Kdo v družini ali v partnerskem odnosu, za potrebe dela od doma, zasede prostor, ki omogoča največjo tišino in najbolj mirno okolje za opravljanje dela in kdo je, po drugi strani, primoran obveznosti dela na daljavo opravljati sredi vsakodnevnega vrveža, obkrožen z otroki in ostalimi zadolžitvami, za vsak slučaj – če bi jo kdo potreboval, medtem ko je ona sicer v službi?
Ena izmed novih normalnosti pandemične realnosti je gotovo zapovedano delo od doma. Če je prej ta oblika dela veljala za nekaj občasnega, prostovoljnega in nekaj povezanega predvsem z določenimi panogami, je ob potrebi po zmanjšanju stikov in interakcij z ljudmi delovnik od doma postal realnost za skoraj 40 % vseh delavcev in delavk znotraj Evropske unije. Ker je že pred pojavom korone veljalo, da delo od doma (kot možnost) svojim zaposlenim ponujajo predvsem države, ki so tozadevno bolj razvite (medtem ko je na Danskem in na Nizozemskem od doma že prej delalo še več kot 30 % ljudi, je bilo takšnih oblik zaposlitev v državah kot so Italija, Grčija ali Poljska manj od 10 %), je jasno, da moramo tudi delo na daljavo razumeti kot enega izmed faktorjev (potenciranja) neenakosti med nami. Pri tem se ne smemo ustaviti zgolj pri preštevanju delovnih mest, ki so bila zavoljo spremembe narave dela ohranjena ali pa števila delavcev in delavk, ki so pričeli z delom doma (na Finskem je bilo takih kar 60 %, na Danskem in Nizozemskem in Belgiji več kot 50 %, na Švedskem, Avstriji in Italiji pa 40 %), ampak je nujno, da podrobneje pogledamo realnost tega novega delovnega okolja ter vloge in izmene, ki jih doma opravljamo glede na naš spol.
Različne nacionalne in mednarodne študije rišejo podobno sliko: poleg raziskave Vzdušje v intimno-partnerskih odnosih in družinah v času karantene in povečane negotovosti, ki smo jo izvedli na IPES in, ki je najprej odkrila trdovratnost stereotipnih vzorcev, ki so se izrazili v 35 % strinjanju s trditvijo, da je prav, če ženske doma opravijo večino gospodinjskih del, nato pa še opozorila, da se je že s prvim valom epidemije pričelo obdobje povečane odvisnosti od partnerjevega dohodka za več kot 15 % anketiranih žensk, še dodatnih 10 % pa je že takrat izjavilo da se bo ta odvisnost s časom še povečevala, je za zgodbo dela od doma, povedna tudi nedavno predstavljena raziskava, ki jo je opravil Deloitte. Slednja je bila izvedena na vzorcu 400 zaposlenih žensk iz vsega sveta, razkrila pa je mnoge nevarnosti, ki kot posledice utrjevanja tradicionalnih stereotipnih vzorcev, prežijo na nevarno prihodnost v kateri se bomo od enakosti spolov še bolj oddaljili. Pod težo bremen vsega, kar pomeni dnevna izmena žensk ki delajo od doma (pri čemer opravljajo plačano in neplačano delo) je tako skoraj 82 % anketirank povedalo, da pandemija negativno vpliva na njihovo duševno in telesno počutje in da ima ravno tako negativen vpliv tudi na ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem. Slednje je moč še bolje razumeti ob upoštevanju podatka, da po eni strani 65 % žensk izjavilo, da se je količina opravljenega gospodinjskega dela še povečala, pri tem pa so ženske še v službi (plačani službi) dodatno obremenjene. Ob vsem tem so še posebej izpostavljene ženske z majhnimi otroki, ki sami pač ne zmorejo opravljati obveznosti šolanja na daljavo oziroma potrebujejo varstvo. Več kot polovica vseh anketiranih žensk (53 %) se čuti dolžno, da je svojemu delodajalcu nenehno na razpolago. Težavo te zadnje statistike sicer opredeljuje koncept pravice do izklopa, ki nagovarja eno izmed pasti dela od doma – navidezno nenehno pripetost in dosegljivost, ki v praksi pomeni vdor v vse sfere, ki jih plačano delo ne dosega –, ki pa jo je ženskam težje udejanjati.
Četudi smo namreč po eni strani ženske po stoletjih truda lahko z vstopom na trg dela (kjer smo sicer še vedno obravnavane neenakopravno – soočene z nižjim plačilom za enako delo, cementnimi stropovji ki nas ovirajo pri napredovanju in dvomi mnogih, ki menijo, da je naše mesto drugje) začele dosegati vsaj kanček ekonomske neodvisnosti, ki je ključen element svobodnega življenja, smo bile po drugi strani takoj soočene z nekim vsiljenim razcepom, ki ga generirajo spolni stereotipi in tradicionalna vloga žensk – uspešno družinsko življenje izključuje karierno udejstvovanje in obratno. In ko nas je strah kaj bo prinesla ekonomska kriza, ki je pred vrati in s spomini izkušenj preteklih kriz (ki ženske vedno prizadenejo bolj kot moške) – z občutki kakšnekrivde ostajamo vedno na razpolago, ker službo zaenkrat vsaj imamo? V tem smislu je nevarno delo od doma za ženske predstavljati kot dobro rešitev za razrešitev konflikta med poklicnim in zasebnim življenjem, ki ga slednje čutijo sicer, saj je dejanskost precej drugačna in gre na škodo prav njim. Ob pritiskih o izbiri med otroci, družino in delom je zlahka pomisliti kakšna bo njihova odločitev, če preprosto ne bodo več zmogle opravljati pet izmen naenkrat? V kakšen položaj jih tako pod pretvezo, da jim bo lažje, potiskamo in k izgradnji kakšnega njihovega položaja prispevamo? Kaj bo to pomenilo za njih, njihove želje in prihodnost? Zato bi moralo v prihodnje delo od doma temeljiti na svobodni odločitvi vsake posameznice, ob zagotovljenem varstvu otrok, saj je edino to varovalo za še večjo vrnitev v mračno preteklost, kjer so se generacije žensk trgale ob skrbi in v skrbeh za vse okoli sebe ali pa ob poslabšanju sedanjosti, kjer ženske 14 ur na teden več od moških porabijo za neplačano delo doma.
Vse to nas napeljuje k zaključku, da dela od doma ne smemo nekritično prevzeti kot koncept, ki omogoča malodane pravljično življenje vseh vpletenih, saj smo vendarle vsi doma, malo delamo in se malo družimo, ob tem pa pričakujemo, da v najmočnejšo ekonomijo sveta – neplačano gospodinjsko delo, ki je vredno več kot 10 trilijonov dolarjev – prispevamo zgolj ženske. Po drugi strani pravljičnost tovrstnega dela kruši dejstvo, da je delo od doma rezervirano v večji meri za poklice, ki predvidevajo bolj izobražen kader, ki so hkrati tui poklici, ki so v manjši nevarnosti za izgubo službe, s čimer hitro pozabimo na kup prebivalstva, ki mu je v tej pandemiji najtežje.
Preživljanje večine časa v zasebnosti naših domov je tako razgrnilo eno temeljnih prepričanj, povezanih s spolnimi stereotipi, tj. skrb za dom, družino in gospodinjstvo je ‘naravna’ naloga žensk. Imeli smo priložnost, da bi vsak dan videli kaj takšna miselnost pomeni za realnost – koliko izmen vsak dan opravijo ženske – pod kakšnimi pritiski so, ko poleg plačanega dela od doma skrbijo še za servis vseh tistih, ki ravno tako delajo od doma, se šolajo od doma, ali pa so bolni in so doma. Ni mar za nami vsak dan še ena izgubljena priložnost za moške in očete, brate in sinove, da se uprejo tradicionalnim vlogam, presežejo stereotipe in spoznajo, da moška skrb za dom in družino ni nič revolucionarnega, nič ogrožajočega za moškost, ampak je nasprotno – nekaj minimalno normalnega? S tem, ko se aktivno vključijo v starševstvo ali gospodinjstvo v resnici namreč ne pomagajo ženskam (ki naj bi se s temi zadolžitvami že rodile), ampak prispevajo svoj delež za življenje v skupnosti kjer naj bi si bili enaki.
O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije
Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. Ana je programska direktorica, raziskovalka in kolumnistka IPES.