Refleksija na roman Norhavs na vrhu hriba (Suzana Tratnik, Cankarjeva založba 2019)
Suzana Tratnik nam je z Norhavsom nastavila ogledalo. Tega ni storila mimogrede, med vrsticami in v strahu pred našimi odzivi; ne, njeno pisanje je iz strani v stran bolj brutalno, bolj boleče in bolj iskreno. In bolj kot Norhavs prebiramo, ko se čezenj prebijamo – tako simbolično kot v Privežicah po strmem bregu vodi pot do Norhavsa, ki je na vrhu hriba –, bolj se nam dozdeva, da smo opisanemu že bili priča, da smo to že (vsaj) enkrat doživeli ali pa o tem slišali koga pripovedovati. Zato nas na koncu, od padca v prepad pred strahoto naše podobe v ogledalu, reši samo dejstvo, da je Ariani Firsen uspelo ubežati norhavsu in pobegniti iz Privežic.
Ariana v Privežicah sicer živi skupaj s svojo teto (sama ji pravi »mačuha«) Kristo, sestro njene mame Mirte, za katero Ariano prepričujejo, da je mrtva. Življenje s Kristo je za mlado deklico polno fizičnih in psihičnih zlorab, ki punčko prisilijo, da od petega leta starosti ne joka več. Ker ne (z)more. A Kristina zloba do nečakinje je imela še nekaj malomeščanske primesi, ki sicer preveva tudi ostale prebivalca kraja, posebno tiste, ki se z opravljanjem dela na položaju moči, kot na primer županja kraja ter delavci in delavke norhavsa, z močjo oholo in primitivno poistovetijo in postanejo – v razmerah norhavsa – vsemogočni: županja je denimo referenčna oseba, ki dovoljuje oskrbovancem norhavsa prisostvovanje na prazniku njihovega kraja, Greti – paznica norišnice pa po potrebi in lastni presoji (ob manku kakršnekoli izobrazbe ali splošne pameti) deli »nezavest« (injekcijo pomirjevala) med prebivalce norhavsa. V tem duhu je bilo tudi Kristi bolj pomembno to kar bi si o njenem odnosu z nečakinjo mislili ostali sokrajani, kot pa njun dejanski odnos. »Če tvoja mati ne bi že crknila, bi jo sama še enkrat zaklala. In spet bi bila obsojena nate, smrklja mala.« Krista jo je doma trpinčila, svetu pa razlagala kako histerična je mala nečakinja in da je to stanje gotovo nasledila po materi. In da jo je že zdaj strah, kaj če se je tamala vrgla po nori babici v norhavsu. (Pri dedovanju neprisebnosti je sebe vedno gladko preskočila) No, kaj moremo, dejansko vsaj daleč ni, ta naš norhavs, je nazadnje sklenila. V bolnišnici je namreč že stanovala ena izmed članic njihove družine – babica Rozika, ki jo je Ariana obiskovala samo zato, ker si je želela, da bi ji v kakšnem trenutku prisebnosti morda priznala, da je Mirta res še živa in da s tem, njeno trinajstletno kopanje skrivnega rova pod zemljo, ki je naposled pripeljalo do prazne mamine krste, dobi nek smisel. V tem začaranem krogu zlorabe alkohola, drog, poskusov spolnega in fizičnega nasilja nadnjo, ob opazovanju svoje okolice – vrstnikov, ki so se rodili v izgubljene usode vsiljenega vojnega stanja v katerem moraš nad vsakim, če želiš preživeti v Privežicah in ne katatonirati v norhavsu, izkazovati svojo prevlado, prevlado svojega priimka ali pa fizične moči, vrti v začaranem krogu. Poskus študija v mestu ji je spodletel in ko se je vrnila je večino dni preživela v prepirih s Kristo, popivanju v Otmarjevem lokalu (ki ga je lahko odprl samo zato, ker je on Otmar Idan Kavčec, sin Županje Idan Kavčec), izogibanju Vujeta, ki jo je nekoč skoraj spolno zlorabil in v raziskovanju resnice o svoji materi. Vse to se spremeni, ko v Privežice pride Rava (Vidra, kot jo imenuje Ariana), raziskovalka zanimivih krajev in običajev, ki je prišla dokumentirati vse tisto, kar je Ariana od nekdaj prezirala. Ko so v prvem poglavju romana, ki nosi naslov po imenu kraja Privežnice hitro orisane, se bralcu zazdi, da je avtorica med pisanja zašla v njegovo vas. Privežice so dolgočasen kraj za ubit. Že sto let enak, če je taki vukojebini sploh mogoče pritakniti kakšno zgodovino. Tu se nikoli ni dalo ničesar spremeniti. Privežice so nastale, potem pa so stale tam, in to je to. Ena sama dolga glavna cesta z obrabljenim, pokrpanim asfaltem, ki se na južnem koncu steka v makadamsko. Če je treba razlagati naprej: ta se potem zoži v kolovoz skozi gozd, ki se ravno tako ni zapisal v nobene prirodoslovne anale. Na začetku gozda je še v drugi svetovni vojni pokončno stal razgledni stolp, zdaj pa se že močno maje in ne služi ničemur več. Stoji pa še vedno. Nad prvo stopnico visi na verigi opozorilna tabla za turiste, ki odsvetuje vzpenjanje po preperelih stopnicah. Ampak tu okoli ni turistov.
Ko pa se roman končuje doumemo, da je norhavs povsod okoli nas. Vidra in Ariana se zapleteta v ljubezensko razmerje, ki med pravovernimi prebivalci ne ostane neopaženo, postaneta »degenerirani lezburi«, zreli za norhavs. Seveda, tudi v Privežicah veljajo pravice in svoboščine, kot opozori Vidra napadalno Kristo, ki zaljubljenki žali, ker se imata radi, a to še ne pomeni, da bi veljale za vse enako. »A ti jemljem kakšno pravico? Na, tule jo imata!« Krista dvigne krilo, se prime za mednožje in z njim sune proti njima. Ariana odkima in se drži za glavo. Napačen tekst, draga Vidra, si misli, tukaj v Privežicah nikomur ni mar za svobodo. Ta leži na cesti, pa se nihče ne skloni, da bi jo pobral, ker je imajo vsi polno kapo. Nikomur se ni obnesla. Ne vedo kaj bi z njo. Tudi Ariana ni vedela, zakaj bi si jemala več svobode, kot jo je imela. Zdaj že ne več. Za koga in zakaj? In, res njihov odnos do svobode (drugega) je viden v vsaki še tako banalni dejavnosti, ki naj bi kraj definirala. V proslavah, ko ljudi vrtijo v gajžulah (krsti podoben zaboj z ročaji in električnim nastavljanjem vrtenja), da bi jih spravili k pameti, da bi ženske splavile otroka, ki je za vas nezaželen oziroma da bi kaznovali in disciplinirali vse, ki se ne zavedajo da je kazen za odmik od strinjanja z njihovo norostjo odhod v Norhavs. V skupinskih posilstvih, ki so za nekatere prava zabava – ko skupina mladih izmenično posiljuje Justi iz Norhavasa, pri čemer ravno toliko uživajo še ob pogledu na nemočnega Zvončka – njenega skritega partnerja, sicer zaposlenega v Norhavsu, ki ne stori nič, ampak dogajanje samo opazuje, sta z vrha stolpa na skrivaj dogajanju priči tudi Ariana in Vidra. Ko uspeta pobegniti, ju ujame Vuje, prestreže ju in ju začne napadati, Ariana ve da bosta naslednji žrtvi onidve, zato ga prej s kamni pokonča. Vuje je mrtev, Vidra pristane v Norhavsu, Ariana pa išče načine kako bi ju rešila.
Privežice so vsaka (tudi slovenska) skupnost, ki ji še vedno vlada najbolj nizkotno sovraštvo do žensk, ki se v odnosih z ženskami, ki od ideala heteroseksualnosti, ki je v zameno za mir predala pamet in govor, še bolj intenzificira. V takšnih okoljih so »lezbače« in »nore babe« iz Norhavsa seveda odklon in nevarnost za navidezno naravni družbeni red, ki temelji na prevladi heteroseksualno moške racionalnosti. Tudi zato je ta knjiga tako pomembna – sočen jezik, s katerim je mojstrsko opisano lokalno konstruiranje neke realnosti, ki temelji na takojšnji izključitvi in diskriminaciji vseh, ki so do Norhavsa in norhavsovskega vodenja občine in življenja nasploh kritični, je sredstvo s katerim nam avtorica ogledalo nabije naravnost na naše nosove.
Zveni znano – vaško opravljanje žensk, ki si upajo, ki izstopajo, ki se ne vdajo v vsiljeno usodo, ki jih ni strah? Norhavs deluje po enostavni logiki ohranjanja – kdor je proti nam, je res nor. In v vsaki skupnosti je Norhavs (kraj institucionaliziranega disicpliniranja – norišnica) in so norhavsi (dislocirane enote vzgajanja krotkih ovac), ampak rešiti se da, pobegniti se da, samo to moramo storiti še pravi čas, dokler še nismo povsem otopeli od različnih vrst »nezavesti«.
O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije
Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo.