Mene zanima, kako so se ženske, prizadete zaradi osebne stiske, ki jih je privedla do takšne določitve, spopadle s stisko, ki je splavu (šele) sledila. Ali ne bi bila ravno analiza odziva njihovih zasebnih in javnih skupnosti edini pravi test demokratičnosti tega vprašanja? Ustavno zagotovljena pravica ni dovolj, če izvajanje te pravice za ženske kasneje pomeni izpostavljenost obsojanju, ki sovražni govor skriva za masko svobode izražanja.
Danes pač več ni moderno, da si feminist, je pa moderno, da si politično nekorekten. Nekoč si bomo morali naliti čistega vina in v vsej svoji politični korektnosti odgovoriti na zlobne komentarje, ki pravijo, da so feministke čarovnice, ki sovražijo moške, in grdobe, ki zavidajo lepim ženskam. Pri tem pa bo potrebno veliko politične volje in poguma, da bo po političnem parketu korakalo več politikov kova Justina Trudeauja in Baracka Obame, ki brez sramu izustita, da sta feminista.
Enakost je torej mnogo več kot družben pojem katerega lahko tudi normativno urejamo v različnih predpisih, je nekaj kar ima (ob ne/upoštevanju) neposreden učinek na naš vsakdan.
