Odkar je 25. novembra Nina Stojaković na Twitterju objavila zgodbo svoje sestre Lidije, ki je samo dan prej zbrala pogum in na policijski postaji želela prijaviti nasilnega partnerja, ji je bilo namesto podpore in pomoči svetovano, naj raje poskuša na vse pozabiti, saj da nima nobenih dokazov o nasilju. Vsak dan med nedavnimi prazniki, ki nam zapovedujejo srečo, ljubezen in idilo, več kot deset tisoč žensk dnevno opiše svojo zgodbo, ki stoji za ključnikom #nisamprijavila. Branje izpovedi teh izjemnih žensk, ki nam z vrstico za vrstico kot družbi delijo zaušnice, kaže kako nevarna je kulturna sprejetost nasilja kot modusa operandi doseganja ciljev, potrjevanja položaja ali izkazovanja (impotentne) moči moških. Kako lahko sploh koga, ki opazuje nevarno razpaseno mizoginijo, ki je na ustih (in v mislih) naših in vaših politikov, uradnikov, oseb ki z žrtvami nasilja pridejo v stik in oseb, ki so del njihove okolice, čudi zakaj ženske nasilja ne prijavljamo? Na ravni Evropske unije o doživetem nasilju ženske spregovorijo v 40 % primerov, še manj kot 10 % pa jih poišče institucionalno pomoč. Kako nas lahko čudijo tako številčne izpovedi, kot jih beremo sedaj, če smo še en mesec nazaj – ob obeleževanju Mednarodnega dneva boja proti nasilju nad ženskami in dekleti opozarjali na dejstva; da ima z nasiljem v družini izkušnjo več kot 70 % Slovencev; da je v Sloveniji od dopolnjenega 15. leta starosti vsaj eno izmed oblik nasilja doživela vsaka druga ženska, da se pred našimi očmi dogaja pandemija v senci – pandemija nasilja nad ženskami, ki se že kaže v polovici več ubojev, tretjini več umorov, dvajsetini več posilstev in 13 % povečanju kaznivih dejanj nasilja v družini? Koliko nasilja ostaja skritega, še posebno v luči poslabšanja ekonomske situacije, ki bo ženske prikovala v razmerja z nasilneži zavoljo lastnega preživetja in preživetja družine?
Twitter nam tako v teh dneh, ko naj bi slavili družino in čas, ki ga namenjamo svojim najbližjim, kaže iz česa je pravzaprav sestavljena naša tradicionalna družina, družina pravih vrednot in kako škodljiva ter toksična razmerja, mite in stereotipe ohranja. Od rojstva smo soočeni s kulturo, ki je osrediščena okoli moškega, ki je več vreden in bolj pomemben. Temu moškemu se zato verjame – za razliko od žensk, ki so žrtve nasilja. Ti moški so zato ugledni člani naše skupnosti, medtem ko so ženske vsakič znova poslane čez neusmiljen režim (samo)discipliniranja in vzgajanja, ki je namenjen golemu preživetju – ker je ženski glas tako nepomemben in ženska izkušnja tako irelevantna, moramo nasilje skrivati in se ga sramovati. Ker smo vzgojene, da smo zanj krive same in da je to – v svetu, ki nam je dodelil zgolj skrb za družino in partnerstvo – naš neuspeh. Tako se ženske, namesto da bi nasilje prijavljale in z našo, družbeno pomočjo zaživele brez strahu, spopadajo z vprašanji kako naj se pravi čas umikajo ter kdaj naj pravi čas utihnejo.
Naša dolžnost je, da prevzamemo nase odgovornost za družbeno vzdušje ki smo ga uspeli aktivno soustvariti ali pa pasivno tolerirati – da se zavežemo in delujemo tako, da nobena ženska ne bo več presodila, da je za njo bolj varno ali boljše da ostane v nasilju, kot da si poišče pomoč. Kot družba moramo jasno z dejanji in besedami, obsoditi nasilje, preganjati storilce in žrtvam verjeti, nuditi pomoč in podporo. Od politike moramo zahtevati več in pričakovati bolje – koliko strank bo v tem predvolilnem času artikulirano vsebinsko naslovilo problematiko nasilja, sekundarne viktimizacije in položaj žensk v naši državi? Zavzemati se moramo za povečan vnos vsebin o nedopustnosti nasilja in o nevarnosti toksične moškosti v učna gradiva in vsebine, ki naše potomce pomembno socializirajo, mladi morajo biti naučeni prepoznavanja in preseganja spolnih stereotipov, da bodo lahko živeli življenja brez strahu in omejitev, ki jim bi jih sicer nalagale tradicionalne spolne vloge. Poleg tega, da je potrebno vse osebe, ki znotraj sistema pridejo v stik z žrtvami nasilja, nenehno senzibilizirati za vprašanje nasilja in nevarnosti, škodljivosti in neprimernosti sekundarne viktimizacije, moramo posebno pozornost nameniti tudi medijem in njihovim objavam. V primeru Sloveniji bi glede tega veljajo zgolj slediti smernicam, ki sta jih že pred leti skupaj zasnovala Društvo SOS telefon in Društvo novinarjev Slovenije, pa se jih – kot smo lahko z grozo opazovali ob femicidih v tem letu – redko kdo drži. Je res številčnost klikov in razpihovanje anoniminiziranega sovraštva v poplavi komentarjev vredno več od izkoristka moči medija, ki lahko v tako pomembnih trenutkih narativ obrne drugam in nam namesto reproduciranja stereotipov in minimaliziranja nasilja, pokaže, da je nasilje globlalni družbeni problem, v katerem so ženske še vedno podrejene moškim? Pomembno je vzpostaviti širše zavedanje o tem, da je nasilje (ki ni konflikt, femicid pa ni umor iz strasti!) odločitev moškega, ki opravičila zanj ne more iskati nikjer – ne v lastni težavni avtobiografiji, odvisnosti, ljubosumju, še manj pa v neprimernem obnašanju ženske. Kdaj bo dovolj našega omogočanja izbire takšne odločitve? Kolikorat smo bili priča nasilju, pa ga nismo prijavili? Kolikorat smo zatajili sami in žrtvam nismo ponudili pomoči, kolikokrat so za nisamprijavila tudi naši obrnjeni pogledi in zatisnjena ušesa?
O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije
Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. Ana je programska direktorica, raziskovalka in kolumnistka IPES.