Refleksija na roman Testamenti, ki ga je napisala Margaret Atwood.
Izšel je leta 2019 pri Založbi Mladinska knjiga
Teta Lydia: »Ampak za to bo potrebno veliko dela. Ženskam so tako dolgo dopovedovali, da lahko dosežejo enakost v poklicnem in javnem življenju. Ne bodo ravno navdušene …« Iskala sem besedo. »Nad segregacijo.«
Poveljnik Judd: »Vedno je bilo kruto, obljubljati jim enakost, saj je že zaradi svoje narave nikoli ne morejo doseči. Milostne naloge zmanjševanja njihovih pričakovanj smo se že lotili.«
Predstavljajte si republiko, imenuje se Gilead, tam so vsakomur jasno določene vloge in položaji, ki jih lahko zasedaš. Vse življenje je posvečeno obuditvi pravih idealov, tistih, ki so jih kapitalizem, svoboda in demokracija, povsem izmaličili. Vrnitev nazaj, k tradiciji, k vrednotam, ki nas peljejo naprej, po točno določeni poti, v točno določeni obleki, v točno določeni barvi v točno določeno življenje. Da je Gilead lahko obstajal so seveda pomembno vlogo odigrale maternice žensk. Potrebovali so jih, najprej čisto praktično, da se je njihov rod lahko razširjal naprej, dobrohotno mesijanstvo pa je lahko z uporabo prefinjenih taktik sodobne politične zunanje strategije držav, zamenjevalo limone in pomaranče za ženske pravice. Če žene poveljnikov same niso mogle zanositi, so v hišo poklicali dekle. Dekle so v posebnih obredih na pol leže svoje maternice nastavljale poveljnikom, medtem ko se je njihove glave z nogami trdno oklepala gospa, poveljnikova žena, ki je med spočetjem zakonsko njenega otroka, še trdno sklenila roke s svojim možem. Ko je dekla začela čutiti popadke, jih je občutila še poveljnikova žena. Vsaka zase sta rojevali, ena ob podpori drugih dekel v bolečinah, strahu, travmi, grozi ki bo sledila, ko bo predana v drug dom na novo oplojevanje; druga pa v beli satenasti postelji, nestrpna pred prihodom dojenčka, ki bo osmislil njeno življenje.
Testamenti so preplet zgodb treh pomembnih žensk Gileada: tete Lydie, ene izmed ustanoviteljic Zavoda Ardue, ki so ga vzpostavile v prejšnjih življenjih vse uspešne sodnice in odvetnice, ki so ženske dobro poznale, jih branile in jim pomagale, ob prevzemu oblasti ugrabljene pristale na velikem stadionu, tam pa hitro postavljene pred izbiro – smrt ali novo življenje, tokrat za višje cilje. Teta Lydia je izbrala slednje, postala je vodilna figura zavoda in glavna teta za prevzgojo ugrabljenih ali rekrutiranih dekel, ki so jih Biserna dekleta vedno našla v njihovih najhujših stiskah in jim uspešno ponujala med in mleko Gileada. Poleg nje beremo tudi o izkušnjah dveh polsester, Nicole in Agnes, ki sta hčeri glavne junakinje predhodnice Testamentov, Dekline zgodbe – dekle Odfrede (poimenovanje dekel je odvisno od njihovega lastnika, v primeru Freda postaneš Odfreda, v primeru Kyla Odkyla in tako naprej). Nicole je hči, ki jo je Odfreda rodila v Gileadu, Agnes pa je hči, ki jo je rodila v prejšnjem, zunanjem svetu in je v Gileadu pristala po revoluciji. Po spletu okoliščin je nato Nicole kot dojenčica iz Gileada pobegnila in kot izvemo ob koncu knjige, je to uspelu tudi Odfredi. Z leti Gilead propada, težave so z uvozom nekaterih nujnih zdravil in hrane, pa tudi prirast otrok je vznemirljivo nizek. Vse to med poveljniki, edinimi bitji, ki so v Gileadu sposobna razmišljati, povzroči napetost, ki jo rešujejo s čistkami lastnih vrst. Delovanje države postaja vse težje, in teta Lydia se izkaže za glavno ovaduhinjo Majskega dne, organizacije, ki ženskam pomaga pobegniti in načrtuje uničenje Gileada. Vse to ji, ob pomoči srečno združenih sester na koncu tudi uspe. A srečen konec Dekline zgodbe, ki se dovrši v Testamentih, nas ne sme prepričati v idejo, da gre za umetniško stvaritev, ki je nastajala zgolj v domišljiji avtorice, brez stika z resničnim svetom.
