Počasneje, nižje, šibkeje in ceneje – ženske v športu

Še preden smo dobršen del poletja lahko spremljali Olimpijske igre v Tokiu, ki so jih organizatorji poimenovali kot najbolj spolno uravnotežene igre doslej[1], smo že z dogodki ki so pospremili Evropsko prvenstvu v rokometu na mivki, lahko dobili dober vpogled v trdovratnost športnega seksizma in položaj športnic, ki ostaja v veliki meri podrejen seksualizaciji njihovih teles. Ob bok temu, da je pred otvoritveno slovesnostjo v Tokiu Mednarodni olimpijski komite sploh prvič pozval države naj na dogodku zastave vihtijo oziroma nosijo predstavniki obeh spolov, smo lahko med igrami vnovič spoznali, da se patriarhat in mizoginija v tudi športu skrivata v navideznih malenkostnih, skoraj vsakdanjih nepomembnostih, na katere (p)ostajamo kolektivno imuni.

Rokomet na mivki ima za tekmovalke zelo stroga pravila oblačenja. Spodnji del hlač ne sme pokrivati več kot 10 centimetrov nog, kar v praksi pomeni da morajo tekmovalke nastopati v bikinkah. Ko so se Norvežanke pred tedni temu pravilu uprle in na tekmo prišle v kratkih hlačah, so bile oglobljene, ker so kršile kodeks oblačenja. Čemu so ta pravila namenjena bi se morali vprašati, saj najbrž lahko upravičeno trdimo, da bi v primeru boljših športnih rezultatov po enakih krojih najbrž posegali tudi moški? Za čigave oči so torej postavljeni normativi ženskih športnih oblačil, čemu so namenjeni, če ne dobremu počutju in čim boljši tekmi športnic?

Iz športa – aktivnosti, ki je utemeljena na ideji (fizične) moči, vztrajnosti, discipline, napadalnosti, taktike in požrtvovalnosti – vseh atributov, ki tradicionalno sovpadajo s prvinami (toksične) moškosti, so bile ženske seveda dolgo namerno izključene. Ko je Pierre do Coubertin leta 1896 organiziral prve igre moderne dobe v Atenah je ženskam preprosto prepovedal sodelovanje oziroma tekmovanje. Na Olimpijskih igrah v Parizu, ki so sledile zgoraj omenjenim, pa je ob takrat 1.000 moških tekmovalcih, lahko sodelovalo 22 športnic, ki so nastopale v 5 panogah. Dolga pot borbe za enakost spolov (tudi) v športu je minila od Aten do Tokia, a če se spomnimo zgolj na najbolj javne afere seksizma, s katerimi so bile ženske soočene letos, je jasno, da cilja še zdaleč nismo dosegli. Še več, zdi se da včasih spregledamo opozorila ob poti in se z blaženo ignoranco odpravimo po utrjenih tirnicah tradicije, ki svari o možačah, ki si kvarijo prelestnost ženstvene postave s pretiranim treningom. Letos so se tekmovalke morale boriti zato, da so poleg njih v olimpijski vasi lahko bivali njihovi dojenčki, ki so jih – poleg vsega čemur so tam namenjale energijo in fokus – še dojile in skrbele za njih.

Seveda so poleg žensk ki tekmujejo, pomembne tudi ženske, ki v in o športu odločajo. O teh je imel predsednik organizacijskega odbora letošnjih iger precej izdelano mnenje, saj je ocenil, da na sestankih preprosto preveč govorijo. Kako bi šele bilo, če bi Mednarodni olimpijski komite resneje razumel uravnoteženo spolno zastopanost in povišal trenutno zastopanost žensk v izvršnih odborih (33,3 %), ali pa celo prvič v zgodovini za svojo predsednico izbral žensko? Še slabša je situacija v evropskih nacionalnih olimpijskih komitejih, kjer je delež žensk 14 %, pri čemer so slednje najbolje zastopane na Švedskem (43 %), najslabše pa na Poljskem (3 %). Slovenija se je uvrstila na tretje mesto – gledano od zadaj naprej. Da je tudi žensko znanje o športu še vedno razumljeno kot nekaj kar je omejeno na nižje starostne selekcije in ozek, zelo stereotipen izbor športnih panog, kaže tudi izjemno nizek delež športnih trenerk – po oceni Evropske komisije iz leta 2014 jih je med vsemi trenerji v Evropi med 20 in 30 %, pri čemer ženske trenirajo večinoma druge ženske, mlajše tekmovalke v gimnastiki in plesu. Če se spomnimo in pomislimo še na to kdo je ocenjeval ali komentiral odlične uspehe naših športnikov in športnic je jasno, da šport zaenkrat v veliki večini ostaja aktivnost moških za moške.

Kot ena izmed najbolj navdihujočih zvezd letošnjih iger, bi nam v spominu vsekakor morala ostati ameriška telovadka Simone Bailes, ki jo mediji – v duhu moškega športa – opisujejo kot žensko verzijo plavalnega šampiona Michaela Phelpsa. Kljub temu, da Simone večkrat poudarja da ona ni drugi Michael Phelps, ampak da je prva Simone Bailes, je s svojim letošnjim odnosom do lastnega duševnega zdravja – ko je zaradi slednjega odpovedala večino svojih nastopov v Tokiu in s tem izgubila možnost rušenja lastnih rekordov – vsem ponudila ne le brezplačno lekcijo o pomenu tistega dela naše pripravljenosti, ki ji rečemo psiha, temveč tudi razkrila neenako obravnavo, ki so je deležne ženske športnice danes. Ko ženske trenirajo, tekmujejo, se odrekajo in zmagujejo enako hitro, močno in pogosto kot moški, so namreč še vedno plačane in spoštovane precej manj (leta 2019 je bil najbolje plačan moški Lionel Messi, ki je zaslužil 127 milijonov dolarjev, med športnicami pa je z 29,2 milijoni največ zaslužila Serena Williams). Ni jih bilo namreč malo, ki so neverjeten pogum Simoine Bailes, ko je pred celim svetom dejala, da je na letošnjih Olimpijskih igrah ne bomo mogli spremljati tekmovati, saj da je ona več kot gimnastika, nagrade in odličja, zamenjali za tisto tradicionalno žensko neuravnovešenost, ki se moškemu na bi nikoli mogla pripetiti. 


[1] Med 11.000 zbranimi športnicami in športniki je bilo tokrat namreč 49 % žensk (v Riu de Janeiru (2016) jih je bilo 45, 6 %, v Londonu (2012) pa 44, 2 %).

O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije

Ta slika ima prazen alt atribut; ime datoteke je 43562267_357088621531074_8002484392775647232_n_edited-1.jpg

Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. Ana je programska direktorica, raziskovalka in kolumnistka IPES.