“Vseeno moški želimo, da vodimo. Po naravi smo res dokaj statični, ampak prvinski nagon, ki se od časa do časa rodi, želi akcijo, zato si želimo, da bi ženske ta nagon v nas večkrat prebudile. To lahko naredi ženska s svojo energijo, tako da je nedosegljiva in hkrati zapeljiva. Če tega ne naredi partnerka, s katero smo v zvezi, se lahko zgodi, da to naredi kakšna druga ženska, in če je ta nagon v moškem predolgo spal, lahko ta druga ženska postane njegova ljubica. Pravi moški je, ko lahko živi svojo pravo naravo, ki pa jo zbudi samo ženska ali življenje v divjini.”
(Milan Krajnc, svetovalec)
“In (šele) ko bodo pravi moški na vodilnih mestih v vseh ključnih podsistemih zamenjali k enakosti stremeče falične, torej profeministične ženske, se lahko družba spet normalizira. Marsikje bi se sicer vzpostavil harem, vendar bi, družbeno gledano, podsistemi (spet) funkcionirali. /…/ Dobro pa bi bilo, da bi normalne, torej ženstvene ženske (z)vedele, da prav one lahko ukrotijo moške – in to z lepoto, seksualnostjo in nemočnostjo.”
(Roman Vodeb, psihoanalitik)
“Če iščeš moškega, ki bi stal na istih pozicijah kot ženska, moraš najti geja, z njim se lahko dobro pogovarjaš, ne moreš pa se z njim dati dol. Moški ženske ne more razumeti s pozicije, s katere govori.”
(Vesna Vuk Godina, profesorica in antropologinja)
“Funkcionalni moški že od nekdaj v Sloveniji niso bili množični, zdaj jih pa sploh ni.”
(Vesna Vuk Godina, profesorica in antropologinja)
“V zdravi, urejeni družini bi morala žena možu pri vzgoji asistirati in mu prepustiti, da on postavlja meje, izreka zapovedi in prepovedi. Ko ga iz procesa vzgoje izrine, se moški umakne, noče se soočati s posesivno ženo. Modra žena subtilno porine moža v očetovsko vlogo, saj konec koncev je žena tista, ki “naredi” družino, je srce družine. Moški oziroma oče pa naj bi predstavljal družino navzven. To pomeni, da mora v zunanjem svetu postati nekdo.”
(Andrej Perko, psiholog)
“Običajne ženske se v moralnih zagatah ne znajdejo tako kot povprečen, da ne rečemo “normalen” moški. T. i. postkonvencionalno moralno razsojanje navadno dosežejo nekateri moški – nikakor ne vsi; ženske pa te najvišje stopnje moralnega razsojanja navadno ne dosežejo. Zato bi morali biti ravno moralno odgovorni moški sistemsko inkorporirani na vodilna mesta vseh pomembnih družbenih (pod)sistemih – tudi v politiki, na lokalnem in državnem nivoju. Pravi moški ima zdravo testosteronsko agresivnost in prodornost, moralno razsojanje pa mu daje notranji kompas, ki ga usmerja na ustrezne življenjske poti in mu pomaga do prave izbire pri pomembnih odločitvah.”
(Roman Vodeb, psihoanalitik)
No, ste se našli v zapisanem? Se zavedate, da vas lahko vsaka lepa ženska ‘ukroti’, vas moralno odgovorne, pa vendar živeče v divjini, prave moške? Hkrati agresivne in moralno razsodne? Hkrati obnorele zaradi ženske mističnosti, a vendar z močnim notranjim kompasom?
Če da, potem verjetno spadate med množico ljudi, ki taiste ‘strokovnjake’ spremlja, ko pišejo, govorijo ter javno predavajo tisoče ljudem o vzgoji otrok, odvajanju od odvisnosti, partnerstvu in zakonskih težavah in poslovnih rešitvah. Tako npr. Milan Krajnc sam sebe opiše kot »strokovnjaka za reševanje problemov«, ki očitno obvlada vse: od podjetništva do zakonskega svetovanja. Zgolj iz želje po kredibilnosti njegovih besed močno upam, da svojo strokovnost pri reševanju problemov uporablja tudi pri življenju v divjini – kjer bi pravi moški pač morali živeti. Gospodov s.p. je sicer registriran v Medvodah, ampak sem prepričana, da so prav Medvode skrito divje srce Slovenije.
Kot pravi moški je Milan agresiven, neukročen, poten in ‘ima jajca’. Milan zaseda vodilni položaj, ker je edini v družbi dovolj moralno odgovoren za takšno funkcijo. V družini je tisti, ki zapoveduje, ni pa niti slučajno tisti, ki nudi podporo in ljubezen svojim otrokom. Njegova naloga ni skrbeti za dom, temveč predstavljati družino navzven, kot pošteno in odgovorno družbeno celico, takšno brez napak, brez pomanjkljivosti in s prototipnimi člani. Zaradi svojega seksualnega nagona se v primeru, da njegova partnerica ne izkaže dovoljšne ‘energije nedosegljivosti’ nikakor ne more upreti ljubicam. Ne zmore tudi razumeti več kot polovice svetovnega prebivalstva – v tem primeru bi bil vendar gej, poženščen – bog ne daj, da bi se pravi moški znal z žensko dobro pogovarjati, kot pravi Vesna.
Milan, Roman, Andrej, Vesna in podobni strokovnjaki so avtorji takšnih in podobnih cvetk, ki jih lahko spremljamo v javni sferi ter kažejo na popolno nerazumevanje sodobnega sveta, sodobne družbe in sodobnega moškega. Sodobnega moškega, ki dela v pisarni ter se občasno znese le nad računalnikom in ne-updejtanimi Windowsi. Ali pa na kmetiji, kjer upravlja s sodobnimi stroji ter ne s koso ter srpom. Ta moški, ki se (na očitno veliko nezadovoljstvo Vesne Vuk Godina) vsak dan umije, počeše, skrbi za okolje in svet okoli sebe, ki se do soljudi ne obnaša poniževalno, ta moški, ki svojo partnerko (ali partnerja) spoštuje, ta moški, ki je takšen, kot hoče biti in ne to kar mora biti (po mnenju zgoraj omenjenih Romanov) na srečo danes predstavlja sodobnega moškega. Vmes se je namreč zgodilo par tisoč let evolucije, iz kresov in sveč smo prešli na varčne žarnice, iz treniranja golobov na elektronska sporočila in iz haremov na enakost spolov.
No, pri zapovedovanju moškim, kakšni pač morajo biti za doseganje lacanskih in freudovskih standardov, pa se ne ustavijo le strokovnjaki. “Ženska rabi svojega gospodarja,” nas je pred leti svaril ‘legendarni’ psihiater Janez Rugelj, danes Jan Plestenjak poudarja, da ženska rabi lovca.
»Včasih smo morali moški iti v naravo in uloviti žival za preživetje.«
(Jan Plestenjak, pevec in lovec)
Rada bi izkoristila to priložnost in vas poprosila, da bralci in bralke te kolumne v komentarjih pustite vaše mnenje glede sledečega vprašanja: ste med gobarjenjem ali drugimi gozdnimi aktivnostmi kdaj srečali znanega slovenskega lomilca src Jana Plestenjaka, ki je (za preživetje) lovil živali?
No, čeprav zase ve, da je zagotovo pravi moški v pravem pomenu besede, se Jan vsaj zaveda, da so njegovi časi – in časi ostalih lovcev – minili. In mi jih ne želimo nazaj. Hvala vsem moškim ter ženskam, ki živijo v letu 2019, ki se zavedajo, kako pomembna je svoboda posameznika za njegovo ali njeno srečo.
Moški, ki se sprašujete, zakaj bi moral biti feminizem vaša stvar? Ker seksizem omejuje tudi vas. Ker je do vas žaljiv. Ker predpostavlja, da ne znate in ne zmorete (po)skrbeti za svojo lastno družino, za svoje sinove in hčerke ter svojo partnerico. Ker zanika vašo inteligenco pri izbiri partnerke ali partnerja – navsezadnje se ne morete upirati lastnim nagonom in ženski misterioznosti. »Ena vas pogleda, pa je konc« – ker zanika vašo zmožnost zvestobe. Ker zanika vaše možnosti delanja napak in vašo možnost odstopanja od produktivnosti, ki prinaša kruh na mizo. Ker zavrača možnost, da ste prijateljici le prijatelj. Ker zavrača idejo, da ste zmožni odličnega pogovora z žensko. Ker vas kalupira. Omejuje. Ne glede na vse razlike, rasne, verske, politične in tudi spolne, smo ljudje upravičeni do enakega udejstvovanja v družbi. To ni le enakopravnost pred zakonom, ni le volilna pravica za vse, je vključenost, spoštovanje, dovoljenje za enakovredno bivanje v družbi, ki ni izključujoča. Tudi če niste lovec po Janovih standardih. Za to se je vredno boriti. Podpirati feminizem ne pomeni le podpirati emancipacije žensk, temveč tudi emancipacijo moških – emancipacijo od norih, že patetično smešnih družbenih norm in pričakovanj okoli vaše lastne identitete.
O avtorici: Nina Pejič
Nina Pejič je mlada raziskovalka in doktorska kandidatka (2017-2021) na Centru za mednarodne odnose ter asistentka na Katedri za mednarodne odnose (Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani). Leta 2017 je magistrirala iz Mednarodnih odnosov na isti fakulteti, v svoji magistrski nalogi pa se je ukvarjala s pokonfliktno spravo v okviru izobraževalnega sistema države. Predhodno je delala kot raziskovalka na Obramboslovnem raziskovalnem centru, kjer se je ukvarjala z normativnostjo, mirovnimi operacijami in preprečevanjem konfliktov. S slednjim raziskovalnim področjem – mednarodno varnostjo – se ukvarja tudi na tekočem doktorskem študiju. Njeno akademsko delo vključuje mongrafijo “Limits to the European Union’s Normative Power in a Post-conflict Society” (Springer 2018) in več znanstvenih člankov. Meni, da je enakost spolov presečna tematika vsakega raziskovalnega področja, zato je konec leta 2017 so-ustanovila Inštitut za proučevanje enakosti spolov (IPES).