Feministična gibanja in njihove zahteve praviloma vedno spremljajo tudi odklonilne in negativne kritike. Poleg splošno razširjenega predsodka, da feminizem spodbuja sovraštvo do moških, se pogosto pojavlja tudi očitek, da je feminizem vedno naslavljal le ženske iz višjih družbenih razredov. V Etiopiji, ki se po številu prebivalcev uvršča na drugo mesto med afriškimi državami, kar je seveda tudi demografski pokazatelj visokega števila ženske populacije, pa se feministične organizacije srečujejo še z enim trdno zakoreninjenim prepričanjem, in sicer, da je feminizem ideja, uvožena iz zahodnega sveta, ki lahko kot taka ogroža lokalne kulturološke norme.
Zaradi potrebe po redefiniranju in pravšnjemu artikuliranju feminizma je bilo v glavnem mestu Addis Abebi leta 2014 ustanovljeno feministično gibanje Setaweet (prev. od ženske). Ustanoviteljici gibanja, Billene Seyoum in Sehin Teferra (PhD), sta svoje feministične cilje zasnovali kot boj za enakost med spoloma z ozirom na temeljne človekove pravice, ki tako moškim kot ženskam omogočajo iste politične, ekonomske in družbene možnosti. Čeprav stigma glede besede feminizem ostaja, pa Sehin Teferra, s katero sem se med obiskom Addis Abebe imela tudi priložnost pogovarjati, poudarja potrebo po ustvarjanju jezika, s katerim se bo nesprejemljivo dejstvo neenakosti med spoloma na ustrezen način šele naslovilo.
Kljub težavi poimenovanja pa gibanja za ženske pravice v Etiopiji niso nikakršna novost. Glede na poročanje The Journal of International Women’s Studies so se ženske organizacije v Etiopiji začele pojavljali že v začetku 20. stoletja. Leta 1935 je bilo ustanovljeno prvo Etiopsko nacionalno združenje žensk. Članice tega združenja so bile večinoma ženske iz urbanih predelov, njihove aktivnosti pa so obsegale predvsem zbiranje sredstev in iskanje sponzorstev za projekte, namenjene ženskam iz mest. Leta 1953 se je združenje razširilo in ustanovilo kar štirideset podružnic po vsej državi. Znotraj študentskega gibanja v 70. letih so se nato pojavile nadaljnje feministične tendence nekaterih političnih frakcij, problem pravic žensk pa je bil začasno obravnavan tudi v socialističnem režimu, ki je vladal Etiopiji od leta 1974 do 1991. Poleg tega so tudi v kasnejši Tigray Peoples’ Liberation fronti obstajala gibanja, upravljana s strani žensk, ki so si prizadevala za enakost med spoloma znotraj širšega osvobodilnega boja. V 90. letih je bila kot ena najvidnejših ženskih organizacij, ki pa se v javnosti ni identificirala kot feministična, Ethiopian Women Lawyers’ Association, ki je uspešno lobirala za revizijo družinskega zakonika in za posodobitev kazenskega prava.
A za razliko od Setaweeta to vendarle niso bila samostojna feministična gibanja. Sehin Teferra izpostavlja, da si znotraj organizacije zato prizadevajo zavestno in neodvisno graditi etiopski feminizem glede na odnose med spoloma, ki so se izoblikovali pod vplivom kulturnih in zgodovinskih specifik dežele, ter prepoznati svojevrstne parametre, znotraj katerih je mogoče boj za enakost med spoloma teoretsko osmisliti in praktično tudi uresničiti.
Ob omembi praktičnega uresničevanja feminističnih ciljev, Sehin Teferra govori o beleženju naraščajočega nasilja na podlagi spola (pred meseci je etiopsko javnost namreč pretresel primer Meaze Kassa, ki jo je sodelavec z nožem zabodel do smrti in ob tem ostal neprimerno kaznovan), ki pa je deležno le malo medijske pozornosti. Setaweet se zato primarno trudi za pravno reformo obravnave tovrstnih primerov, ki pa v prvi vrsti zahtevajo predvsem jasno opredelitev pojma nasilja na podlagi spola.
Poleg zagovorništva Setaweet ozavešča javnost glede neenakosti med spoloma tudi s številnimi kampanjami. Arifabbat kampanja je tako preko foto natečaja, kjer so očetje na družbenih omrežjih objavljali slike med opravljanjem starševskih dolžnosti, opominjala na enakopravno skrb za otroke. Whatshewore kampanja pa je na primer z razstavo oblačil, ki so jih žrtve posilstev nosile v času napada (oblačila so bila namreč precej skromna in ravno nasprotna od pogosto omenjenega predsodka izzivalnih oblačil) želela opomniti, da spolno nasilje vendarle ni povezano z izbiro načina oblačenja.
Poleg kampanj in drugih aktivnosti Setaweet organizira tudi t. i. Gendershops ali feministični interaktivni kurikulum za srednješolce, s katerim poskušajo tako deklice kot dečke ozavestiti o pojmu moškega privilegija in o škodljivih aspektih nekaterih vlog družbenega spola. Setaweet si med drugim prizadeva tudi za enakopraven položaj žensk v akademskem svetu ter za večjo zastopanost žensk na položajih, ki odločajo o zakonodaji.
Čeprav je Etiopija po številnih reformah leta 2018 dobila žensko predsednico in glavno državno tožilko ter tudi 50 % zastopanost žensk v kabinetu predsednika vlade, pa po besedah Sehin Teferra, država esencialno potrebuje spremembo v zakonih, ki urejajo vsakodnevno življenje žensk, za kar si Setaweet z načelom inkluzije do vseh vrst žensk, ne glede na njihov razredni in ekonomski status, nadvse prizadeva.
O avtorici: Aleksandra Gačić
Aleksandra Gačić je diplomirana filozofinja in literarna komparativistka, ki trenutno zaključuje podiplomski študij s področja sociologije spola in spolnosti na Fakulteti za družbene vede. V svojem delu se osredotoča na preučevanje feminističnih gibanj v post-kolonialnih družbah. To ji je omogočilo tudi dodatno izpopolnjevanje na področju spola v postkonfliktnih območjih na School of Oriental and African Studies, Univerze v Londonu. Na Inštitutu za proučevanje enakosti spolov Aleksandra prevzema vlogo kolumnistke.