Refleksija o Farmi, romanu Joanne Ramos (Mladinska knjiga, 2019)
Farma ni lahkotno branje. Njena vsebina nas zato ne bo popeljala v nobene neznane svetove, ki si jih pred spanjem zamišljamo, morda o njih celo sanjamo. Ne, roman ki tudi v svojem koncu ostaja predvsem realna refleksija aktualne družbeno-politične situacije in položaja žensk različnih družbenih razredov in kulturnih ozadij, nas bo zvlekel pred situacije od katerih naše misli in pogledi navadno bežijo stran. Popisa zgodb žensk, ki se odločijo oddati maternico v najem ne smemo brati kot distopičnega orisa prihodnosti, ki je zgolj potencialna. Ne, farma (in Farma) je realna. In v tem je največja literarna in družbeno-kritična vrednost tega besedila. To, o čemer piše Joanne Ramos se namreč dogaja (tudi) čisto blizu nas. Že danes, ta trenutek. Pod krinko humanitarnega imperializma (pomagati ženskam, ki našo pomoč sicer gotovo potrebujejo) se ustvarja praksa pomoči, ki od žensk zahteva, da na posodo predajo del svojega telesa, v primeru tega romana – maternico, zgodbe iz različnih krajev in koncev sveta pa kažejo, da so glede na zakone ponudbe in povpraševanja, na voljo tudi drugi deli naših teles. Če žensko telo izvede delo v skladu z določili pogodbe, po koncu prejme denarno izplačilo. Temu se reče humanitarna pomoč. Tisti, ki so del reproduciranja neenakega položaja žensk, še posebno poslabševanja že tako slabih družbeno-ekonomskih položajev iz katerih ženske danes živimo in delamo, pa so potemtakem samooklicani samaritani. Ker ženskam, ki so v stiski pomagajo, da lahko zaslužijo denar in omogočijo boljše življenje sebi in svoji družini? Pri vsem tem pa gostiteljic sploh ni potrebno siliti, da postanejo gostiteljice, to je bilo namreč storjeno že veliko prej. In za to smo soodgovorni vsi. Ali, kot si svoje vodenje Farme racionalizira direktorica Mae: “Ampak, kakor si sama priznala, je trgovina še zmeraj najboljša opcija, ki je na voljo. Brez trgovine, brez te relativno boljše opcije, bi bilo tisti na eni strani slabše, ne bi rekla? Naših gostiteljic ne silimo naj bodo gostiteljice. Prostovoljno se odločijo, da bodo delale za nas – lahko celo rečem, da z veseljem. Izredno lepo ravnamo z njimi in več kot primerno so plačane za svoje delo”.
Farma se začne tam kjer ženske živijo težko življenje. Življenje, ki ga na vsakem koraku v vsakem njihovem početju prevevajo produkti ideje o njihovi manjvrednosti, neenakem položaju in neenaki obravnavi, ki s(m)o ji izpostavljene. Če so tujke, priseljenke ali če živijo v državah v katerih namesto demokracije in vladavine prava, vladata korupcija in klientilizem, bodo farme samo hitreje rastle. In se še bolj uspešno širile. “To življenje je tako težko, ta služba pa je tako lahka” si gostiteljice ponavljajo kadar oddajajo svoje maternice v najem. In s tem razkrivajo največjo hinavščino svobodnega sveta, sveta ki po eni stvari poveličuje mit(ologijo) materinstva in lik prave, skrbne in trpeče matere, po drugi strani pa mesta, ki ga te matere lahko zasedajo skrbno omejuje. In nas kot ženske selekcionira. Hierarhizira. Na tiste, ki bodo prave matere lahko postale, četudi otroka nikoli ne bodo donosile in na tiste, ki bodo pri tem pomagale. Na tiste katerih maternice bomo najemali. Seveda obstaja več vrst nadomestnega materinstva in seveda obstaja mnogo novih, sodobnih oblik družine, ki si otroka želijo, pa ga ne morejo imeti in je v takih primerih izbira nadomestne matere edina možnost za dejansko srečno življenje neke družine. A Farma se s takimi primeri ne ukvarja. Na Farmi so stranke manekenke, ki ne želijo pod vprašaj postavljati svojega telesa in s tem svoje kariere, ali pa ženske, ki si otroka zaželijo pri poznih petdesetih, pa tiste, med njimi je tudi Mae, idejni vodja in glavna direktorica Zlatih hrastov (uradnega imena Farme), ki za nosečnost preprosto nimajo časa. Prastaro vodilo tega sveta je, da za opravljanje dela ki si ga ne želimo opraviti, najamemo tiste med nami, ki so v toliko slabšem položaju od našega, da bodo za plačilo neko za nas neprijetno delo opravili. Temu lahko rečemo imperialistično nadomestno materinstvo in temu smo priča v notranjem organizacijskem delovanju Zlatih hrastov, ki nam ga avtorica tako ostro izriše pred očmi. Stranke so stranke, nadomestne matere pa so gostiteljice. Elitne stranke dobijo elitne gostiteljice, pri čemer za sveto trojico gostiteljic velja “belka, ki je lepa (a ni seksi) in je obenem še izobražena”. Izkušnje so pokazala, da je ob tem za gostiteljico najbolj nujno še, da je dodatno motivirana (Mae pravi “Motivirane gostiteljice so najboljše gostiteljice: “Če boš rodila zdravega otroka, in prepričana sem, da ga boš, bodo tvoje skrbi za najemnino lanski sneg. Pa tudi vse druge finančne skrbi, ki jih imaš””). Dodatno motivirane v vsakdanjih življenjskih praksah pomeni: v izdatno slabšem eksistencialnem položaju, ki je povezan z izjemno nizko stopnjo samopodobe in s tem nagnjenostjo k poslušnosti vsakršne avtoritete. Ko je Jane, glavna protagonistka Farme opravljala še zadnje teste, preden so jo sprejeli v z žico in nadzornimi kamerami zastražen objekt, je na vprašanja odgovarjala takole: “Nazadnje je morala opraviti še računalniški test, v katerem je morala samo označiti, ali se strinja ali ne strinja s trditvami na seznamu. Za vse težave sem sama kriva. Pomislila je na Billyja, na Carterjeve, in kliknila: zelo se strinjam. Marsikaj naredim bolje kakor skoraj vsi drugi, ki jih poznam. Pri tem se je na glas zasmejala. Saj niti srednje šole še ni končala. Nikakor se ne strinjam. Ne moti me, če mi ukazujejo. Se strinjam.” Tako je postala elitna gostiteljica. Elitno ubogljiva in elitno poslušna, v elitno slabem položaju, ki je vodjem Zlatih hrastov dajala slutiti, da bo za “zarodek številka 84” skrbela dobro, ga varno donosila in rodila. In šele takrat bo seveda prejela obljubljeno plačilo. Plačilo je prejeto, ko je delo opravljeno v celoti. Podjetniška logika optimiziranja dobička, zadovoljstva strank in izkoriščanja delavk (gostiteljic) je v Zlatih hrastih izpeljana do zadnje najmanjše podrobnosti in je primerna za izvoz v najdonosnejše multinacionalke našega časa. Glavni objekt je zarodek, plod, bodoči otrok. Spol in fenotip sta, ob primernem doplačilu, lahko določena in izbrana vnaprej. Njegovemu rojstvu je podrejeno vse, tudi zdravje gostiteljice: ko je bila Reagan na preiskavah zaradi morebitno rakave bule na njenem vratu, smo lahko bralci izvedeli, da bi v primeru potrditve diagnoze, njena operacija prišla na vrsto šele po tem, ko bo opravila svoje delo. In rodila. O njenem zdravstvenem stanju je niti niso obveščali, da ne bi karkoli negativno vplivalo na stanje nosečnosti. V primeru, da se namreč zgodi najhujše in pride do splava, so v težavah vsi – ne samo gostiteljica, ki ne prejme honorarja, temveč tudi zavod Zlatih hrastov, ki se mora soočati z nezadovoljstvom strank in na novo kalkulirati dobiček. Komunikacija gostiteljic z družino in prijatelji mora biti omejena, dogaja se lahko samo v okviru medijske sobe kjer je ves stik z zunanjim svetom strogo zabeležen, nadzorovan in omejen (Reagan so denimo onemogočili dostop do spletnih strani, ki bi vsebovale informacije o Hodkingovem limfomu). Nožev v jedilnici gostiteljice ne uporabljajo (da se ne poškodujejo, ali da ne poškodujejo koga drugega?), njihova prehrana in športna aktivnost sta strogo opredeljeni, na sprehode hodijo v dvojicah (da se nadzorujejo in omejujejo?), na rokah nosijo lokacijske zapestnice in od vsega začetka jim je predstavljeno kdo je mamica (da nikoli ne pozabijo kdo so, oziroma kdo one niso?). Mamica je mati, ki bo otroka prejela takoj, ko ga bo gostiteljica rodila. Mamica je preko video zaslona prisotna na vseh zdravniških pregledih, tam ji zdravnica dr. Wade kaže napredek v rasti in razvoju njenega ploda, pri tem pa zaslon ultrazvoka vztrajno odmika stran od pogleda gostiteljice. Če se v nosečnosti ugotovi napaka pri plodu, ga mora gostiteljica splaviti. Najbrž se tako vnaprej izognejo nevšečnostim ob vračilu blaga z napako. Spomnimo se ob tem resničnega primera para iz Avstralije, ki je preko nadomestne matere iz Tajske prejel dvojčka, pri čemer ni želel sprejeti sina z Downovim sindromom. Pustila sta ga pri nadomestni materi in s tem zapečatila usodo (legalnega) komercialnega materinstva na Tajskem.
Nič od opisanega zato ni v popolnem nasprotju z dejanskim izvajanjem komercialnega, tržno usmerjenega nadomestnega materinstva, ki se (po tem ko sta prejšnji velesili te industrije Tajska in Indija to prepovedali) dogaja na primer v Ukrajini, kjer na leto podpišejo med 2000 in 2500 pogodb za nadomestno materinstvo. Mednarodna trgovina jajčec, sperme in maternic, ki pomeni dejansko poblagovljanje teles žensk je omogočila, da so se bile ženske, ki se borijo za preživetje prisiljene prostovoljno odločiti, da bodo postale inkubatorji. Kar po eni strani predstavlja ogromen svet dobička in zaslužka, po drugi strani predstavlja podaljšek izkoriščanja žensk, nevidna roka imperialističnega nadomestna trga pa je zato podaljšana roka simbolnega nasilja nad ženskami. V Ukrajini je za celoten paket storitve potrebno odšteti med 40.000 in 50.000 evrov, nadomestna mati, ki nima do otroka nobenih pravic, kar je ena izmed pomembnih lastnosti njihove zakonodaje, pa prejema na mesec okoli 200 evrov. Za državo, kjer je povprečna plača 237 evrov, to ni malo. Preostali del denarja (med 10.000 in 14.000 evrov) prejme po rojstvu, znesek, ki še ostane pa roma k posredniški agenciji oziroma kliniki. Za to, da sploh lahko postaneš nadomestna mati v Ukrajini je nujno, da že imaš enega biološkega otroka, ki te doma čaka. In da se najbrž, potem ko od 32. tedna nosečnosti naprej prebivaš v stanovanju, kjer si celo posteljo deliš z drugimi nosečnicami, opominjaš in dodatno motiviraš za svoje delo. Na tak način se dodatno racionalizira nesebičnost industrijskega nadomestnega materinstva, kjer naj bi šlo za sklenjen krog medsebojne pomoči: si revna in se ne moreš preživljati – pomagali ti bomo, oddaj maternico v najem – s tem ti pomagaš nam, ki nimamo časa za nosečnost ali pa se preveč bojimo strij, celulita in odvečnih kilogramov, ki bodo nosečnosti sledili. Prejela boš ravno dovolj denarja, da boš lahko preživela toliko časa, da bo tvoje telo spet nared za novo nosečnost. In mi za novega otroka, tokrat morda svetlolaso deklico z modrimi očmi?
Porod in naš odnos do rojenega otroka je pomembno opredeljen z obstoječimi ideologijami in mitologijami. Kaj za družbo pomeni, da ni pripravljena na oploditev z biomedicinsko pomočjo za samske ženske ali da nasprotuje formiranju družin kjer sta partnerja istospolna, po drugi strani pa omogoča, ter v primeru zvezdnikov kova Kim Kardashian in podobnih, celo javno utemeljuje izbiro nadomestnega materinstva, ker za nosečnost nimamo časa? Ali pa ker si to pač lahko privoščimo? Vse to so vprašanja, ki jih Farma začne odpirati. Naša naloga je, da se z njimi odgovorno spopademo. Že danes.
O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije
Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo.