O vseh stvareh se je pomembno pogovarjati. O stvareh je pomembno dvomiti, jih kritično reflektirati, potrebno je premišljevati o pogojih in kontekstih nastanka konceptov, ki te stvari opredeljujejo in o mejah njihovega prihodnjega razvoja. A ker živimo v demokraciji, kjer se spoštujemo tudi če mislimo drugače in ker živimo v skupnosti, ki sobiva pod vladavino prava, ki omogoča vsem uveljavitev enakih pravic (pa vendar k izkoriščanju teh pravic nikogar ne sili), je zelo pomembno tudi to kako o stvareh govorimo. In še – kdo o teh stvareh govori. Pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok je temeljna pravica žensk in eden večjih dosežkov naše civilizacije. Vsaj morala bi biti. Z žalostjo in grozo lahko spremljamo kako se po svetu in pri nas s to pravico manipulira in izrablja pod pretvezo nesebične skrbi za narod, družino in žensko. Tako je – vse tiste, ki nasprotujejo pravici za katero so se stoletja borili naši predniki in prednice, namreč skrbijo grešne duše tistih žensk, ki so se za splav odločile. Temu se reče skrb za sočloveka. In skrb za prihodnost našega naroda. V prevodu pa to pomeni discipliniranje žensk in utrjevanje njihovega podrejenega družbeno-političnega položaja. Se ne strinjate? Pomislite s koliko ženskami, ki so eno izmed svojih ustavnih pravic uveljavile, ste v svojem življenju že govorili. Zakaj so tiho? Kje so? Med nami so. Tiho so, ker so tako glasni predvsem tisti, ki menijo, da bi morale biti tiho. In v tišini doživljati domnevno edino primerno reakcijo na njihovo dejanje – obžalovanje. Tiho so, ker se sprehajajo po središču naše prestolnice, v središču svobodne Evrope in opazujejo zakupljene velike oglasne prostore, ki predstavljajo delovanje zavoda, ki njihovo svobodo in njihovo potencialno (!) pravico obsoja. Če ne govorijo (z nami) o tem, nosimo velik del odgovornosti za to vsi mi, člani in članice napredne demokratične družbe.
Tiho so, ker poslušajo, gledajo in berejo novice iz obljubljene dežele Združenih držav Amerike kjer republikanski guvernerji tekmujejo v iznajdbi novih načinov za skrb za ženske in njihov duševni mir. Pred samo nekaj dnevi je tako guverner zvezne države Georgie Brian Kemp podpisal zakon imenovan “Zakon srčnega utripa”, s katerim bi bil splav prepovedan od trenutka ko bi bil zaznan srčni utrip ploda. Ker se tisti, ki jih skrbi skupno dobro in ljubijo življenje vseh sprenevedajo in ne priznajo, da je srčni utrip zarodka mogoče zaznati že v šestem tednu nosečnosti, tak ukrep v resnici pomeni začetek popolne prepovedi splava. V drugi zvezni državi, v Ohiu, so že decembra leta 2016 sprejeli zakon kot ga nameravajo v Georgiji in vse od takrat se soočajo z grozljivi posledicami nesmiselnih zakonskih določil, ki splava ne dovoljujejo v nobenih izjemnih primerih. Tako smo lahko pred nekaj dnevi prebirali, da bo glede na to zakonodajo morala otroka roditi tudi enajstletna deklica, ki je bila žrtev posilstva. Omenjeni državi seveda ne predstavljata osamljenih primerov upravljanja s pravicami žensk v svobodni in napredni Ameriki, kjer naj bi pregovorno lahko vsakemu uspelo biti to kar si želi, saj so zakon na podlagi ideje srčnega utripa v zadnjem letu sprejeli v kar petnajstih zveznih državah. V Alabami so ravno danes sprejeli najstrožji zakon o prepovedi splava v ZDA, saj slednjega ne dopušča niti v primerih posilstva in incesta. In pri nas? Ženske poslušamo, beremo in spremljamo vse zgoraj opisano. Lahko imamo aktivno spolno življenje in uživamo v spolnosti, lahko smo posiljene in s to izkušnjo še dodatno travmatizirane. Lahko si ne želimo nosečnosti, ki za večino ljudi najbrž res predstavlja trenutek sreče, ampak če nas to ne osreči, se zaradi tega ne bi smele nikomur zagovarjati. Nikdar. Izkušnje in statistike kažejo, da ženske splava nikakor na doživljajo kot kontracepcijsko sredstvo ali običajen obisk zdravnika, temveč kot odločitev, ki je sledila stiski. Ženske, ki se za to odločijo so čisto običajne pripadnice našega spola, niso posebej izbrane lahkožive čarovnice, ki zelo glasno pridigajo krivo vero feminizma in so tako in zato “kaznovane”. Ne, one so med nami. In četudi so se v neki epizodi svojega življenja za tak korak odločile, to nikakor ne pomeni, da bodo vedno slabše matere otrokom, ki si jih bodo želele. Nekoč. Če si jih bodo. Če si jih ne bodo, to ni naša stvar in ni stvar naših javnih debat, javnih molitev in hipermoraliziranja raznovrstnih dušebrižnikov, ki spreminjajo svet tako, da svoj nos, misli in čas vtikajo v tuje odločitve, tuje prostore in tuje maternice. Če se s tem ne strinjamo in če mislimo, da je obredno izvajanje molitev pred ginekološko kliniko in oglaševanje storitev zavoda, ki nasprotuje ustavnim pravicam in za “grešnice” predlaga doživljenjsko spoved in spreobrnjenje demokratično legitimno, se pač motimo. To ni svoboda govora. To ni demokracija, to je del sistemskega nasilja nad ženskami.
O splavu je potrebno govoriti. Ampak tako, da upoštevamo demokratične temelje na katerih ta pravica sloni. Da spoštujemo odločitev žensk, ki so pravico izkoristile, tudi če nam lastna vest ugovarja, se sami v takšni situaciji pač ne bi odločili tako. Vse ostalo je nedopustno in ne sodi v zdravo demokratično skupnost. Nasilje je, da moramo, če želimo uveljaviti neko pravico, na poti do klinike ubirati drugačne poti, da se izmikamo tistim ki molijo za nas. Ali tistim, ki oglašujejo prakse našega post-grešnega očiščenja. Posledica nasilja je, da o tem ne govorimo. Ker nas vedno preglasijo tisti, ki pravici nasprotujejo, pa čeprav je v resnici nikoli ne rabijo izkoristiti. Nasilje je, da se nam vsiljujejo strategije žalovanja nad izgubo in obžalovanja dejanja kot edini primerni praksi ženskega obnašanja po opravljenem splavu. Ne, svoboda govora ni izražanje dvoma o krvavo priborjenih pravicah žensk in o enakovrednosti (ja, nekateri dvomijo celo o enakovrednosti), enakosti in enakopravnosti spolov. Kdor dvomi o tem prispeva k nasilju in k ohranjanju neenakega družbenega položaja žensk. Kdor misli, da je nevarno, če ženske pridobivajo več pravic in da se počasi lomi stekleni strop, ki nas je tisočletja oviral ali pa da se preveč govori o pojavnosti nasilja nad ženskami in se ob tem boji, da ženske izgubljajo svojo ženskost, je del problema in ne rešitve. Ženskosti, ki pomeni strukturno podrejenost neenakih možnosti, pravic, obravnave in objektifikacijo teles nad katerimi se izvaja psihično in fizično nasilje, si pa res nihče ne bi smel želeti. Ženske ne živimo zato, da bi si drugi na nas spočili oči, sproščali jezo in agresijo in tudi ne zato, da bi lahkotno frfotale čez življenje brez možnosti, da bi kdaj uresničile svoje lastne želje. Omogočeno nam mora biti, da bomo lahko živele zato in tako kot si bomo želele. Same. In da bomo upale o tem govoriti. Na glas.
O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije
Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo.