POLOŽAJ ŽENSK V NAJVEČJI KRIZI JUTRIŠNJEGA DNE – PODBNEBNIH SPREMEMBAH

Za razumevanje neenakega položaja spolov pri obravnavi okoljskih vprašanj je nujno poznavanje statistik: ženske in deklice predstavljajo približno 51 % prebivalstva, v skoraj polovici sveta jim je lastništvo nad zemljo še vedno onemogočeno, zato nas ne more presenetiti, da je v lasti žensk zgolj okoli 20 % zemeljskih površin. Ženske predstavljajo večino tistega dela naše družbe, ki mora dan preživeti z manj kot enim dolarjem – za ženske stare od 25–34 let po vsem svetu velja, da imajo četrtino večjo možnost, da bodo živele v skrajni revščini. 80 % vseh ljudi, ki morajo zapuščati svoje domove in se seliti zaradi podnebnih sprememb predstavljajo ženske. Zakaj? Ženske prevladujejo v tipu kmetovanja, ki mu pravimo samooskrbno – gre za kmetovanje, ki je v veliki meri odvisno ravno od naravnih virov, kar pomeni, da so same podnebnim spremembam in njihovim posledicam še bolj izpostavljene. Ker so torej v večini najrevnejših držav sveta, ki bodo v največji podnebni krizi najbolj prizadete, najbolj revne prav ženske in, ker jih zaradi neenakega položaja v družbi nihče ne povabi za mizo odločanja o prihodnjih ukrepih (kljub temu, da so stoletja delale in se selile z zemljo, glede na suše, poplave in druge katastrofe, ki so jim prišle naproti), je jasno, da bodo tudi v tej krizi najvišjo ceno plačale ženske.

Ženske torej krajši konec vlečejo tudi ob posledicah podnebnih sprememb, ki pretijo, da bodo njihov neenak položaj v družbi še poslabšale in jih nevarno ujele v povratno zanko naraščajoče revščine. Ženske so žrtve podnebne krize na različnih ravneh: najprej in najbolj očitno – zaradi spolnih vlog, skozi katere družba ženskam dodeljuje predvsem naloge v zvezi s skrbjo za zbiranje vode, nabiranjem hrane in skrbjo za ogenj –, so za težave podnebja najprej in najbolj dovzetne. Poleg tega mnogi raziskovalci opozarjajo na dodaten porast nasilja nad ženskami (in tudi trgovine z ljudmi) na območjih, ki so  podvržena posledicam uničevanja okolja. Kot nam sedaj kažejo izkušnje iz mnogih delov sveta (Kolumbija, Peru, Kongo, JV Azija), ki so na posledicam globalnega segrevanja in uničevanja narave bolj izpostavljeni in nanje manj odporni, je nujno potrebno prenehati zanemarjati tudi povezavo med nasiljem na podlagi spola, izkoriščanjem deklet in žensk in globalno vojno za naravne vire, ki bo v prihodnje gotovo še bolj ostra. Končno pa, kot je to v navadi tudi pri ostalih javnih angažmajih žensk, so tudi tukaj tiste izmed nas, ki se odločijo v javnosti govoriti o posledicah uničevanja okolja, ki jih ne bomo mogli popraviti, deležne šikaniranja, ustrahovanja in nasilja, ki je namenjeno jasnemu cilju, tj. degradaciji njihovega položaja znotraj določene skupnosti in s tem odvračanju drugih od podobnih aktivističnih ravnanj. 

Dejstvo ostaja, da podnebni katastrofi ne bomo uspeli ubežati, če ne bomo v vseh delih sveta – tudi v tistih najrevnejših, na katere najlažje in najbolj pogosto kar pozabimo – upoštevali neenakosti spolov, ki od nas terja, da v reševanje podnebja in prihodnosti uvrstimo tudi posebne ukrepe, ki prepoznajo, nato pa tudi  spremenijo negativne vplive podnebnih vprašanj na položaj deklic in žensk. Temu pritrjujejo študije, ki so pokazale na močno povezavo med državami v katerih so ženske še posebno neenake, vplivi podnebnih sprememb pa še posebej intenzivni, kar pomeni, da je pot do enakosti spolov dejansko tudi pot k boljši podnebni prihodnosti, ki bi od družb zahtevala prilagodljivost, vključenost in dostopnost do odločanja in informiranja vseh. 

Nenazadnje in ne najmanj pomembno – nekoč deklica, danes pa mlada ženska je že nekaj let nazaj s šolsko stavko povezala tisoče mladih iz celega sveta v skupno opozarjanje na nevarnosti, ki nam pretijo, če bomo še vedno poslušali tiste moške politike, ki menijo da podnebnih sprememb ni ter, da kot ljudje ne dolgujemo naravi ničesar, še manj pa zanamcem in zanamkam. Morda lahko od tod še bližje razumemo stališča ekofeminizma, ki v svoj aktivizem in teorijo že od svojega nastanka (od sredine 70. let naprej) združuje dva glavni ideji – zgodovinsko represijo nad ženskami s človeško prevlado nad naravo. Zanikanje okoljskih težav in popolno ignoriranje dejstev (kot so denimo, da smo v zgolj zadnjih 22 letih našteli kar 20 najbolj vročih let, da več kot milijonom vrst živali in rastlin grozi izumrtje), namreč prihaja iz podobnega razumevanja vloge človeka v svetu kateremu naj bi eno izmed najbolj perečih nevarnosti predstavljal ravno feminizem, oziroma še bolj natančno feministke. Ali, če poskusimo še drugače – učna ura česa je bilo pravzaprav dejstvo, da kljub temu, da so bile med ključnimi obrazi nedavne referendumske kampanje o vodi ženske, pa so rezultate referenduma in njihove posledice, komentirali racionalni, nevtralni in pametni moški?