Nasilje nad ženskami v času oboroženih konfliktov je doseglo alarmantno stopnjo, saj je postalo neločljiv del vojnega procesa v številnih konfliktih. Ženske se v času oboroženih spopadov soočajo s (spolnim) nasiljem in resnimi kršitvami človekovih pravic, kot so posilstvo, spolno suženjstvo, prisilna prostitucija in mutilacija spolnih organov, vendar ta problematika žal ne pritegne mednarodne pozornosti.
Žrtve novodobnih oboroženih konfliktov v primerjavi s preteklostjo, ko je šlo predvsem za vojaško osebje, vse bolj postajajo civilisti. Po podatkih Združenih narodov (ZN) naj bi bilo danes skoraj 90 odstotkov žrtev oboroženih spopadov civilistov. Čeprav spopadi prizadenejo celotne skupnosti ter tako ženske kot moški trpijo za vojnimi zlorabami, travmami in izgubami, so ženske pogosto nesorazmerno bolj prizadete. Še posebej ženske se namreč med vojnami soočajo s hudimi kršitvami človekovih pravic in uničujočimi oblikami spolnega nasilja, kot so posilstvo, spolno suženjstvo, prisilna nosečnost in prisilna sterilizacija, ki se pogosto sistematično uporabljajo za dosego vojaških ali političnih ciljev. Spolno nasilje nad ženskami v času vojn in konfliktov velja za eno izmed najbolj spregledanih in zatrtih vprašanj, kljub naraščanju pozornosti in razvoju mednarodnega prava na področju zaščite žensk v oboroženih spopadih pa je problem velikokrat (tudi načrtno) potisnjen na stran.
Jasno je, da je nasilje nad ženskami v času oboroženih spopadov mnogokrat posledica neenakosti med spoloma, ki že obstajajo v družbi. Sprejemanje nasilja nad ženskami, ki je v 21. stoletju še vedno prisotno v številnih – tudi razvitih in modernih – družbah, vodi v to, da se neenakosti med spoloma v konfliktnih situacijah povečajo, nasilje pa postane še bolj razširjeno in sprejemljivo. V času spopadov namreč pogosto pride do konstrukcije identitet in izrazite polarizacije spolnih vlog. Oblikujeta se podoba moškega, nosilca moči, ki ga odlikujeta agresija in mizoginija, ter podoba ženske, matere, ki je nosilka kulturne identitete, prisvojitev njenega telesa pa mnogokrat predstavlja simbolično osvojitev teritorija in nadvlado nad dotično skupino.
Oborožene skupine spolno nasilje nad ženskami vse pogosteje uporabljajo tudi kot strateško metodo, taktiko vojskovanja oz. vojno orožje. Posilstva in druge oblike spolnega nasilja so kot taktike uporabljene za demonstracijo zmage, namenjene pa so lahko tudi teroriziranju prebivalstva, razbijanju družin in v nekaterih primerih celo spremembi etnične sestave naslednje generacije. Včasih je posilstvo storjeno z namenom okužbe žensk z virusom HIV, da bi preprečili nadaljnja rojstva otrok pripadnikov te skupine, včasih – predvsem kadar se etnična pripadnost deduje po moški liniji – pa z namenom, da bi ženske zanosile in z rojstvom otrok spremenile etnično sestavo te skupine. Posilstvo žensk je v oboroženih spopadih obravnavano tudi kot sredstvo poniževanja moških sorodnikov – možev, očetov, bratov idr. Da bi moške prikazali kot nesposobne zaščititi svoje ženske ter ženske kot onečaščene, se posilstva in mučenje žensk mnogokrat odvijajo pred očmi njihovih partnerjev in otrok (UN OCHA 2008). Posilstva, prisilne nosečnosti, sterilizacija in ostala dejanja spolnega nasilja nad ženskami v času oboroženih spopadov tako predstavljajo tudi sredstva za izvedbo genocida, etničnega čiščenja ali psihološkega uničenja neke skupnosti.
V vojnih spopadih zavzema (spolno) nasilje nad ženskami različne oblike. Najbolj razširjena je (množično) posilstvo, med pogoste oblike pa spadajo tudi spolno suženjstvo, prisilna prostitucija, prisilni spolni odnosi v zameno za hrano, zatočišče ali »zaščito«, pohabljanje spolnih organov, prisilna nosečnost, prisilna sterilizacija, prisilna poroka, nasilje v družini, ekonomsko suženjstvo, umori iz časti in neposredno ubijanje. Organizacija Human Rights Watch (HRW) je poročala tudi o nekaterih drugih grozodejstvih, ki so jih doživljale ženske na konfliktnih območjih, kot so posebna taborišča za posiljevanje, pretepanje nosečnic, dokler niso splavile, prebadanje maternic s puškami in drugim orožjem, pohabljanje spolovil s steklom in noži, preprodaja in tako dalje. Tudi v begunskih taboriščih, kjer ženske in otroci povprečno predstavljajo kar 75 % populacije, ženske ne najdejo ustreznega zatočišča in varnosti. Odvisne so od humanitarne pomoči, živijo v pomanjkanju in so podvržene diskriminaciji, odsotnosti skrbi za posebne potrebe ter fizičnim in spolnim napadom.
Posledice (spolnega) nasilja so prisotne še dolgo po konfliktu. Travma, stigmatizacija in obsojanje, neželene nosečnosti, okuženost s spolno prenosljivimi boleznimi in HIV so del ženskega vsakdana. Spolno nasilje nad ženskami mnogokrat povzroči družbeno stigmo ter obsojanje žrtev s strani družin in skupnosti, pogosto pa celo izločenost zlorabljenih žensk iz družine oz. skupnosti. Poleg tega se nekatere ženske soočajo z zavrnitvijo svojih otrok s strani lastne družine, saj so ti otroci plod posilstva in zato percipirani kot umazani, vsiljeni in nezaželeni. Druge v izogib temu same naredijo splav ali celo storijo detomor. Ženske so tako izpostavljene tudi visokemu tveganju hudih in dolgotrajnih zdravstvenih težav, vključno s smrtjo zaradi samopoškodb ali samomora. Žrtve spolnega nasilja potrebujejo pomoč – zdravstveno, psihološko, pravno in socialno –, da se lahko soočijo s škodljivimi in bolečimi posledicami, vendar takšna pomoč zahteva sredstva, ki jih večina pokonfliktnih območij in držav nima. Programi pomoči so zaradi tega žrtvam na voljo v izjemno omejenem obsegu, če sploh.
Takšnim vojnim zločinom in grozotam so danes podvržene jezidske ženske v Iraku, ki jim spolno suženjstvo in nasilje predstavljata način življenja. Tiste, ki niso bile žrtve spolnega nasilja, so izjema. Spolno nasilje je bilo namreč s strani t. i. Islamske države (IS) uporabljano kot namerna taktika in vojno orožje – ženske, prestare za spolno suženjstvo, so ubili, ostale pa zasužnjili, posiljevali, pretepali, mučili in preprodajali. Nekatere ženske so bile prodane več kot dvajsetkrat, posiljene pa so bile tudi devetletne deklice. Po besedah Mirze Dinnayi, vodje humanitarne organizacije Zračni most Irak (Luftbrücke Irak), še danes v ujetništvu in spolnem suženjstvu ostaja več kot tri tisoč jezidskih žensk, deklet in otrok, katerih usoda mednarodne skupnosti (očitno) ne zanima. Tiste, ki so se rešile, se zaradi onečaščenja soočajo z zavrnitvami lastnih družin, nekatere so, tudi noseče ali že matere, zaradi tega celo sledile borcem IS, ki so zbežali. Druge se pretvarjajo, da so to otroci njihovih mož ter da so zanosile pred ugrabitvijo. Tretje so otroke zapustile. Etnična pripadnost in religija otrok se namreč v njihovi skupnosti deduje po moški liniji, zaradi česar jezidske ženske z otroki muslimanskih borcev IS doma niso več dobrodošle. Obseg in dostopnost programov pomoči za žrtve sta zelo omejena; travma in trpljenje tako ostajata.
Žal to ni edini takšen primer. V Ruandi je bilo v trimesečnem genocidu (leta 1994) posiljenih med 100.000 in 250.000 žensk, večina pripadnic Tutsijev pa je bila v času genocida podvržena vsaj eni izmed oblik spolnega nasilja. Več kot 60.000 žensk je bilo posiljenih v času državljanske vojne v Sierri Leone (1991–2002), med 25.000 in 50.000 v času vojne ter genocida v Bosni in Hercegovini (1992–1995), več kot 40.000 v Liberiji (1989–2003) ter okrog 200.000 v Demokratični republiki Kongo (od leta 1998). Poleg tega so bile ženske sistematično spolno zlorabljane in zasužnjene tudi v Čadu, Južnem Sudanu, Gvatemali in na okupiranih ozemljih s strani Japonske v času druge svetovne vojne (IASC 2005, 3–4; Hague 2016). Primerov spolnega nasilja nad ženskami v času oboroženih konfliktov je po celem svetu ogromno, a jih je bilo žal skoraj toliko tudi pometenih pod preprogo in »pozabljenih« zavoljo ohranitve vzpostavljenega miru.
Spolno nasilje v času oboroženih spopadov danes predstavlja zločin po mednarodnem pravu. Stoletja je spolno nasilje v konfliktih veljalo za neizogibno, vojske so posilstvo mnogokrat celo dojemale kot legitimno, javnost pa kot kolateralno škodo. Med drugo svetovno vojno so bile na primer vse strani konflikta obtožene množičnih posilstev, vendar mednarodni vojaški sodišči v Nürnbergu in Tokiu spolnega nasilja nista prepoznali kot zločin. Posilstvo, prisilno prostitucijo in katero koli drugo obliko neprimernega napada je prvič izrecno prepovedala univerzalno sprejeta Četrta ženevska konvencija za zaščito civilnih oseb med vojno (1949, 27. čl.), ki je del osnovnega korpusa pravil mednarodnega humanitarnega prava. Implicitno jih v konvenciji (prav tam, 3. in 147. čl.) prepovedujejo tudi določila o prepovedi mučenja, okrutnega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja, določila o prepovedi suženjstva in določila o prepovedi namernega povzročanja velikega trpljenja ali resnih poškodb telesa ali zdravja, ki pa so zapisana tudi v drugih mednarodnih dokumentih za varstvo človekovih pravic.
Spolno nasilje nad ženskami v oboroženih spopadih je pridobilo mednarodno pozornost šele v obdobju vojn med državami bivše Jugoslavije. Leta 1992 je Varnostni svet ZN (VS ZN) razglasil »množična, organizirana in sistematična pridržanja in posilstva žensk, še posebej muslimank v Bosni in Hercegovini«, za vojni zločin, ki ga je treba nasloviti (Resolucija VS ZN 798, 1992). Pozneje je bilo v Statut Mednarodnega kazenskega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije (1993, 5. čl.) posilstvo vključeno kot zločin proti človečnosti, kadar je storjeno v času oboroženega spopada in usmerjeno proti civilnemu prebivalstvu. Sodišče je postalo tudi prvo mednarodno sodišče, ki je obsodilo storilca posilstva kot krivega zločina proti človečnosti. Mednarodno kazensko sodišče za Ruando (1994) je posilstvo prav tako razglasilo za zločin proti človečnosti in postalo prvo mednarodno sodišče, ki je obtoženca spoznalo krivega posilstva kot dejanja genocida (oz. namenjenega izvršitvi genocida) (Statut Mednarodnega kazenskega sodišča za Ruando 1994, 3. čl.). Med zločine proti človečnosti in vojne zločine je posilstvo, spolno suženjstvo, prisilno prostitucijo, prisilno nosečnost, prisilno sterilizacijo in katero koli drugo obliko spolnega nasilja primerljivih razsežnosti, kadar je zagrešeno množično ali sistematično, uvrstilo tudi Mednarodno kazensko sodišče (1998/2002), ki obravnava najtežja množična grozodejstva v mednarodni skupnosti. Poleg tega ukrepe, ki so namenjeni preprečevanju rojstev znotraj nacionalne, etnične, rasne ali verske skupine, statut sodišča definira kot dejanje genocida (Rimski statut 1998/2002, 6.–8. čl.).
Nadalje je VS ZN na mednarodni ravni v zadnjih dveh desetletjih pomagal povečati ozaveščenost in sprožiti ukrepe proti spolnemu nasilju v konfliktih ter je tako prispeval h krepitvi nadzora in preprečevanja spolnih zlorab v oboroženih spopadih. V svojih pravno zavezujočih resolucijah je ostro obsodil uporabo spolnega nasilja nad deklicami in ženskami kot vojnega orožja ter pozval strani, vpletene v konflikte, k spoštovanju mednarodne zakonodaje, ki ščiti pravice žensk pred kaznivimi dejanji na podlagi spola, kot so posilstvo in spolni napadi. Poleg tega je pozval k odpravi nekaznovanja storilcev takšnih dejanj in se zavzel za vzpostavitev mehanizmov spremljanja, analize in poročanja o spolnem nasilju v oboroženih konfliktih ter za uvedbo ukrepov pomoči in zaščite s strani ZN za žrtve takšnega nasilja. Večkrat je poudaril tudi pomen vključenosti žensk v preprečevanje in reševanje konfliktov ter v izgradnjo miru ter pozval države članice ZN k zaščiti in opolnomočenju žensk in deklet (Resolucija VS ZN 1325 (2000); 1820 (2008); 1888 (2009); 1889 (2009); 1960 (2010); 2106 (2013); 2122 (2013)). Na regionalni ravni so evropski in medameriški organi za varstvo človekovih pravic prepoznali spolno nasilje in posilstva v času oboroženih spopadov kot hudo kršitev pogodb o varstvu človekovih pravic, številni pa so zagnali tudi kazenske in civilne postopke proti posameznikom, ki naj bi zagrešili spolno nasilje nad ženskami v konfliktnih situacijah.
Vendar pa kljub (razvijajoči se) mednarodnopravni ureditvi in naraščanju ozaveščenosti državam in mednarodnim organizacijam vsakič znova spodleti pri izvajanju mednarodnih zakonov in konvencij, ki so namenjeni zaščiti pravic žensk v oboroženih konfliktih. V središču reševanja konfliktnih situacij ostajajo interesi posameznih držav, ki žal ne vključujejo zaščite temeljnih človekovih pravic in preprečevanja spolnega nasilja nad ženskami. Tako se ženske in deklice na konfliktnih območjih še zmeraj soočajo z mnogimi izzivi, kršitvami, krivicami in bolečinami. Enega izmed ključnih korakov v procesu izkoreninjenja spolnega nasilja nad ženskami v oboroženih spopadih predstavlja prenehanje nekaznovanosti storilcev takšnih dejanj in naslavljanje globljih družbeno in kulturno pogojenih spolnih neenakosti, ki vodijo v spolno in psihično nasilje nad ženskami v času vojne. Priti moramo do točke, ko bo žrtev spolnega nasilja tista, ki prejme podporo družine in skupnosti, storilci teh dejanj pa tisti, ki so kaznovani, stigmatizirani in izključeni s strani celotne skupnosti. Nujno potrebna je torej tudi sprememba v odnosu, percepciji in miselnosti ljudi do spolnih zlorab žensk in do enakosti spolov. Brez te spremembe bosta mednarodna in nacionalna zakonodaja zelo težko uspešni pri kaznovanju in izkoreninjenju spolnega nasilja nad ženskami – tako v oboroženih spopadih kot doma, za zaprtimi vrati.
Avtorica prispevka je naša kolumnistka Tjaša Božič, magistrica mednarodnih odnosov
Viri
Četrta ženevska konvencija za zaščito civilnih oseb med vojno – Geneva Convention (IV) on Civilians. 1949. Sprejeta 12. avgusta v Ženevi.
Hague, Gill. 2016. Violence against Women in War and Conflict. MERI – Middle East Research Institute, 3 (1).
Human Rights Watch. 2018. Women and Armed Conflict. Dostopno prek: https://www.hrw.org/topic/womens-rights/women-and-armed-conflict (1. junij 2018).
IASC – Inter-Agency Standing Committee. 2005. Guidelines for Gender-based Violence Interventions in Humanitarian Settings: Focusing on Prevention of and Response to Sexual Violence in Emergencies. Geneva: Inter-Agency Standing Committee.
Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo – International Criminal Tribunal for the Former Yugoslavia. 1993. Ustanovljeno 25. maja 1993 z resolucijo Varnostnega sveta 827.
Mednarodno kazensko sodišče za Ruando – International Criminal Tribunal for Rwanda. 1994. Ustanovljeno 8. novembra 1994 z resolucijo Varnostnega sveta 955.
Resolucija Varnostnega sveta Združenih narodov št. 798 o situaciji v Bosni in Hercegovini. 1992. Sprejeta 18. decembra.
Resolucija Varnostnega sveta Združenih narodov št. 1325 o ženskah in miru in varnosti. 2000. Sprejeta 31. oktobra.
Resolucija Varnostnega sveta Združenih narodov št. 1820 o ženskah in miru in varnosti. 2008. Sprejeta 19. junija.
Resolucija Varnostnega sveta Združenih narodov št. 1888 o ženskah in miru in varnosti. 2009. Sprejeta 30. septembra.
Resolucija Varnostnega sveta Združenih narodov št. 1889 o ženskah in miru in varnosti. 2009. Sprejeta 5. oktobra.
Resolucija Varnostnega sveta Združenih narodov št. 1960 o ženskah in miru in varnosti. 2010. Sprejeta 16. decembra.
Resolucija Varnostnega sveta Združenih narodov št. 2106 o spolnem nasilju v oboroženih konfliktih. 2013. Sprejeta 24. junija.
Resolucija Varnostnega sveta Združenih narodov št. 2122 o ženskah in miru in varnosti. 2013. Sprejeta 18. oktobra.
Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča – Roma Statute of the International Criminal Court. 1998/2002. Podpisan 17. julija 1998, v veljavi od 1. julija 2002.
UN OCHA – United Nations Office for the Coordination of Humanitarian Affairs. 2008. Sexual Violence in Armed Conflict: Understanding the Motivations. UN OCHA Research Meeting, 26. junij.