Kako mladi danes doživljajo duševno zdravje? Zakaj o stiskah pogosto ne govorijo – tudi takrat, ko vedo, kam po pomoč? In kakšno vlogo imajo pri tem šola, vrstniki ter širše družbene norme?
Na ta vprašanja smo iskali odgovore v okviru projekta VITA, in sicer z izvedbo celostne raziskave z mladimi in pedagoškimi delavci_kami v sekundarnem izobraževanju v Sloveniji, zasnovane kot kombinacija kvantitativnega (anketni vprašalnik) in kvalitativnega (fokusne skupine) pristopa. V ospredju je bilo izhodišče, da duševno zdravje mladih ni zgolj individualno vprašanje, temveč rezultat kompleksnega prepleta vsakodnevnih pritiskov, socialnih odnosov, institucionalnih praks in širših družbenih norm. Med njimi imajo posebno vlogo spolni stereotipi, ki pomembno določajo, kaj je v določenem okolju prepoznano kot legitimno doživljanje in sprejemljiv način izražanja čustev. Prav ta preplet individualnih izkušenj in družbenih pričakovanj se je skozi raziskavo pokazal kot ključen za razumevanje, zakaj duševne stiske mladih pogosto ostajajo neizrečene, neprepoznane ali napačno interpretirane.
Mladi: visoka razširjenost stisk, nizka stopnja iskanja pomoči
Rezultati med mladimi najprej razkrivajo izrazit razkorak med razumevanjem duševnega zdravja in dejanskim vedenjem. Čeprav 94 % mladih duševno zdravje prepoznava kot vsaj enako pomembno kot fizično in jih 67 % navaja, da vedo, kam se obrniti po pomoč, jih 61 % še vedno meni, da je pogovor o duševnih težavah še vedno povezan s sramom.
Ta razkorak se dodatno zaostri ob vpogledu v dejanske izkušnje: 63 % mladih poroča o občutkih žalosti ali brezupa, 53 % o težavah s spanjem in 45 % o dolgotrajni tesnobi ali napetosti, vendar je ob tovrstnih stiskah strokovno pomoč v dejansko zadnjem letu poiskalo le 8 % mladih. Stiske so tako razširjene, vendar ostajajo večinoma neformalne, individualizirane ali omejene na vrstniške odnose.
Pomemben del teh vzorcev je povezan s spolnimi normami. Čeprav večina mladih prepoznava, da družba od fantov in deklet pričakuje različne načine izražanja čustev (86 %), so ta prepričanja hkrati tudi internalizirana. Tako 60 % mladih še vedno meni, da so dekleta bolj čustvena, pri čemer kar 54 % fantov (v primerjavi z 29 % deklet) meni, da dekleta s čustvi pretiravajo. Na drugi strani 43 % fantov (v primerjavi s 15 % deklet) meni, da so fantje psihično močnejši, 35 % fantov (v primerjavi z 8 % deklet) pa, da bi morali fantje svoje težave reševati sami. Še bolj izrazit je podatek, da 36 % fantov še zmeraj meni, da je jok pri fantih znak šibkosti.
Ti vzorci kažejo, da fantje v večji meri internalizirajo norme, ki omejujejo izražanje ranljivosti, kar se neposredno odraža tudi v zaznavi iskanja pomoči: 67 % mladih meni, da se fantje težje odločijo poiskati pomoč, pri čemer je to prepričanje še izrazitejše prav med fanti (73 %). Spolni stereotipi tako ne delujejo le na ravni prepričanj, temveč kot mehanizem, ki strukturira, katere stiske postanejo vidne in katere ostajajo skrite.
Pedagoški delavci_ke: visoka zaznava problema, omejena sistemska podpora
Pedagoški delavci_ke soglasno zaznavajo porast duševnih stisk: 87 % jih meni, da se je obseg stisk v zadnjih letih znatno povečal, pri čemer jih 61 % ocenjuje, da so postale ena osrednjih težav v srednješolskem prostoru. Večina jih prepoznava tudi njihove širše posledice – 91 % vpliv na socialne odnose, 87 % na učni uspeh – kar kaže, da duševno zdravje ni razumljeno kot individualni problem, temveč kot dejavnik, ki vpliva na celotno delovanje šolskega in širšega družbenega prostora.
Kljub temu pa se pri prepoznavanju in obravnavi stisk kažejo izrazite omejitve. Kar 93 % pedagoških delavcev_k meni, da nekatere oblike stisk ostajajo skrite, 83 % pa, da jih je težko pravočasno prepoznati. V praksi se tako pogosto zanašajo na lastno intuicijo (87 %), kar kaže na visoko individualno odgovornost, a hkrati na pomanjkanje sistematičnih, standardiziranih pristopov. Hkrati pedagoški delavci_ke zaznavajo tudi izrazite razlike v načinih izražanja stisk med fanti in dekleti: več kot polovica jih meni, da dekleta pogosteje izražajo stisko na način, ki je za učitelje_ice hitro prepoznaven (54 %) in da pri dekletih lažje odpirajo teme, povezane z notranjimi občutki (52 %). Takšna diferenciacija kaže, da njihova presoja ni nevtralna, temveč oblikovana skozi spolno zaznamovane interpretativne okvire. To potrjuje tudi podatek, da se približno 20 % učiteljev_ic še vedno strinja, da je agresivno vedenje pri fantih normalen del odraščanja, 24 % pa meni, da so dekleta bolj čustvena in zato potrebujejo več podpore.
Ta razkorak se dodatno kaže na ravni organizacije: 57 % pedagoških delavcev_k meni, da je obravnava stisk pogosto prepuščena individualni presoji, 40 % jih opozarja na nejasnosti glede odgovornosti, 48 % pa na pomanjkanje jasnih meril za ukrepanje. Hkrati skoraj polovica poroča o občutku preobremenjenosti pri delu z mladimi (50 %), kar kaže, da duševno zdravje mladih ni le vprašanje podpore dijakom_njam, temveč tudi vprašanje podpore tistim, ki z njimi delajo.
Ta razkorak med visoko zaznavo problema in omejenimi možnostmi za njegovo sistematično obravnavo se jasno odraža tudi v percepcijah mladih. Le 27 % mladih meni, da se v razredu lahko odkrito pogovarjajo o “težjih” temah, še manj – 23 % – jih ocenjuje, da učitelji_ce znajo prepoznati različne stiske. Posledično kar 72 % mladih meni, da bi pomoč lažje poiskali izven šole, kar kaže na nizko raven zaznane varnosti in zaupanja v institucionalni okvir. Kvalitativni uvidi to sliko dodatno poglabljajo: mladi pogosto izpostavljajo strah pred stigmatizacijo, izpostavljenostjo pred vrstniki ter izgubo nadzora nad informacijami. V takšnem kontekstu šola, kljub svoji formalni vlogi podpornega okolja, ni nujno zaznana kot varen prostor za razkrivanje ranljivosti, temveč kot prostor, kjer so socialna tveganja (npr. “označenost”, razkritje, nerazumevanje) lahko višja kot koristi iskanja pomoči.
Družbena aktivacija kot zaščitni dejavnik
V tem kontekstu se kot pomemben protiutež tveganjem, povezanim z duševnimi stiskami, dosledno kaže družbena aktivacija mladih. Kvantitativni podatki razkrivajo jasno razliko med mladimi, ki so vključeni v aktivnosti, in tistimi, ki niso: med neaktivnimi jih 84 % poroča o šolskem stresu (v primerjavi s 70 % med vključenimi), 61 % o težavah s spanjem (v primerjavi s 50 %), 31 % o umiku iz družbe (v primerjavi s 26 %) ter 10 % o samopoškodovanju (v primerjavi s 6 %). Ti podatki kažejo, da vključenost sicer ne odpravlja stisk, vendar pomembno vpliva na njihovo intenzivnost in socialne posledice.
Vendar pa ta zaščitni učinek ni nevtralen, temveč je tesno prepleten s spolno zaznamovanimi vzorci vključevanja in izražanja stisk. Na eni strani so fantje bistveno pogosteje vključeni v strukturirane oblike aktivnosti, zlasti šport (71 % fantov v primerjavi z 49 % deklet), kar jim omogoča socialno sprejemljive načine razbremenjevanja, ki so skladni z normami aktivne, telesno usmerjene moškosti. Na drugi strani dekleta pogosteje ostajajo izven organiziranih oblik aktivacije (32 % deklet ni vključenih v nobeno dejavnost, v primerjavi z 11 % fantov), hkrati pa pogosteje poročajo o internaliziranih oblikah stisk, kot so tesnoba in žalost. To kaže, da dostop do zaščitnih mehanizmov ni le vprašanje priložnosti, temveč tudi vprašanje tega, kako so te priložnosti strukturirane in katere oblike participacije so za posamezne skupine sploh dostopne ali legitimne. Občutek pripadnosti, ki ga kot ključen dejavnik dobrega počutja prepoznava 81 % mladih, se tako ne vzpostavlja v praznem prostoru, temveč znotraj že obstoječih socialnih norm.
Tudi pedagoški delavci_ke to povezavo jasno prepoznavajo: več kot 80 % jih participacijo povezuje z večjo psihološko stabilnostjo, občutkom učinkovitosti in pripadnosti. Vendar hkrati kar 84 % opozarja, da se v aktivnosti vključuje predvsem ožji krog že motiviranih in samozavestnih mladih. Posledično mladi,, ki odstopajo od dominantnih norm – bodisi fantje, ki ne ustrezajo idealu čustvene zadržanosti in tekmovalnosti, bodisi dekleta, ki se ne vključujejo v socialno pričakovane oblike participacije – lahko ostajajo izključeni iz teh prostorov, čeprav bi prav oni od njih potencialno največ pridobili. V tem smislu družbena aktivacija ni zgolj zaščitni dejavnik, temveč tudi prostor, kjer se obstoječe spolne in druge socialne neenakosti lahko reproducirajo ali presežejo. Njena vloga pri duševnem zdravju mladih je zato odvisna od tega, ali je zasnovana na način, ki aktivno vključuje raznolike oblike sodelovanja in prepoznava različne potrebe mladih.
Aktivnosti projekta VITA sofinancira Ministrstvo za javno upravo v okviru javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2025. Ta objava odraža izključno mnenja avtorja in nikakor ne predstavlja uradnega stališča Ministrstva za javno upravo.