Refleksija na zbirko kratkih zgodb Kozjeglavka (Zarja Vršič, Cankarjeva založba 2019)
Če se branja kratkih zgodb Zarje Vršič človek loti površno in dopusti, da mu med branjem misli tavajo stran od junakov in dogajanja, ki ga je avtorica tako natančno in nepristransko zapisala, se tej knjigi in njenim bralcem dogodi velika krivica. Podobno se pripeti, če nas prevzame tako imenovan domišljijski svet, v katerega zgodbe nedvomno vstopajo in prebrano okarakteriziramo kot prikupne pravljice za odrasle o katerih pa bomo razmišljali kdaj drugič. Ko bomo imeli več časa in več energije. Velika škoda je, če se branja teh zgodb ne lotimo v stanju sorazmerne notranje umirjenosti in pretežne iskrenosti (do sebe). Šele takrat se najdemo kot liki v zgodbah, ki se zdijo odseki najbolj norih sanj, kdaj nočnih mor in kdaj prijetnih sanjarjenj iz katerih se človek sploh noče zbuditi.
Z zgodbami vstopamo v psihološke ustroje različnih oseb, včasih nam jih predstavljajo moški, drugič ženske, mladi, upokojenci, falirani študentje in profesorji matematike. Za zgodbo pravzaprav sploh ni pomembno kdo jo bralcu prenaša, niti ni jasno izrisane podobe protagonistov in antagonistov, ki v njej nastopajo. Vse so napisane z enako močno silo, ki na bralca deluje skozi celotno delo enakomerno – pušča nas v čakanju, v pričakovanju, da se bo zgodilo nekaj, kar se bi nam (najbrž na podlagi naših lastnih izkušenj in osebne predelave prebranega) zdelo primerno in verjetno. To se v zgodbah skoraj nikoli ne zgodi. Konci niso srečni, so realni: ljudje in živali umirajo.
V zgodbah se srečamo z baletko Ano, ki se vsako popoldne še vedno odpravlja na treniranje baleta. V mislih, v resnici ima amputirano nogo. Pa moškega, ki umre po pomoti – ker se znajde v hiši, ki stoji na mestu, kjer si sam nikoli ni želel živeti: »Morja sploh ne maram, hišica ob obali je bila Natašina ideja. V osnovi je torej šlo za pomoto, vidite? Smrt je preprosto smola pri kartanju z bogom.« Beremo lahko o ženskah, ki doživijo tragično avtomobilsko nesrečo ravno v trenutku, ko se odločijo (seveda, po poceni new age nasvetu pedikerke) da bodo ponovno stopile v stik z odtujenim sinom. Pokličejo ga, sin se oglasi, ženska umre. Pa o ženski, ki je tako ljubosumna na saksofon, ki ga igra njen izbranec, da se sčasoma začne preobražati v glasbilo. Ko se s fantom odpravita na dopust, jo fant kar pospravi v kovček in vzame seboj na letališče. »Skozi trdo usnje sem slišala, kako v aktovko z naglico pakira zvezke z etudami in zlaga notno stojalo. Na srečo se je takrat oglasil telefon, izkoristila sem priložnost in se z vso močjo uprla ob pokrov, moja nova trda kovinska konstitucija mi je bila pri tem v neznansko pomoč. Ko sta zatiča končno popustila, sem panično pobrala preostanek svojih stvari, v slovo še dvakrat močno brcnila v presnet kovček in se pobrala.« Kako se končna takšno razmerje in kakšnega partnerja si je po tem izbrala ženska iz zgodbe? »Moj novi fant študira geologijo in rad gleda črno-bele filme, po možnosti neme. Je podnajemnik v moderni pritlični garsonjeri in ne ve, kakšna je razlika med altovskim in tenorskim saksofonom. Živi v prepričanju, da je Schnyder eden od igralcev, ki trenirajo za nemško državno ping-pong ekipo.« V kratki zgodbi Ženske se okoli menstruacije in stigme, ki spremlja mlada dekleta, ko jo prvič dobijo (so bolne, zapacane in umazane), odrasle ženske ki zaradi nje težko uživajo v spolnosti (»Rad ližem pičke!«, »Jebi se ti s svojim lizanjem, menstruacijo imam, lahko me od zadaj.«) in ženske, ki se ob njeni izgubi v menopavzi počutijo odslužene, srečamo s cikličnim občutenjem sramu, krivde in manjvrednosti, ki jo ženske očitno občutimo v vseh etapah našega življenja. Ali pa beremo o človeku, ki boleha za rakom. Njegovo doživljanje bolezni in telesnega sobivanja s tem zahrbtnežem je opisano takole: »Čutim te, kako prebivaš v meni. Vijačiš se po sluznici in globoko v tkivo iztezaš svoje pohlepne lovke. Midva se hraniva skupaj, jaz s težavo, ti z mano. Že tretjič sem si z zdravili pobil pol črevesja. Ti si ostal. Najbolj žalostno pri vsem tem je, da je drugače vse isto. Živiva. Dnevi so še vedno zapolnjeni z običajnimi klavrnimi problemi, le da imam enega več.« Kakšen naj bo konec to zgodbe, ki nosi naslov »Umrl boš z mano, ti prasec«? Nihče ne ozdravi, moškega ponoči na sprehodu nekdo napade in ko mu želi odvzeta nekaj kar je samo njegovega, se moški spomni: »Nič nim…, hočem reči, potem se spomnim nate in utihnem. Hkrati hudobno pomislim: nisem sam in umrl boš z mano, ti prasec.«
Ali ni vse zgoraj zapisano pravzaprav del življenja in izkušenj prav vseh nas? Če zgodbe vzamemo kot osnovna čustva doživljanja primarnih konceptov ljubosumja, izgube, bolezni, staranja, iskanja smisla, ljubezni, prevar in starševstva, pa če k temu dodamo naše (p)osebne življenjske izkušnje, tiste zgodbe v katerih se jaz in ti razlikujeva, a če jih odmisliva trpiva za isto rečjo, le da na njo gledava in jo razumeva drugače? Kot v zgodbi Zunaj/znotraj beremo o eni osebi, ki jo vidimo drugače, kadar živimo z njo ali pa jo srečamo na mestu kjer dela. To kar zgodbam dodamo mi, obremenjeni z našim življenjem, je šele njihova kompleksnost, ki je odvisna od tega kako bralec na posamezno zgodbo doživlja, kako to razume in zakaj to vidi ravno tako. V resnici pa obstaja nekaj kar je večje tako od naših narcisističnih razlik, kot od razlikovanj, ki so posledica življenja v določeni družbi, z določenim biološkim spolom in družbeno-ekonomskem razredu, ki mu v tem življenju pripadamo. Ravno o tem govorijo te zgodbe. O univerzalnem doživljanju življenja, ki se ga moramo kot takšnega sploh naučiti in si ga upati gledati ter razumeti.
O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije
Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo.