V Sloveniji je bil 4. marca 2020 odkrit prvi primer okužbe z novim koronavirusom, nekaj dni kasneje, 12. marca pa je bila v državi razglašena epidemija. Nedvomno je globalna pandemija in nevarnost pred okužbo, ki je bila največja za del populacije, ki je v že tako slabšem družbenem položaju, prinesla okoliščine s katerimi se nas je večina srečevala prvič v svojem življenju. Zdravstvena kriza, ki je zapolnjevala prve dneve življenja v korona realnosti, je kmalu začela nakazovati svoje razsežnosti, ko so se zapirali vrcti, šole, podjetja, tovarne, bari, restavracije in dejavnosti, kjer smo prej preživljali velik del svojih dni. Ko je zapiranje v naše domove, izoliranje in distanciranje od tistih s katerimi ne živimo naenkrat želeno, pričakovano, celo nujno dejanje v zajezitvi epidemije, postane očitno da v tem obdobju nismo bili vsi v enakem položaju, nekateri strahovi in skrbi so bile preprosto bolj priviligirane od drugih. V kakšne domove smo se morali zapreti? S čim smo preživeli, ko je gospodarstvo obstalo? S kom smo si delili dom, prostor kjer bi se morali počutiti varno? Za kako varno se je izkazala naša oblika zaposlitve in kako je nanjo vplivala nova situacija? Kako radi smo doma, če je naš dom sinonim za strah, nasilje in zlorabe? In naši otroci in šolanje na daljavo – imajo vsi računalnike, miren kotiček za javljanje na spletna predavanja ali so ob izgubi šolskega obroka ter varnosti ki jo šole nudijo, postali nevidni? Ob vseh teh vprašanjih smo se na Inštitutu za proučevanje enakosti spolov, IPES od začetka pojava korona virusa, spremljanja situacije v naši družbi, lotevali predvsem z veliko pozornostjo do tistih, za katere menimo, da jih ta kriza bo, oziroma jih je že najbolj prizadela.
Analiza ankete, ki je pred vami je uvid v stanje, ki je nastajalo že pred prihodom epidemije. Razumeti jo moramo kot opozorilo, da bodo situacije, ki bodo preklicu epidemije sledile: finančna negotovost, psihološke posledice strahu, nasilja, izgube nekih verig trdnosti, neenakost žensk še povečale in naš položaj splošno poslabšale. Naš namen bo dosežen, če bo ta nevidnost žensk ki trpijo, ker je tiho strinjanje z reproduciranjem njihovega neenakega položaja in vzdrževanje spolnih stereotipov in preživetih spolnih vlog, nedvomno lažje od aktivnega spopada z najbolj razširjeno kršitvijo človekovih pravic na svetu – nasiljem nad ženskami, končno postalo vidno. Kot družba se moramo odpovedati zavednim ali polzavednim vzorcem normaliziranja nasilja nad ženskami, poudarjanja ženskih odgovornosti za mir in srečo v družini in končno moramo omogočiti, da lahko svobodno živimo in se odločamo, govorimo, se ne strinjamo, protestiramo in se upiramo tudi če smo ženskega spola!
Korona je tako čez noč pokazala na vse (prevečkrat celo namerno) spregledane mehanizme utrjevanja tega neenakega položaja in nam ponudila priložnost, da iz tega stanja izidemo z okrepljenim premislekom o pomenu zagotavljanja enakosti spolov v družbi. Pa nam bo resnično uspelo izboljšati izhodiščni položaj žensk v naslednji krizi, ali bomo tesnobno vzdušje izkoristili za to, da še odločneje zakorakamo v neke druge čase, ko je bilo življenje žensk ena sama karantena v zasebni sferi skrbi za otroke in moža?
Vabljeni k prebiranju publikacije v elektronski različici, ki je dostopna na povezavi spodaj.
CIP – Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
316.472.42: 614.46
173.5/.7: 614.46
324(497.4):328(4)
PAVLIČ, Ana, politologinja
Vzdušje v intimno-partnerskih odnosih in družinah v času karantene in negotovosti / [avtorica Ana Pavlič]. – 1. izd. – Ljubljana : Inštitut za proučevanje enakosti spolov, 2020
ISBN 978-961-94841-5-9
1. Gl. stv. nasl.
COBISS.SI-ID 18181635