Refleksija romana Uspavanka (Mladinska knjiga, 2019)
“Dojenček je mrtev. Nekaj sekund, pa je bilo vsega konec. Zdravnik je zatrdil, da ni trpel. Izmaličeno telesce, obkroženo z igračkami, so položili v sivo vrečo in nad njim zapeli zadrgo. Punčka je bila, ko so prišli reševalci, še živa. Borila se je kot divja zver. Našli so sledi boja, delce kože za njenimi mehkimi nohti. V reševalnem vozilu, ki jo je peljalo v bolnišnico, je bila nemirna, stresali so jo krči. Imela je izbuljene oči in zdelo se je, da hlasta za zrakom. Grlo ji je zalivala kri. Pljuča so bila predrta in na glavi je imela poškodbo od silovitega udarca ob modri predalnik.”
S tako hladnimi, odsekanimi opisi grozljive tragedije se Uspavanka prične. Kmalu izvemo, da je “mati v šoku” in da je “druga ženska”, tista, ki je otroka umorila, poskusila končati tudi svoje življenje: “Seveda so morali reševati tudi drugo žensko. S prav tolikšno profesionalnostjo, brez vpletanja čustev. Na obeh zapestjih si je prerezala žile in si zarinila nož v grlo. Nato je nezavestna obležala ob ograjeni otroški posteljici. Dvignili so jo, ji izmerili utrip in krvni pritisk. Preložili so jo na nosila in mlada stažistka ji je s prsti pritiskala na rano na vratu.” Taki otvoritvi sledi še bolj napeto, včasih kar grozljivo, branje psihološkega trilerja, ki nas z odstiranjem drobnih delcev podrobnosti iz življenja glavnih junakov zgodbe pred tragedijo, napeljuje k odgovoru na temeljno vprašanje tega dela: zakaj je popolna varuška ubila otroka? In še, v popolni skladnosti s človeško naravo – kako bi starši lahko pošast v varuški spregledali že prej, in še bolj pomembno: zakaj jima to ni uspelo? Ko sta se Myriam, zgolj in samo gospodinja ter mati Mile in Adama, sicer pa z diplomo iz prava in veliko željo po delu in karieri, ter Paul, bohem ki poskuša uspeti v glasbeni produkciji, začela odločati o njuni bodoči varuški, je bil seznam njunih zahtev kratek. In jasen. Ali, kot svoje razumevanje ne le delovnih obveznosti neke varuške, ampak tudi razumevanje sveta neenakosti, pri čemer je zelo pomembno na katerem delu sveta, staršem kakšne vere in rase se rodiš, predstavi Myriam: “Nobenih nezakonitih priseljenk, se strinjava? Če bi šlo za gospodinjsko pomočnico ali pleskarja, nimam nič proti. Je že prav, da si ti ljudje najdejo delo. Ampak za čuvanje otrok je to prenevarno. Nočem koga, ki se bo bal poklicati policijo ali se odpeljati v bolnišnico, če bo kaj narobe. Drugače pa … ne prestara, nezakrita, nekadilka. Pomembno je, da se zna obrniti in da je vedno na voljo. Da bo lahko delala, da bova midva lahko delala.” Paul in Myriam sta iz pripovedovanja prijateljev, ki so se srečevali s podobnimi težavi vedela tudi, da je za varuško zelo pomembno, da ima svoje otroke v domovini, ali pa da jih nima. V nasprotnem primeru ji je namreč običajno težje zvečer ostajati dlje v službi. Po nekaj dneh iskanja, razgovorih ki so razkrivali predvsem uspešnost prenosa rasizma staršev na šestletno Milo, se je paru končno nasmehnila sreča. Vstopila je Louise. Louise, belka, iz Francije. “Kadar Myriam komu pripoveduje o tem prvem pogovoru, nadvse rada reče, da je bilo takoj vse jasno. Kot ljubezen na prvi pogled.” Louise je že ob prvem srečanju povedala, da ji je mož umrl in da je njena hči Stéphanie stara že dvajset let, s čemer je bodoča delodajalca dokončno prepričala – vedno nam(a) bo na voljo. Začelo se je njihovo skupno življenje, Louise se pri svojem delu trudi, kuha, pospravlja, skrbi za otroke in postaja nepogrešljiva. “Moja varuška dela čudeže”, pravi Myriam, kadar opisuje, kakšno spremembo je v njihova življenja prinesla nežna, mila in majhna Louise. Glede na to, da je Myriam šele ob prihodu varuške lahko sprejela lastne misli o tem, da sta jo njuna otroka in skrb za njuno nebogljenost doslej ovirali na njeni poti do uspeha, je bilo njeno navdušenje nad Louise res pristno. Varuška ni zgolj skrbela za otroka, ju hranila, preoblačila in se z njima igrala, temveč je staršema, predvsem mami, omogočila da nista bila priseljena več izbirati med družino in kariero. Za družino je odslej namreč skrbela Louise. Obsedeni z Louisino nepogrešljivostjo jo celo povabijo na letovanje v Grčijo, kjer se bralcem zazdi da Louise prvič uživa na neki terasi, pije vino in se tudi prvič okopa v neskončnem morju.
Šele ko varuška postane naenkrat prestrašena z mislijo o bližnji prihodnosti v kateri bosta oba otroka dovolj velika, da je Myriam in Paul ne bosta več potrebovala, in ko prične na silo poustvarjati idealne trenutke v katerih bi se zakonca lahko zbližala in spočela še tretjega otroka – nekoga, ki bi Louise spet naredil nepogrešljivo, nam avtorica začne odstirati njeno žalostno preteklost. Njen odnos z možem Jacquesom, ki ji je “neznansko rad govoril, naj utihne”. Njun odnos je bil skupek bolečine, trpljenja in poniževanja. “Jacques je bil naporen, bučen. S starostjo je postajal prepirljiv in domišljav. Kadar se je zvečer vrnil z dela, je najmanj eno uro pogreval zamere proti temu ali onemu. Po njegovih besedah so ga vsi hoteli okrasti, ga zmanipulirati, izkoristiti njegov položaj v svoj prid. Ko so ga prvič odpustili, je svojega šefa tožil pred razsodiščem med delodajalci in delojemalci. Proces ga je stal kar nekaj časa in ogromno denarja, toda končna zmaga mu je prinesla tolikšen občutek vsemogočnosti, da je dobil veselje do pravdanja in sodišč. Pozneje si je vtepel v glavo, da bo obogatel, če bo po banalni avtomobilski nesreči tožil zavarovalnico. Potem se je spravil nad sosede iz prvega nadstropja, pa na občinsko upravo, pa na upravnika večstanovanjske hiše. Po cele dneve je sestavljal neberljiva, grozeča pisma.” Ko je umrl, je Louise zapustil kup dolgov. Ničesar ne izvemo o otroštvu ali odraščanju Louise, namesto tega nam avtorica naniza še nekaj povednih epizod ki jih je slednja imela s svojo hčerko Stéphanie, da se nam slika nasilja in trpljenja iz katerega je Louise bežala, še ostreje izriše. Najprej, slika mame in hčere, majhne Stéphanie ki jo mora varuška s seboj voziti na delo, ker je ne more nikjer pustiti. Njena Stéphanie jo je ovirala pri skrbi za tuje otroke. Živa pa je bila tako ali tako samo zato, ker je Louise zaspala na dogovorjeni poseg v bolnišnico: “Tako si je Stéphanie izsilila pot v njeno življenje, kopala je po njej, jo raztegovala, ji cefrala mladost. Klila je kot goba na vlažnem lesu.” Naslednja slika, mati in hči skupaj na počitnicah v podeželski hiši družine Rouvier za katero je Louise dolgo delala. Za Stéphanie to niso bile počitnice, ker je bila varuškina hči. Njena prisotnost, njen izgled in njene sprane kopalke so mamine delodajalce navdajale z gnusom: “Mama ji je govorila, naj bo čim bolj neopazna, naj se tiho igra. Naj ne daje videza, da preveč uživa. “Čeprav so nama rekli, da sva tudi midve nekoliko na počitnicah, jim ne bo všeč, če se boš preveč zabavala.” Pri mizi je sedela ob mami, daleč od gostiteljev in njihovih gostov. Spominja se, da so ljudje govorili in govorili. Onidve z mamo pa sta samo povešali pogled in molče goltali svoje jedi.” Stéphanie je zgodaj odšla neznano kam. Louise je ne pogreša. Najbrž poskuša uiti iz začaranega kroga nasilja, revščine in diskriminacije, v katerega je bila rojena. Podobno kot to počne njena mama. Človek je več kot okrutno dejanje, ki sledi izbruhu nasilja, ki je bilo predhodno vžgano v njega s strani vseh tistih, ki so to telo lastili. Louise je zmogla ljubiti otroka, ki ju je čuvala, nežno ju je opazovala med igro, se veselila njunih napredkov in nedolžnih vragolij, dokler je ni premagal strah. Strah, da ne bo več potrebna, zaželena in koristna, da svet v katerega je vsako jutro s prestopom praga stanovanja družine Massé vstopala tako polna upanja, da ga zvečer sploh ni želela zapuščati. Frustracija ki se nabira v telesih in mislih tistih, ki služijo drugim tako, da jim olajšajo življenje, in se ob tem morajo delati nevidne (da ne bi koga opomnili na vest, krivdo ali pa celo, da s svojo podobo ne opozarjajo na bedo iz katere so in v katero se morajo vrniti) je gromozanska, grozljiva in nepravična. Iz nje se je Louise porodila ideja, da “nekdo mora umreti. Nekdo mora umreti, da bomo lahko srečni.” Morajo umreti otroci, da bi Myriam in Paul imela nove, ki bi jih spet varovala ona? Mora umreti ona, ki je spet in spet razočarana v življenju, v katerem se nič ne zgodi po njeni želji, vsaj enkrat? Je ona del ljubezenskega razmerja para, ona ki ju opazuje, posluša kadar se ljubita in morda prvič sploh vidi kako izgleda ljubezen? Bodo v njenih mislih pravzaprav oni trije srečni, ko otroka umreta? Ali je Louise preprosto oddelala svoje, se nagarala, telo – njen stroj ki jo upravlja, da si zasluži za mizerno preživetje, jo opozarja da se stara, njena duša pa da druge priložnosti ne bo več. Vse je zamudila. “Ko hodi v njej odmevajo bolestni refreni. Po glavi ji rojijo stavki, ki si jih ni izmislila sama in za katere sploh ni prepričana, ali jih docela razuma. Srce ji je otrdelo. Z leti se je obraslo z debelo, hladno skorjo in zdaj komaj še sliši njegov utrip. Nič več je ne more ganiti. Sprijazniti se mora z mislijo, da ne zna več čutiti ljubezni. Izčrpala je vse, kar je bilo v njej nežnosti, njene roke nimajo več ničesar, kar bi lahko pobožale. “Kaznovana bom za to”, sliši lastne misli. “Kaznovana bom za to, ker ne znam več čutiti ljubezni.””
Odgovora na to zakaj je Louise morila in koga je s tem nameravala osrečiti nam Leïla Slimani ni zapisala. Prepustila ga je naši lastni subjektivnosti, našim osebnim dihotomijam med vidnim in nevidnim. In med namerno skritim in spregledanim.
Koga naj torej uspava Uspavanka? Morda družbo, ki že nekaj časa prav po zimsko spi in sanjari v svetu iluzije, predstave in ima široko zaprte oči za kruto realnost, s katero bi se morali soočati. Vsi skupaj, za prihodnost vseh nas. Morda je Uspavanka za tiste, ki želijo druge narediti nevidne in jih v to celo silijo? Dokler se nevidni ne zlomijo pod težo teh pritiskov in naredijo nekaj resnično vidnega. Tragično vidnega.
O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije
Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo.