Drage predstavnice in predstavniki političnih strank, dragi mediji, drage ženske in dragi moški,
dolga leta nazaj sem slišala, da so volitve praznik demokracije. Danes vem, da demokracija za življenje potrebuje aktivno vsakodnevno (po)ustvarjanje svojih idealov v misli in praksi. Praznik demokracije je zato v družbi, ki je demokratična, vsak dan. Jaz danes demokracijo praznujem tako, da pišem spodnje vrstice.
K pisanju sta me vodila strah in tesnoba pred prihajajočimi tedni. V zadnjih dneh sem namreč pogosto razmišljala o idejah in podobah, ki mi bodo predvajane, prikazane in predstavljene v prihodnjih dneh. Klasičnim jumbo plakatom na katerih retuširane podobe žensk v kopalkah kličejo po novem humanizmu (ki bo ženske končno sprejel kot enakovredne članice vsake družbe), se bodo pridružili še plakati moških v oblekah. V enem pogledu bomo tako lahko že kmalu uzrli dve podobi o delovanju naše družbe, ki pa pravzaprav služita eni ideji. Ker jaz ne verjamem v obljube, ki se pišejo na jumbo plakate (prve ali druge vrste), si želim demoracije že zdaj.
Ker je v naši družbi živa predstava o ženskah, ki se (razen zelo, zelo redkih izjem, ki so na račun tega seveda kasneje tudi velikokrat deležne diskriminacije in diskreditacije) pred poletjem ne ukvarjajo s politiko, ampak skrbijo za učvrstitev posameznih delov svojega telesa, najbrž v predvolilni kampaniji ne bomo (skoraj) nikjer slišali reflektiranja vloge in položaja žensk v naši družbi. Vsi vemo kolikšna je bančna luknja, vsi vemo kako je potekala privatizacija, vsi poznamo interepretacije vojne med domobranci in partizani, a očitno nismo še nikoli slišali, da je v Sloveniji vsaka ženska do dopolnjenga 15. leta starosti doživela vsaj eno od različnih vrst nasilja (psihično nasilje (49,3%), potem fizično (23%), premoženjsko (14,1), omejevanje gibanja (13,9) in spolno nasilje (6,5%)).* Če bi se take vrste statistika uredniški politiki in strategom političnega komuniciranja za potrebe predvolilnega spektakla ne zdela neprivlačna, ali celo suhoparna (kljub temu, da za njo živimo in trpimo na tisoče žensk v Sloveniji), bi se namesto tega lahko morda tekom soočenj vprašali tudi o okoliščinah in vzrokih, ki so pripeljali do tako nizke zastopanosti ženske v politiki in še nižje zastopanosti na vodilnih položajih, ne samo v političnih strankah. Morda bi veljalo, ob nenehnem izpostavljanju plač in pokojnin določenim predstavnikom javnega sektorja, izpostaviti še plačno vrzel med moškimi in ženskami v naši družbi?
Če bo volilna kampanja sledila že nekaj časa prisotni ideji v našem javnem diskurzu, ki omogoča javno preizpraševanje že zagotovljenih ustavnih pravic žensk, potem mora biti znotraj te naše “svobodne družbe svobodnega govora” prostor tudi za naslavljanje nasilja nad ženskami in nasilja v družini. V volilni kampanji bo gotovo nekaj časa in prostora rezerviranega tudi za revitaliziranje mita o Evropski uniji. Naštevali se bodo nešteti kazalci za katerimi capljamo in jih ne moremo doseči, medtem ko druge prekašamo – poglejmo si na primer problematiko nasilja nad ženskami, v evropskem kontekstu. Leta 2014 je Agencija EU za temeljne pravice (FRA) objavila rezultate svoje najobsežnejše raziskave do sedaj. Izsledki so bili grozljivi, alarmantni in potrebni takojšnje obravnave že pred štirimi leti. Raziskava v kateri je sodelovalo 42.000 žensk (starih med 18 in 74 let) je namreč pokazala, da je 55 % žensk doživelo spolno nadlegovanje, 5 % žensk je bilo posiljenih, 33 % (62 milijonov) žensk v EU pa je fizično in/ali spolno nasilje doživelo po dopolnjenem petnajstem letu starosti. K temu dodajmo še podatek, da kar 27 % Evropejcev meni, da je spolni odnos brez privoljenja lahko upravičen in izrisala se nam bo slika nasilja nad ženskami kot del širših družbenih neenakosti, ki pomagajo vzdrževati patriarhalno prevlado. Ravno postavljanje tega nasilja v širši kontekst družbe, njenega delovanja in iskanja ravnotežja med neenakostmi, ki jo gradijo, bi mogoče pomenilo začetek naslavljanja drugačnih vprašanj. Vprašanj, ki uspeha naše družbe ne bi merila s številkami in kazalniki, temveč s svobodo, demokracijo, solidarnostjo, empatijo in pravičnostjo za vse člane naše skupnosti.
Moja zadnja skrb je, da bi vi ob prebranem odmahnili z roko. Da bi moj praznik demokracije prekinili z označbo mene kot zatežene feministke, “preveč pametne” ženske, ki ne opravlja svojega poslanstva in nepriznavanja nasilja nad ženskami kot dela slovenske družbe, ki poteka v slovenskih družinah. Glede prvega, bi vam rada sporočila, da izvajate nasilje nad mano. Glede drugega, pa naj namesto mene odgovorijo izsledki Nacionalne raziskave o nasilju v zasebni sferi in v partnerskih odnosih (2010): “Povzročitelji nasilja so v 90.8% moški. Večinoma so bolje izobraženi, saj jih je največ končalo srednjo šolo, skoraj v enakem odstotku pa se razvrstijo v nižjo ali višjo izobrazbo od srednje. Nasilni postajajo že zgodaj, saj je najmlajši star 14 let in so nasilni tudi v pozni starosti, saj ima najstarejši 84 let. Največkrat so zaposleni za polni delovni čas, redkeje za nedoločen čas – tako je zaposlenih 16,9%. Le 1,4% je brezposelnih. Od tistih, ki so verni, jih je 90,3% katoličanov, ostali so pravoslavne ali muslimanske vere. Vendar je manj takih, ki vero zares tudi prakticirajo, se torej udeletžujejo verskih obredov. Takšnih je 15,7%”.
Kako bomo kot družba sploh lahko živeli v (demokratični) skupnosti, ki bo nudila enake izhodiščne možnosti vsem svojim članom in članicam, če ne priznavamo in rešujemo situacij v katerih se znajdejo njeni najranljivejši člani in članice?
Kako se bomo ženske počutile kot enakovreden del demokratične skupnosti, če je očitno, da demokratičen spektakel volitev ne zmore videti čez zakonsko že urejano enakopravnost, ki pa ni rešila vsakodnevnega izvajanja nasilja, discipliniranja in nadzorovanja žensk kot manj vrednih in manj pomembnih članic naše države, kaj šele zagotovila enake možnosti slednjim.
Želim si, da se nam bo kdaj zdelo o tem nujno in pomembno govoriti. Ni praznika demokracije brez praznika žensk.
Ana Pavlič
*Podatki so iz Nacionalne raziskave o nasilju v zasebni sferi in v partnerskih odnosih (2010): http://www.arhiv.uem.gov.si/fileadmin/uem.gov.si/pageuploads/NasiljeRaziskava2010.pdf.