Ko je pred leti, ob uspešni ekranizaciji Dekline zgodbe, knjiga med bralstvom že drugič in tokrat še bolj uspešno zaživela, se je mnogim zdelo da je Margaret Atwood ne samo odlična pisateljica, poznavalka vseh plasti naših življenj in zapletenosti odnosov v katere vstopamo, ampak tudi pronicljiva napovedovalka prihodnosti. Protestniške oprave žensk, ki se od takrat v deklinih uniformah (rdeče belih haljah in klobuku, ki pogled usmerja v tla) upirajo poskusom ponovne patriarhalizacije družbe na vseh kontinentih sveta, to nenazadnje dokazujejo.
Nad čem kar se dogaja v fiktivnem Gileadu pa se pravzaprav sploh lahko mirno zgražamo ženske svobodnega sveta, brez, da ne pomislimo kako daleč smo še do tam? Jakobovi sinovi so skupnost započeli na aktualni premisi izrojenih demokracij »Naj vam povem samo to, da so tisti, ki niso z nami, proti nam«, pri čemer so vse sfere delovanja izrazito ločili po spolu in darovih s katerimi smo v določen položaj rojeni. Ker da smo videli kaj se dogaja, če so ženske tam, kjer jim ni mesto. Ženske ne znajo brati, ne smejo sklepati prijateljstev (ta hitro vodijo v izpovedi, izpovedi pa v zarote, te pa menda v upore), ne smejo se gugati, ne smejo razmišljati o ničemer razen o tem kakšno je njihovo stanje na lestvici Gileadske vrednosti in kaj to stanje pomeni za njihove reproduktivne organe – jih bodo primorane dajati na posojo, ali bodo na drugi strani – dekle njim rojevale otroke. »Zakaj če nisi teta ali marta, je dodala teta Vidala, za kakšno rabo pa si, če nimaš otroka?«. Ostali čas naj ženske namenijo čiščenju: »Čiščenje krvi in podobnih stvari, ki prihajajo iz telesa, sodi k ženskim dolžnostim, saj ženske skrbijo za druge ljudi, še posebej za majhne otroke in starejše, je rekla teta Esteé. To je bil dar, ki ga imajo ženske zaradi svojih posebnih možganov, ki niso trdi in osredotočeni kakor moški, temveč mehki in vlažni in topi in voljni kakor …«.
Česa nas mora biti strah, ko beremo Deklino zgodbo ali Testamente? Ne bojmo se, da se bomo v nekem jutru zbudile v neko drugo državo, kjer bo vse čisto drugače kot je bilo še včeraj. Ne bodo nam v eni noči odvzete volina pravica, pravica do lastnine ali svoboda odločanja o lastnem telesu, ne bo iz danes na jutri prepovedana ločitev ali izobraževanje žensk. Maternice se že najemajo, mar ne? Grožnja z ukinjanjem pravice glede svobodnega odločanja o rojstvu otrok je realnost v mnogih državah, oteževanje te pravice pa skorajda pravilo v preostalih. Normaliziranje seksizma, nasilja, vzbujanje javnih dvomov v naravo žensk, ki da se je pokvarila. Da smo mogoče pridobile preveč pravic, si preveč upamo, ceno pa bo plačala skupna prihodnost sveta? Te stvari se, kot nam je napisala že Margaret Atwood, dogajajo počasi in postopoma. Zato se moramo bati naših lastnih spominov, zapiskov iz naše preteklosti, ki se prikradejo v misel če se spomnimo, da smo kdaj videle, slišale ali začutile ideje, ki želijo pokončati žensko samostojnost, pa smo bile kar tiho ali pa smo pogledale stran? Čisto vsi testamenti dekel iz Gileada pričajo ravno o tem: zakaj nisem odreagirala, zakaj sem se slepila, da so vsega krivi teroristi in muslimani, zakaj nisem sprejela da so nam pred očmi začeli jemati naše pravice, pa nisem zoper to, takrat ko bi še lahko kaj spremenila, storila nič?
O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije
Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo.