaj narobe.«
Če je Sally Ronney Jane Austin moje dobe, kaj to pomeni za mojo željo po odobravanju in življenju v varni coni konformizma, v kateri bi me skrbelo zgolj to, da sem priljubljena, všečna in čim bolj normalna? Smo ženske res tako krhka bitja, da še vedno verjamemo v to, da bo nas in našo travmatsko prtljago preteklosti (ki jo v življenju nosijo tudi moški, mimogrede) rešil samo On, ki nas bo ljubil in, s katerim bomo šele lahko normalne? Je normalno, da je srečna prihodnost našega življenja odvisna od želje nekoga drugega, če si nas zaželi za partnerico? So v tem smislu Normalni ljudje »univerzalna zgodba o razmerju moči v sodobnem partnerskem odnosu, v kateri se prepozna vsakdo od nas«? Kaj to pomeni, za sodobno dojemanje ljubezni, odnosa in predvsem vlogo ženske in njene svobode, želje in pravice živeti v skladu s svojo preteklostjo in želeno prihodnostjo? Je res Marianne v iskanju normalnosti, ki jo enači z željo po vzbujanju ljubezni v Drugih, arhetip sodobne ženske? Mislim, da ne. In njena pasivnost, v iskanju miru, pomiritve odvisne od nekoga drugega – kaj pa njene želje, kaj bi si ona želela postati in kakšnega človeka bi si ona zamišljala ob sebi? Res nekoga, ki se je dolgo sramoval njunega intimnega prijateljevanja? In kaj sploh je normalno življenje? In zakaj bi bila nenormalnost nekoristna in škodljiva? Suh jezik avtorice je gotovo dober prikaz opustošenosti modernih odnosov in instantnega življenja, ki ga je danes najbolj enostavno živeti – za zasloni in nad tipkovnico lahko ustvarjamo srečne podobe svojih žalostnih in izpraznjenih dni. Na našo srečo je univerzalna predvsem kompleksnost človeških odnosov – od trenutka, ko se dva odločita da bosta čez življenje poskusila iti skupaj, se jima pridružijo vse plasti vsega kar sta bila prej, vsega česar sta se bala prej in vsega kar si želita. Ženske bi morale imeti močan glas – da se uprejo tistim, ki jih nadlegujejo, ponižujejo in zlorabljajo ter da izrazijo in zahtevajo življenje tudi po svojih željah. Normalno ali nenormalno.
O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije
Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo.