O ženskah, ki nis(m)o matere

»Ne bi bilo mogoče bolje, da bi, namesto, da bi nadomeščale svetovno prebivalstvo, rekle: iz zgodovine smo se naučile, kako daleč segajo krutost, sadizem in zlo. In zato se bomo temu uprle tako, da ne bomo več delale ljudi- sto let nobenih ljudi več! – v povračilo za zločine, zagrešene nad nami. Nič več ne bomo delale napadalcev in ne bomo delale žrtev, in tako bomo s svojimi maternicami naredile nekaj dobrega.«

(Sheila Heti, Materinstvo)

 

Nobena druga družbena vloga ni v zgodovini doživela tolike mistifikacije kot vloga matere. V času velikih tehnoloških sprememb, globalizacije in novih obrisov sveta ki smo ga vsakič na novo iznašli, je bila to vloga h kateri so se različni dušebrižniki redno radi vračali. Še posebno ob obdobjih velikih sprememb, prehajanjih iz ene družbeno-politične ureditve v naslednjo, v času spopadanja z velikimi krizami je bila vloga ženske nekega naroda pogosto obujena kot vloga tiste, ki bo narodu rojevala.

 

Biološki dejstvi nosečnosti, ki poteka v ženskem telesu, in poroda sta uspeli po eni strani na ženska pleča prevesiti vso odgovornost za skrb, vzgojo in kasnejšen uspeh potomstva (pa tudi za harmonijo celotne družine), po drugi strani pa sta jo prepričali da gre pri vsem tem za nič manj kot čudež narave v katerem si, tista, ki je normalna, gotovo želi sodelovati. A sanjarjenje o materinstvu je pri mlajših punčkah aktivno proizvajano skozi ponujene igračke – mar se nismo vse, še preden smo dobro shodile že igrale, da smo mamice gumijastim, plišastim ali bombažnim dojenčkom? Tudi za bogat trg otroških vozičkov in druge nujno potrebne otroške infrastrukture (preko katere se menda v teh časih tudi meri stopnja ljubezni do otročiča) – saj veste voziček je malodane statusni simbol za katerega se splača celo zadolžiti – je bilo naše porivanje majhnih plastičnih vozičkov, v katere smo posadile svoje prve otročke, več kot blagodejno. Z njimi smo se odpravile na prvi odrasel sprehod, tako ponosne ker pred sabo vozimo nekaj največjega kar lahko družbi sploh prispevaš – novo bitje, še eno možnost, priložnost. Z ramo ob rami smo kramljale, tako naivne smo bile da smo potrebovale še vsaj nekaj desetletij da smo dojele, da smo se urile. Urile v materinstvo.

 

Ta spojenost ženske z neko željo po tem, da bo (vsaj) enkrat postala mati je bila stoletja prikazana kot naravna nujnost, ki pride v točno izračunanem obdobju let, v katerih smo ženske zelo plodne. Takrat naj bi naša notranja ura (želja, klic) začela tiktakati vse glasneje, glasneje, dokler se nam že zelo ne mudi. To naj bi tako kar bilo – najdeš si partnerja, dobiš otroka, nato pa do konca svojih dni za oba skrbiš. Veliko časa, pa poguma in uspešnega boja za žensko emancipacijo, je bilo potrebnih preden smo tudi v javnosti lahko slišali dvome o materinskem nagonu in želji kot konstitutivnem delu vsake izmed nas. Seveda, v vsem tem obdobju so govorili predvsem tisti, ki so nas želeli prepričati da živimo zato, da bomo rodile nekoga (najbolj pogosto bo ta nekdo moškega spola), ki bo temu svetu nekaj dal ali zanj kaj pomembnega storil. Materinska vloga je pri tem umaknjena na stranski tir, na vlogo fizične posode in bo ovrednotena šele ob kasnejši analizi (ne)uspešnosti potomstva (za neuspele otroke, ki ne živijo ustaljenih življenj so navadno seveda krive matere, očetje pa odgovornost prevzemajo za dajanje zgleda tistim, na katere moramo biti vsi ponosni).

