Po prvem letu sindemije, ki je dosego cilja enakosti spolov, po do danes znanih podatkih, že preložila (vsaj) za generacijo, smo včeraj obeležili desetletje od dneva, ko je bila Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima, bolje poznana kot Istanbulska konvencija, prvič ponujena v podpis. Od takrat pa do danes, je ta najpomembnejši pravno zavezujoč dokument za preprečevanje in boj zoper nasilje nad ženskami in nasilje v družini, ratificiralo 34 držav (Slovenija leta 2014).
Če bi človek, prestrašen od govora tistih, ki v Istanbulski konvenciji vidijo nevarnost za tradicionalne vrednote suverenih držav in nešteto priložnosti za uničenje t. i. pravih, dobrih, ljubečih družin, uporabil splet, poiskal besedilo slednje in ga na hitro preletel, bi najbrž ugotovil, da so lažni argumenti nasprotnikov v resnici dokaz in potrdilo za nujnost ne le podpisa, ampak predvsem popolne implementacije Istanbulske konvencije. Tisti, ki pravijo, da konvencije ne potrebujemo ali pa, da je preveč radikalna, uperjena zoper tradicionalne vrednote in družino, si najbrž preprosto želijo, da bi namesto nje lahko uzakonili patriarhat in žensko manjvrednost. Da se od konvencije države oddaljujejo ravno v obdobju pandemije COVID-19, ki na področju preprečevanja nasilja na podlagi spola že zdaj povzroča za tretjino manjši napredek kot je bil sicer načrtovan do leta 2030, je jasno sporočilo ženskam Evrope. Neenakosti, v katerih živimo ženske so bile namreč naenkrat razgrnjene, kot družba smo se znašli na razpotju – za kakšnih naslednjih deset let se bomo torej borili?
Konvencija, zasnovana na štirih stebrih delovanja države in družbe: (zakonski) zaščiti žrtev, pregonu povzročiteljev, preprečevanju nasilja in izhodiščih za delo vseh, ki na tem področju delujejo (medijev, policije, nevladnih organizacij, centrov za socialno delo in sodišč), je za nekatere tako strašljiva, da se proti njenemu sprejetju, tudi v sosednjih državah, organizirajo protesti. Udeležuje se jih po več tisoče ljudi, tistih, ki pridejo protestirati tudi zoper zagotavljanje temeljnih človekovih pravic kot so svobodno odločanje o rojstvu otrok ali poroko z osebo, ki jo imamo radi, ne glede na njen spol. Kako lahko zaveze konvencije, ki je naši zakonodaji denimo prinesla dopolnitve zakonov, ki sedaj prepovedujejo telesno kaznovanje otrok, konvencije ki predvideva in določa 24-urno brezplačno telefonsko linijo za pomoč žrtvam vseh vrst nasilja, prevedemo v feminističen izum, ki bo prinesel nesrečo? Ravno obratno, šele skupnost, ki do nasilja ne bo tolerantna, skupnost, ki bo žrtvam nudila pomoč in podporo in skupnost, ki bo priznala in razumela strukturno naravo nasilja in ob tem enako reflektirala vse njegove derivate (tudi seksizem) bo omogočila enakost spolov.
Ker je nasilje nad ženskami že pred pandemijo veljalo za najbolj razširjeno kršitev človekovih pravic na svetu (spolnemu ali fizičnemu nasilju s strani partnerja je bilo v letu 2019, podvrženih 243 milijonov žensk in deklet, starih med 15 in 49 let), bi nam moralo biti nepredstavljivo, da v teh razmerah dvomimo o konvenciji, ki je v mednarodno pravni dokument premierno vnesla pojem družbenega spola in koncept ekonomskega nasilja kot obliko nasilja, ki je več ne smemo spregledovati. Na podlagi delovanja družbeno konstruiranih vlog, stereotipov in nevarnih tradicij, ki na različnih delih sveta pomembno onemogočajo svobodno in avtonomno življenje žensk (in moških), konvencija predvideva izkoreninjenje delovanja spolnega stereotipiziranja tudi skozi izobraževanje. Kdo si ne bi želel, da bi njegovi otroci rastli v družbi v kateri so si ženske in moški enakovredni in v svetu, kjer bodo naši otroci lahko razvijali svoje ideje, živeli v skladu s svojimi željami in predstavami, brez pritiskov spolnih norm in vlog? Za kakšno skupnost in družino, za kakšna partnerska razmerja se potem zavzemamo, če v teh zavezah vidimo nevarnost za družinsko in partnersko srečo?
Istanbulska konvencija je pomembno doprinesla k življenju žensk tudi v naši skupnosti, nazadnje smo lahko večkrat slišali (v kolikor nas ideja po pristanku ženske v spolni odnos ne vznemirja do izgube razsodnosti), da je ena izmed njenih določil tudi sprememba nacionalnih definicij posilstva, ki temeljijo na uporabi sile, k modelu soglasja. Vsaka taka zakonodajna sprememba v javnosti sproži količino debate in idej, ki jih moramo opazovati, če želimo razumeti kakšno je prevladujoče družbeno mnenje o vprašanju položaja žensk v naši državi. Pomembno je slišati, kdo meni, da s spolnim nasiljem v državi ni težav, kako kdo razume statistiko prijavljenosti nasilja ter komu se zdi enakost spolov preveč zastrašujoč koncept. Pomembno je vedeti v kakšno desetletje (ne)enakosti spolov vstopamo.
O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije
Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. Ana je programska direktorica, raziskovalka in kolumnistka IPES.