Po državnozborskih volitvah 2018 v Sloveniji se je delež žensk v Državnem zboru s 35,6 odstotkov znižal na 24,5 odstotkov. To se je zgodilo navkljub uzakonjeni 35-odstotni spolni kvoti na kandidatnih listah in navkljub temu, da je bilo na njih 44 odstotkov žensk, kar je največ doslej.
Svoj delež k takšnim rezultatom je zagotovo prispeval naš precej zapleten volilni sistem, ki ne omogoča sestavljanja kolektivne strankarske kandidatne liste, ampak stranke sili, da v volilne okraje postavljajo posamične kandidate, ki v njih najprej tekmujejo za glasove s kandidati in kandidatkami drugih strank, potem pa za izvolitev še s kandidati in kandidatkami na lastni strankarski listi v volilni enoti. Takšen sistem ne omogoča sestavljanja list po sistemu zadrge in tudi ne uvedbe preferenčnega glasu. Za to, da bi ob uzakonjeni spolni kvoti dosegli spolno bolj uravnotežen Državni zbor, bi tako morali odpraviti volilne okraje in uveljaviti dodatno določilo pri sestavljanju kandidatne liste po sistemu zadrge ter uvesti preferenčni glas. Zdi se, da politične volje za to v Sloveniji (še) ni.
Če pogledamo na izvoljene nekoliko bolj razčlenjeno, ugotovimo, da je bilo izvoljenih samo 22 žensk (na prejšnjih volitvah 32). Največji delež izvoljenih žensk je v svojih vrstah znova zabeležila stranka SMC (40 %), sledi pa ji LMŠ (30 %). Za obe stranki velja, da še nimata izoblikovanih močnih strankarskih elit oziroma velikega števila politikov, ki bi jim bilo potrebno zagotoviti izvoljive sedeže na kandidatnih listah, zato so jih lahko zasedle ženske in bile v takšnem deležu tudi izvoljene. Hkrati sta obe stranki po ideološki usmeritvi sredinski. Ideološka usmerjenost in/ali vrednotna usmeritev strank je namreč še vedno eden od pomembnih pokazateljev odnosa in delovanja strank na področju enakosti spolov (Norris in Lovenduski 1993, Krašovec, Deželan 2011).
Del odgovorov o ideološki/vrednotni usmeritvi strank dajejo programi strank in njihovo pozicioniranje glede pomembnih vprašanj, ki posredno ali neposredno vplivajo na enakost spolov. Za celovito in poglobljeno analizo pa bi bilo potrebno kontinuirano spremljanje delovanja njihovih politikov in političark; njihovih ravnanj v procesih sprejemanja in spreminjanja zakonodaje; imenovanj v pomembna odločevalska telesa; spremljanje njihovih javnih nastopov in analiza njihovih diskurzivnih praks in podobno.
V pričujoči publikaciji bo ob pomanjkanju zgoraj naštetih potrebnih analiz zainteresirana publika našla zgolj nekaj začetnih razmislekov na temo vprašanja enakosti spolov, ki jih je bilo mogoče ob analizi programov strank in kratki anketi zbrati ob letošnjih državnozborskih volitvah.
Na težavo pri tem našem početju pa naletimo že pri vprašanju: Kaj pravzaprav razumemo pod pojmom enakost spolov? Po pregledu njihovih programov in odgovorov na eksplicitna vprašanja, se zdi, da je med strankami tu še veliko zmede, veliko različnega (ne)razumevanja.
Evropski inštitut za enakost spolov (EIGE) namreč, ko razlaga pomembne koncepte in opredelitve zapiše, da se enakost spolov nanaša na:
”enake pravice, odgovornosti in možnosti žensk in moških ter deklic in dečkov. Enakost ne pomeni, da bodo ženske in moški postali isti, temveč, da pravice, odgovornosti in priložnosti žensk in moških ne bodo odvisne od tega, ali se rodijo kot moški ali kot ženske. Enakost spolov pomeni, da bodo upoštevani interesi, potrebe in prioritete žensk in moških in, da bodo ob tem upoštevane raznolikosti različnih skupin žensk in moških. Enakost spolov ni vprašanje zgolj enakosti žensk, ampak bi moralo skrbeti in v celoti vključiti tako ženske kot moške. Enakost žensk in moških je treba obravnavati hkrati kot vprašanje človekovih pravic in kot predpogoj za trajnostni razvoj, ki bi bil osrediščen na ljudi.”[1]
Če na navedenem ozadju pogledamo kakšno je razumevanje enakosti spolov slovenskih političnih strank, ugotovimo, da se le-to močno razlikuje od zgornje opredelitve. V prikazu rezultatov pričujoče raziskave boste tako lahko ugotovili in zaznali:
- da je diapazon njihovih razumevanj enakosti spolov mogoče razvrstiti od razumevanja spolov in razlik po spolu, ki da izhajajo iz biologije oziroma narave in jih je zato potrebno upoštevati, ne pa odpravljati. Takšno razumevanje je povsem v skladu s tem, kar Bourdieu imenuje naturalizacija moške pozicioniranosti v družbi. Bourdieu v tekstu Moška dominacija tako pravi: ”Moč moškega reda vidimo v dejstvu, da lahko pogreša utemeljitev. Androcentrično videnje se namreč vsiljuje kot nevtralno in nima potrebe po tem, da bi se izrekalo v diskurzu, ki bi ga legitimiral. Družbeni red deluje kot ogromen simbolni stroj, ki teži k temu, da bi potrdil moško dominacijo, na kateri temelji. To je spolna delitev dela, stroga razporeditev dejavnosti, dodeljenih vsakemu spolu, delitev njunih mest, njunega časa, njunih orodij idr.”(Bourdieu 2010, 12);
- različna razumevanja enakosti spolov, ki se osredotoča na potrebo po enaki obravnavi ali po zavzemanju za enake možnosti oziroma za enakopravnost;
- takšna (sicer najbolj redka) razumevanja enakosti spolov, ki izhajajo iz prepričanja, da je za vzposatvljanje enakosti spolov potrebno sprejemati politike, ki bodo merile na enake končne rezultate teh politik. S pomočjo teh politik, verjamejo v teh strankah, bo mogoče družbi vzpostaviti dejansko enakost spolov.