 

Vzdušje ženski odločitvi za življenje brez otrok nikakor ni naklonjeno – dogodki zadnjih let, ko se pri nas in po svetu (uspešno) oživlja pritisk na ustavno pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, so pomemben del zgodbe materinstva. Tisti, ki so pred nekaj dnevi v zvezni državi Utah uzakonili, da mora ženska pred nadaljevanjem abortivne procedure, najprej pogledati ultrazvočni posnetek fetusa, nas želijo napadati v točki, ki so si jo izmislili sami in, ki sploh ne obstaja – na našo notranjo, vsem nam kar skupno željo po tem, da bi bile matere. V teh časih je zato pisanje Sheile Heti, ki je v romanu Materinstvo izšlo tudi pri nas, še toliko bolj dragoceno. Odkriti notranji monologi pisateljice, skupaj z delci pomembnih ljudi in spominov, ki njeno poznavanje materinske izkušnje opredeljujejo, so jedro njene knjige, ki je razdeljena na faze menstrualnega ciklusa: njen partner Miles, njen odnos z odsotno materjo, pa njena srečanja s prijateljicami in sodelavci in njihovi pogledi na njihovo rodnost, nam kažejo kompleksnost osebne odločitve vsakega odgovornega človeka – imeti otroka ali ne. V knjigi smo soočeni z vsemi glavni stereotipnimi predstavami tako o ideji kot želji materinstva. Medtem, ko pisateljica zapisuje njen tok misli, ki jo postopoma vodi do odločitve, nas nevsiljivo preizprašuje: bi bila mati, da bi s tem poklonila svojo mater, je to storila ona, da bi se poklonila babici; si želiš otroka, ker drugače tvoje (ostalo) delo ne bo primerno vrednoteno; si upaš na glas govoriti o tem, da si otrok ne želiš – zakaj si jih ne, te misel na njih duši, omejuje?

 

Gotovo je, da je tudi ta debata (in kasneje odločitev) rezervirana za omejen sloj naše družbe, kar izkazuje tudi vsakdanje življenje protagonistov – pisateljica namesto otrok proizvaja umetnost, piše knjige in že zato vsak dan reflektira vse vzroce po katerih se gibljemo. Njen partner Miles je vse prej kot stereotipen predstavnik moške vrste, saj je on tisti, ki ji starševstvo večkrat pokaže v širši luči: »Rekel je: Dva, ki lahko pomagata stotinam ljudi – pa da bi vložila svojo energijo vsak v pol človeka? O človeškem življenju govoriva! Zakaj hočejo ljudje – takoj ko stvari lepo tečejo – naenkrat vse spremeniti?«. Ženske, ki se s tem lahko ukvarjajo, si te misli sploh dovolijo priklicati in se o svoji prihodnosti na tak način preizpraševati, so najbrž nujno tudi ženske, ki se čez dan ne borijo za preživetje, ženske, ki so v življenju že lahko ozavestile svoj družbeno neenak položaj in so ženske, ki si ga upajo – v svojih partnerstvih – naslavljati. Morda pa ravno v tem leži največji doprinos Materinstva? Da nam vsadi malo dvoma v nekaj kar se zdi kot ob rojstvu zapečatena usoda. In da ne odnehamo vse dokler se bodo lahko ženske za otroka odločile tako, zaradi sebe, ker bodo pripravljene sprejeti še nekoga drugega v svoje življenje, ker si bodo tega želele. Ne zato, ker bi si to želel partner. Ne zato, ker bi si to želele njihove mame ali tašče. Otrok najbrž ne smemo imeti samo zato, ker je tako prav. Ni prav, če si tega ne želimo, ker imeti otroka pač ni naša dolžnost. Ta odločitev ne pomeni pomanjkanje vsake sposobnosti (pozitivnega) čustvovanja – nasprotno, pri tem gre za osebno intimno čutenje, odločitev, ki je samo naša in o kateri drugi ne morejo soditi.

 

Gotovo je življenje z ali brez otrok drugačno, a vrednotenje prvega ali drugega za lažjo, boljšo, vznemirljivejšo, srečnejšo življenjsko pot, naj bo res stvar naše izbire. Ne pa posledica družbenega pritiska in koservativne nuje. Nič ni narobe z ženskami, ki so matere, ker so si tega želele. In tiste, ki si jih ne želijo, otrok drugih ne sovražijo kar vsepovprek – nasprotno lahko jih imajo iskreno rade. A nič manj ženske nismo niti tiste, ki otrok nimamo. Ali, z besedami Materinstva: In vendar se mi zdi »ne imeti« nekaj prav tako osupljivega kot, neverjetnega in posebnega kot »imeti«. Oboje je nekakšen čudež. Oboje je kot izjemen dosežek. Če pristaneš na to, kar zahteva narava, ali če se temu postaviš po robu – oboje je zares lepo; po svoje veličastno in težavno. Če se proti naravi boriš in če se naravi pokoriš, oboje je menda zelo častno. Oboje se zdi nadvse dragoceno.«

 

O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije

Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo.