Mene zanima, kako so se ženske, prizadete zaradi osebne stiske, ki jih je privedla do takšne določitve, spopadle s stisko, ki je splavu (šele) sledila. Ali ne bi bila ravno analiza odziva njihovih zasebnih in javnih skupnosti edini pravi test demokratičnosti tega vprašanja? Ustavno zagotovljena pravica ni dovolj, če izvajanje te pravice za ženske kasneje pomeni izpostavljenost obsojanju, ki sovražni govor skriva za masko svobode izražanja.