Razpon pojmovanj enakosti spolov v tem zapisu izpostavljamo zato, ker je od razumevanja tega pojma odvisno, kako bodo stranke, ki bodo dobile svoj delež moči pri upravljanju države bodisi v zakonodajni bodisi v izvršni veji oblasti, odvisno, kako bodo politike enakosti spolov obravnavane in kakšne rešitve bodo pri tem predlagane. Kajti, kot je bilo nakazano, lahko njihovi predlogi vodijo tako v poglabljanje oziroma povečevanje razlik in slabšanje predvsem položaja žensk kot tudi v ohranjanje obstoječega stanja zaradi razumevanja, da imamo v Sloveniji dobro zakonodajo, ki jo je le potrebno ustrezno prevesti v prakso, kar pa bi lahko vodilo tudi v ohranjanje obstoječa spolnega reda, ki temelji na moški dominaciji.
Zgoraj omenjeni Evropski inštitut za enakost spolov (EIGE) je izdelal indeks na osnovi katerega meri napredek v članicah EU pri doseganju enakosti spolov v razponu od 1 do 100 točk. Pri tem 1 točka pomeni popolno neenakost, 100 pa popolno enakost. Oddaljenost od enakosti spolov meri na izbranih področjih, od katerih je šest ključnih (čas, delo, denar, moč, zdravje in znanje), poleg tega pa upošteva še kazalnika intersekcijske neenakosti in nasilja nad ženskami.
V letu 2015 izračunan dosežek znaša na ravni povprečja vseh 28 držav EU 66,2 točki in je v zadnjih desetih letih v povprečju narasel samo za 4 točke. Najvišje je po tem indeksu uvrščena Švedska z 82,6 točkami, najnižje pa Grčija s 50 točkami. Slovenija se je z 68,4 točke uvrstila malo nad povprečje EU, njen indeks se je v zadnjih desetih letih zvišal za nekaj več kot sedem točk. EIGE v svojem poročilu ugotavlja tudi, da se nasploh na ravni EU države proti enakosti spolov premikamo po polžje. Primerjalno gledano je Slovenija solidno pozicionirana. Še več, kar zadeva polje moči (ki vključuje politično – 65,4, ekonomsko – 61,5 in družbeno – 55,3), je dosegla v zadnjih desetih letih tudi največji napredek. Vseeno je treba vedeti, da je ta indeks v povprečju med najnižjimi (takoj za znanjem, kjer je indeks 55 in kjer se ugotavlja visoka stopnja spolne segregacije na ravni študijskih smeri). Indeks družbene moči (delež žensk in moških v upravah raziskovalnih organizacij, radio-difuznih organizacij in najvišjih telesih Olimpijskih športnih organizacij) je torej v Sloveniji dosegel le 55,3 točke. To pomeni, da smo na nekaterih področjih prehodile oziroma prehodili komaj nekaj več kot polovico poti do enakosti spolov, po zadnjih državnozborskih volitvah pa se bo naš položaj na lestvici poslabšal.
Očitno je torej, da smo daleč od enakosti. Zato bi bilo potrebno to področje spremljati in za spremembe pripravljati tudi nove zakonodajne rešitve. Ni odveč zapisati, da prav to od vseh v Državnem zboru pričakujemo. Še posebej pa od 22 žensk v tem zakonodajnem organu.
Če o tem, kakšen angažma v politiki od njih lahko pričakujemo, lahko sodimo po programih njihovih strank (s čimer so tudi tekmovale za glasove volivk in volivcev), bi kazalo v nadaljevanju pogledati, kakšno težo so v njih namenile tematiki enakosti spolov. Sklepati je namreč, da če politična stranka v svojem programu posebno mesto nameni tematiki enakosti spolov, uporablja dikcijo enakost spolov in se izrecno opredeljuje do te tematike v pozitivnem smislu, da bo to izraženo tudi v njenem kasnejšem delovanju pri sprejemanju zakonov ali v določanju političnih prioritet pri vodenju države. Še posebej povedno pa je, za kašne rešitve oziroma zakonske predloge se bo stranka v politiki zavzemala oziroma v kakšno smer poglabljanja ali zmanjševanja razlik med spoloma bo njena politika usmerjena. Čeprav bo v nadaljevanju v pričujoči analizi razvidno, da so zgolj tri stranke navedle konkretne rešitve na tem področju, pa je tu potrebno poudariti, da gre pri eni od teh za ukrepe, ki bi, če bi bili tudi realizirani dejansko celo poglabljali razlike in slabšali položaj žensk v družbi.
Za konec se vrnimo k izhodiščnemu vprašanju: kaj lahko na področju uveljavljanja politik enakosti spolov pričakujemo po parlamentarnih volitvah 2018?
Strinjamo se lahko s tistimi, ki zagovarjajo tezo, da je enaka prisotnost spolov (deskriptivno predstavništvo) na mestih političnega odločanja pomemben (vstopni) pogoj za to, da spolno uravnotežimo politično odločanje (Phillips 1998, Dahlerup, Freidenvall 2005). Saj je eden od pogojev za to, da se interesi in potrebe žensk v politiki slišijo to, da so pri sprejemanju pomembnih političnih odločitev prisotne. A to seveda ni dovolj. Kot smo omenili že na začetku, je pomembno razumeti, da je enakost spolov stvar vseh nas, moških, žensk in tudi vseh, ki se ne identificirajo z obstoječim binarnim sistemom spolov. Šele, ko bo tak koncept razumevanja spolov v družbi široko sprejet, bodo ženske razbremenjene pritiska, da so zgolj one tiste, ki naj se s to tematiko ukvarjajo. S tem pa bo večja tudi verjetnost za to, da bodo politike enakosti spolov tudi bolj učinkovite.
Bourdieu, P. (2010), Moška dominacija, Ljubljana: Sophia, 2010.
EIGE, Gender Equality Index, dostopno na: http://eige.europa.eu/gender-mainstreaming/concepts-and-definitions
Dahlerup, D., Freidenvall L. (2005), Quotas as a ‘fast track’ to equal representation for women, Why Scandinavia is no longer the model, International Feminist Journal of Politics, Vol. 7. Issue 1, pp. 26-48.
Krašovec, A., Deželan T. (2011), Programi političnih strank in enakopravnost v politiki V: Ženske na robovih politike, Milica Anti Gaber, ur. Sophia (2011), str. 253-274.
Norris, P., Lovenduski, J. (1993), Gender and Party Politics, London, Sage.
Phillips, A. (1998): The Politics of Presence. Oxford: University Press.
[1] http://eige.europa.eu/gender-mainstreaming/concepts-and-definitions
Red. prof. dr. Milica Antić Gaber je sociologinja, na Oddelku za sociologijo FF UL zaposlena od leta 1992 – najprej kot mlada raziskovalka, od leta 1998 kot predavateljica in koordinatorica programa Študiji spola (za FF) na skupnem programu doktorskega študija Humanistika in družboslovje (UL). V študijskih letih 2003–2007 je bila tudi predstojnica Oddelka za sociologijo. Vrsto let je raziskovalno delala na Mirovnem Inštitutu v Ljubljani ter predavala na Institutum Studiorum Humanitatis v Ljubljani in Centralni evropski univerzi v Budimpešti. Kot gostujoča predavateljica je predavala na Centru za ženske študije v Beogradu, Inter-University centru v Dubrovniku, Centru za ženske študije Univerze v Novem Sadu ter kot raziskovalka gostovala na Birkbeck Collegeu v Londonu in na Univerzi Pompeu Fabra v Barceloni. Sodelovala je pri več raziskovalnih projektih, povezanih s feministično politično teorijo, prisotnostjo žensk v politiki, državljanstvom in spolom, spolom in nasiljem, tako doma kot v tujini; koordinirala je mednarodni projekt Evropske komisije (Daphne II) »Načini uveljavljanja evropskih direktiv o nasilju nad ženskami, mladostniki in otroki, dobre prakse in priporočila«. Sodelovala je pri mednarodnem projektu » The Electoral gender quota systems and their implementations in Europe« (vodila: Drude Daherup). Vodila je tudi dva nacionalna temeljna raziskovalna projekta: »Usklajevanje zasebnega in profesionalnega življenja kot ovira za številčnejšo prisotnost žensk v politiki« (2008-2012) in “Spolna strukturiranost sodobne slovenske družbe in položaj spolov v politiki”. Njeni raziskovalni interesi so ženske študije in feministična teorija, feministična politična teorija, ženske v politiki, spol in globalizacija, spol in nasilje, spol in migracije.