Začnimo s statističnimi dejstvi. “V letu 2016 je bilo v Sloveniji 817.000 delovno aktivnih prebivalcev, od tega je bilo 370.000 ali 45 % žensk. 275.000 delovno aktivnih prebivalcev Slovenije je imelo terciarno izobrazbo, od tega 59 % žensk. Višje- in visokošolsko izobražene ženske so za svoje delo prejele mesečno povprečno 2.146 EUR bruto, kar je bilo 450 EUR manj, kot so prejeli moški z enako izobrazbo. Revščina grozi v Sloveniji več ženskam kot moškim. Stopnja tveganja revščine je bila med ženskami v letu 2016 15,2-odstotna, med moškimi pa 12,5-odstotna. Razmeroma veliko razliko med spoloma ustvarja predvsem stopnja tveganja revščine med starejšimi ženskami. Med ženskami, starimi 65 ali več let, je bila stopnja tveganja revščine 22,5-odstotna, med starejšimi od 74 let pa celo 26,6-odstotna” (Statistični urad RS).
Nadaljujmo z orisovanjem širšega družbeno-političnega konteksta ideje o enakosti spolov, ki predstavlja enega izmed temeljnih načel Evropske unije, pri čemer je spodbujanje enakosti pri odločanju eden izmed glavnih ciljev Evropske listine o ženskah. Evropska komisija je leta 2011 izvedla raziskavo na podlagi katere je ugotovila, da je samo ena izmed sedmih članov upravnega odbora najpomembnejših evropskih družb ženska. Takrat podpredsednica Evropske komisije in komisarka za pravosodje Viviene Reding je opozorila, da je sestava upravnih odborov edino področje enakosti spolov kjer napredek še ni bil viden in predlagala znameniti cilj 40-odstotne prisotnosti premalo zastopanega spola med neizvršnimi direktorji družb, ki kotirajo na borzi do leta 2020. Podatki za Slovenijo nas ne bi smeli presenetiti – ne samo, da je bilo v 90. letih v naši državi več žensk na vodilnih delovnih mestih kot danes, delež žensk na vodilnih položaj že nekaj let upada. “V Sloveniji je bil delež žensk na mestih odločanja največjih delniških družb, ki kotirajo na borzi, leta 2013 sicer višji od evropskega povprečja (21,6 % oktobra 2013) (European Commission 2014) in deleža v ZDA, kar pa vseeno ni veliko, če upoštevamo dejstvo, da je večina žensk v Sloveniji visoko izobraženih (60 % vseh novih univerzitetnih diplomantov/diplomantk je ženskega spola) in delovno aktivnih (stopnja zaposlenosti žensk leta 2011 je bila 64,8 %). Na nižjih ravneh vodenja je delež žensk višji, vendar višje po hierarhični lestvici organizacije/podjetja gremo, manj je žensk. Tako na primer je bilo leta 2010 29,5 % menedžerk proizvodnih in operativnih enot družbe, 45,9 % menedžerk drugih enot družbe, 26,4 % direktoric in članic uprav družbe ter 32,9 % direktoric, menedžerk družbe (Kanjuo Mrčela et al., 2015)”. Padec deleža je opazen tudi glede na podatke Evropskega inštituta za enakost spolov (EIGE), saj je v letu 2015 ta delež znašal 22, 9 %, leta 2016 pa le še 19 %. Dr. Sonja Robnik je v svoji raziskavi Enakost spolov – mislimo globalno, delujmo lokalno navedla, da 76 % delniških družb, 60 % družb z omejeno odgovornostjo in 40, 7 % javnih zavodov na vodilnih delovnih mestih še nikoli ni imelo žensk (Robnik, 2015). Po drugi je raziskava, ki so jo naredili za Združenje Manager pokazala, da je med 101 najuspešnejšim podjetjem v Sloveniji (leta 2014) kar 81 % uprav sestavljenih samo iz moških članov. Teorija enakosti spolov je dejavnike za neenako zastopanost spolov na odločevalskih mestih razdelila na tri ravni: individualno, organizacijsko in strukturno. Vse tri so seveda prežete s stereotipi in predsodki, ki ženski spol razumejo v skladu s točno določenimi značilnostmi in lastnostmi in jim na podlagi tega omejujejo tudi izbiro (in napredovanje znotraj) poklica. Naivno bi bilo odgovornost za manjko žensk na vodilnih položajih v gospodarstvu preleviti na slednje, saj vemo, da je v kapitalizmu prvobitni cilj tega sektorja kopičenja dobička in ne širjenje pojma enakosti. Doseganje implementacije enakosti spolov namreč ne more biti naloga osameljene dejavnosti naše družbe, temveč prepleta ideje o enakosti v vseh sferah naših življenj, zato se moramo refleksije stanja in ukrepanja na teh področjih lotiti celostno.
Vprašanje je tako očitno: če po eni strani ženskam iz vseh smeri in z različnimi glasovi pravimo, da naj se opolnomočijo, da naj postanejo ekonomsko neodvisne in naj zasledujejo tudi lastne (karierne, poslovne) cilje, ter jih poleg tega še od zgodnjega otroštva utrjujemo v njihovi (samo)predstavi o pridnosti in poslušnosti (tudi v šoli, kjer ženske kot vemo dosegajo boljše rezultate od moških), zakaj jim tri življenjske etape kasneje nastavimo stekleni strop in se potem sprašujemo kje so ženske na najvišjih delovnih mestih v gospodarstvu?
Portal Metina lista se od maja 2014 ukvarja z analizo pojavljanja žensk v medijih. V dve leti trajajoči analizi spremljanja najbolj gledanih informativnih oddaj (Odmevi, Studio City, Tarča, 24ur Zvečer, Danes, Svet na Kanalu A) ugotovili, da je razmerje vabljenih strokovnjakinj napram vabljenim strokovnjakom 1:4. Tako nizko število žensk, ki bi v našem javnem medijskem prostoru dobilo priložnost izraziti svoj pogled na obravnavano problematiko, ki bi se morda dotikala celo gospodarskih ali političnih tem (ki sta v raziskavi opredeljeni kot tematiki o katerih so ženske zelo redko povprašane) bi pomenilo razumevanje in življenje enakosti spolov v praksi. Dokler pa so ženske povprašane, v tistih redkih trenutkih, kadar so sploh prepoznane kot relevantne sogovornice, o področjih zdravstva in šolstva, pa lahko sklenemo, da smo pri implementaciji enakosti spolov v mikro dinamiko naših življenj zgolj na začetni točki ki je od našega cilja še zelo oddaljena. Takšno pomanjkljivo razumevanje kompleksnosti enakosti spolov s strani ustvarjalcev medijskega poročanja je vidno tudi v skoraj popolnem pomanjkanju medijskega naslavljanja tovrstnih vsebin, ki bi bilo za dejansko ozaveščanje o pomenu enakosti spolov v družbi, osnovno in nujno potrebno.
Slednje je bilo lepo vidno v nedavni politični kampanji za volitve v državni zbor[1], ki je na mnoge načine po eni strani prikazala trenutno stanje na področju enakosti spolov v Sloveniji in na drugi strani nudila ravno toliko odgovorov na vprašanje zakaj ni več žensk, ne le na najvišjih delovnih mestih v gospodarstvu, temveč tudi v (slovenski) politiki?
Med političnimi strankami, ki zasedajo trenutni sklic parlamenta namreč ne obstaja jasno strinjanje s potrebo po uveljavitvi koncepta enakosti spolov na vsa področja našega življenja, nekatere med njimi se odkrito namesto za enakost, zavzemajo za enakopravnost med spoli. Kljub temu je velika večina političnih strank v svojih programih zapisala da je odprava steklenega stropa oziroma povečanje števila žensk na vodilnih položajih eden izmed ciljev njihovih strank (IPES, 2018). Če nam mediji sporočajo, da ženskih sogovornic, komentatork in kolumnistk ni, so nam rezultati volitev pokazali, da bo politika, kljub uzakonjenim kvotam in načelnim prizadevanjem večine političnih strank po razbijanju nevidnih ovir za napredovanje žensk (v tem primeru napredovanju znotraj strankarskih struktur), ostala (pretežno) moškega spola. Zato ostaja upravičena skrb kako bo takšna politika (z)mogla pripraviti pogoje za uveljavitev dejanskega (ne zgolj legislativnega) stanja enakosti in se zavezala k zapisu enakosti med spoli v kulturo naše družbe? Naloga in dolžnost politike (ki se deklarira za demokratično) je izgradnja strukturnih pogojev za družbo, kjer so ženske lahko tako komentatorke borznega, političnega in gospodarskega dogajanja, kot direktorice najuspešnejših podjetij, kjer delavci različnega spola z enako izobrazbo prejemajo enako plačilo za svoje delo.
[1] Analiza slednjega je popisani v raziskavi Enakost spolov na slovenskem političnem parketu,Volitve 2018: raziskava o enakosti spolov v politiki (IPES, 2018).
O avtorici: Ana Pavlič
Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija, (re)produkcija oblastniških razmerij in družbena konstrukcija naravnega in normalnega.
Literatura:
Kanjuo Mrčela, Aleksandra et al. 2015. Enakost spolov na mestih odločanja v gospodarstvu, končno poročilo. Dostopno prek: http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/enake_moznosti/VkljuciVseRaziskavaEnakostSpolovGospodarstvo.pdf (4. 8. 2018).
Robnik, Sonja. 2015. Enakost spolov – mislimo lokalno, delujmo globalno. Dostopno prek: http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/enake_moznosti/NFMPosvet5SonjaRobnikDel1.pdf (3. 8. 2018).
Prispevek je del projekta “Let’s Head Private: Gender Equality Mainstreaming of Slovenia’s Private Sector”, ki ga podpirata U.S. Embassy Ljubljana in Združenje Manager.
