Že tedne je vojna blizu nas. Dovolj blizu, da uspemo videti stiske vseh, ki bežijo pred vojno v mir? Medtem ko lahko vse te tedne poslušamo večinoma o moških, ki vodijo države, obiskujejo vojna območja, taktizirajo in se bojujejo, je mejo Ukrajine zapustilo že več milijonov predvsem žensk in otrok, saj zakon moškim mlajšim od… Continue reading Je kdo videl Ukrajinke?
Menstruacija. Stigma. Oglaševanje. Feminizem.
Presenetljivo je, da je v 21. stoletju tradicionalno spreminjanje ženskih priimkov po poroki še zmeraj prisotno – gre za element patriarhalne družbe, ki je še vedno sprejet in redko problematiziran tudi s strani žensk.
O pogledih in prepričanjih v zvezi z enakostjo spolov v gospodarstvu smo povprašali direktorico podjetja Istost d.o.o., Tino Štrubelj.
Nekatere od teh problematik predstavljajo idealna področja za polariziranje politične skupnosti in s tem nabiranje političnih simpatij, zato se ukvarjanja z njimi poslužuje večina politične elite. Obstajajo teme, ki se jih tradicionalno poslužuje le en del politične elite in obstajajo teme, ki ostajajo večno spregledane. Takšna tema je enakost spolov. Glede na to, da (ne)enakost spolov zadeva vse, tako moške kot ženske in ima trenutna neenakost jasne (tudi merljive!) posledice za naša življenja in predvsem ženske postavlja v neenak položaj, je marginaliziranju tega vprašanja potrebno napovedati konec!
Vse dokler oglaševanje gospodarstva ni prepričalo o prednostih in pomembnosti svojih storitev, se je osnovna idealistična ideja o razporejanju dobička v gospodarskih družbah vrtela okrog vračanja razlike med prihodki in stroški nazaj v podjetje: v rast in razvoj, v proizvodnjo in v delovno silo. V zgodnjem (industrijskem) kapitalizmu so kapitalisti v delavcu še zmeraj videli… Continue reading Politika reprezentacije žensk(e) v oglaševanju
Enakost je več kot le enakopravnost in se ne dosega zgolj s spremembami zakona, temveč predvsem s spremembami v družbi.
Ženske smo bile v minuli kampanji statistke. Bile smo tiste, ki se nismo znale podpisati in nismo vedele kaj podpisujemo. Bile smo tiste, ki smo lepe, visoke in navdušene nad čevlji. Bile smo tiste, ki smo se morale zagovarjati. In, kar je najbolj pomembno, ženske smo bile tiste o čigar ustavnih pravicah se je dvomilo, izrekalo, premišljevalo in jih revidiralo. Poslušali smo o beguncih, o davkih in o privatizaciji, o izgubljenih milijardah in preplačanih storitvah, a ničesar nismo slišala o nasilju nad ženskami. O položaju starejših žensk. O plačilnih neenakosti med moškimi in ženskami. O potrebi po ustvarjanju enakih izhodiščnih pogojev ne zgolj med moškimi in ženskami, temveč med vsemi ženskami. O življenju v družbi deklarirane enakopravnosti, ki ne razume razlike med enakostjo, enakovrednostjo in enakopravnostjo. Ženske, spet, nismo bile slišane. Politika je ostala moškega spola.
Slovenke in Slovenci smo se v nedeljo, 3. junija letos, odločali o tem, kdo nas bo zastopal v osmem sklicu Državnega zbora RS. Če napravimo kratek zgodovinski oris zastopanosti žensk v parlamentu lahko vidimo, da nam je v preteklosti šlo precej slabše kot nam gre danes – najslabšo zastopanost žensk v parlamentu beležimo v mandatu med leti 1996–2000 in 2004–2008, ko je bilo izvoljenih zgolj 12 žensk (13 % zastopanost), najbolje pa v mandatu med leti 2011–2013 (32 %) in 2014–2018 (35 %).
Nasilje nad ženskami v času oboroženih konfliktov je doseglo alarmantno stopnjo, saj je postalo neločljiv del vojnega procesa v številnih konfliktih. Ženske se v času oboroženih spopadov soočajo s (spolnim) nasiljem in resnimi kršitvami človekovih pravic, kot so posilstvo, spolno suženjstvo, prisilna prostitucija in mutilacija spolnih organov, vendar ta problematika žal ne pritegne mednarodne pozornosti.
